Jedro

Upoštevajoč konkretne okoliščine primera in naravo nepravdnega postopka in dejstvo, da je v njem prišlo tudi do delitve stvari, je sodišče pravilno smiselno uporabilo določilo 125. člena ZNP o ustanovitvi stvarne služnosti po uradni dolžnosti. Drži sicer, da ZVEtL-1 takšnega položaja izrecno ne ureja (ne gre namreč za ugotavljanje obstoja ali neobstoja služnosti, temveč novo ustanovitev), vendar sprejeta pragmatična odločitev ni v nasprotju z namenom zakona, torej uskladitvijo evidenc z dejanskim položajem nepremičnin, tudi ob upoštevanju kriterija redne rabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (VI. in VII. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) ugotovilo, da je predlagatelj umrl, dedinjo posameznega dela stavbe z ID znakom 000-1595 A. A. pa zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. o. o., iz C.; (II.) ugotovilo, da je nasprotni udeleženec pravni naslednik zemljiškoknjižne lastnice parcel št. 001/13, 001/14, 001/15, 001/16, 001/17, 001/18 in 001/19, k. o. ...; (III.) parcele 001/13, 001/17 in 001/18, k. o. ..., določilo kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini z ID znakom 000-1595 na naslovu F. ulica 18, X., in kot splošni skupni del te stavbe; (IV.) parceli 001/15 in 001/16, k. o. ..., določilo kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi, ki ni v etažni lastnini, z ID znakom 000-1604, na naslovu F. 18 a, X., in kot last vsakokratnega lastnika te stavbe, za katero je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana družba D., d. d., ki je tudi zemljiškoknjižna lastnica parcele 001/2, iste k. o., na kateri stoji ta stavba; (V.) parcelo 001/14, k. o. ..., določilo kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbi v etažni lastnini z ID znakom 000-1595, na naslovu F. ulica 18, X., in k stavbi z ID znakom 000-1604, na naslovu F. ulica 18 a, X., in s tem kot skupno lastnino vsakokratnih lastnikov v teh dveh stavbah; (VI.) predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča glede parcele 001/19, k. o. ..., zavrnilo, (VII.) na parceli 001/18, k. o. ..., v korist vsakokratnega lastnika parcele 001/19, iste k. o., ustanovilo brezplačno in časovno neomejeno služnost dostopa in dovoza po najkrajši poti iz smeri F. ulice do zemljiškoknjižno nevpisane stavbe z ID znakom 000-27, v naravi garaže; (VIII.) odločilo, da bo zemljiškoknjižne vpise izvedlo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka z učinkom od 13. 4. 2012 ter nato odredilo izbris zaznambe po uradni dolžnosti.

2. Zoper VI. in VII. točko izreka sklepa vlaga pritožbo udeleženka S., d. d., iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1. Pojasnjuje, da je sporni garažni objekt, katerega stavbišče predstavlja parc. 001/19, k. o. ..., provizoričen objekt enostavne izdelave in predstavlja tipičen objekt zunanje ureditve v smislu tretjega odst. 8. člena SZ/91 in drugega odst. 23. člena ZVEtL-1. Obstoj takega objekta predstavlja pomemben indic, da je zemljišče pod njim pripadajoče zemljišče glavne stavbe in predstavlja skupni del stavbe v solastnini njenih etažnih lastnikov oziroma ima tak objekt lahko položaj individualnega pomožnega prostora posameznega stanovanja. Tako je takšne objekte obravnavala tudi sodna praksa. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je položaju zemljišča pod predmetnim garažnim objektom odreklo položaj pripadajočega zemljišča ene ali obeh obravnavanih glavnih stavb samo zato, ker gre v naravi za stavbišče garažnega objekta in se je uporabljalo za njegov obstoj. Če je bil tak objekt v rabi enega ali več uporabnikov glavne stavbe, je treba šteti, da je šlo za rabo pomožnega objekta za potrebe uporabe glavne stavbe. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdo je uporabljal sporno zemljišče parc. 001/19 oz. garažni objekt. Ker se udeleženci postopka o tem niso izjavili, bi jih sodišče na to moralo opozoriti z uporabo materialno procesnega vodstva in po pridobitvi njihovih izjav izvesti morebitne dokaze. Še posebej zato, ker je kot odločilno upoštevalo preteklo rabo v smislu 3. tč. prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 in uporabilo prosti preudarek, ne pa prostorskih aktov, ki govorijo o pripadnosti tega zemljišča k stavbi F. 18 a. Ker sodišče materialno procesnega vodstva ni izvedlo, je kršilo pravico udeleženke do izjave in do enakega varstva pravic. Sporna je tudi odločitev o ustanovitvi stvarne služnosti, saj smiselna uporaba določil ZNP ne more priti v poštev. V postopku po ZVEtL-1 se pravice po 50. členu le ugotavljajo in ne na novo ustanavljajo ali oblikujejo, kar je razvidno tudi iz 47. člena tega zakona. Cilj postopka je v uskladitvi zemljiškoknjižnih evidenc z že obstoječim stvarnopravnim položajem, ne pa ustanavljanje novih pravic. Sodišče je poleg tega ravnalo brez ustreznega predloga in je tudi zato odločitev nezakonita. Udeleženci z namero sodišča, da ustanovi služnost, niso bili seznanjeni in se o tem niso mogli izjaviti, s tem pa jim je bila kršena pravica do izjave in do enakega varstva pravic. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v VI. in VII. točki izreka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril nasprotni udeleženec in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o določitvi pripadajočega zemljišča k poslovno stanovanjski stavbi na F. 18 v X., v kateri sta dve stanovanji in dva poslovna prostora. Pritožnica, ki je lastnica enega od poslovnih prostorov, hkrati pa tudi zemljiškoknjižna lastnica sosednje zgradbe na F. 18 a, je v postopku ves čas aktivno sodelovala, pri čemer je bil njen predstavnik prisoten tudi na ogledu, kjer je izvedenka urbanistične stroke ugotavljala dejansko rabo parcele 001/101 v razmerju do stavb na F. 18 in 18 a. V pripombah na to mnenje je pritožnica predlagala njegovo dopolnitev v smeri razmejitve posamičnih pripadajočih zemljišč za posamezno stavbo in skupnega pripadajočega zemljišča za obe stavbi, izhajajoč iz kriterija rabe zemljišč uporabnikov posameznih objektov, in zasledovala predvsem svoj interes kot lastnice zemljišča, na katerem stoji zgradba na F. 18 a. Njene pripombe in podobne pripombe drugih udeležencev postopka je izvedenka upoštevala in v dopolnitvi izvedeniškega mnenja izdelala predlog obsega pripadajočega zemljišča z upoštevanjem kriterija sledov pretekle in sedanje rabe parcel. To mnenje je bilo v nadaljevanju osnova za izdelavo elaborata za evidentiranje parcelacije, po katerem je iz parcele 001/10, k. o. ..., nastalo 7 novih parcel, o katerih je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom. Da bo pri odločitvi pomemben kriterij predstavljala pretekla (zgodovinski kriterij) in sedanja (tehnični kriterij) raba objekta, saj planski akti o rušitvi objekta niso bili realizirani, je bilo udeležencem dodatno predočeno na naroku 12. 5. 2017, na katerem je bila pritožnica prisotna. Pritožbene navedbe, da bi sodišče udeležencem, ki so jim bili kriteriji določitve pripadajočega zemljišča znani, moralo nuditi dodatno materialno procesno vodstvo v smeri dopolnitve navedb o konkretni rabi zemljišč, so glede na opisan potek postopka in jasna materialnopravna določila ZVEtL-1 neutemeljene.

6. V pritožbenem postopku sta sporni odločitvi: (1.) glede zavrnitve predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča parc. 001/19, k. o . ..., ki v naravi predstavlja stavbišče pod garažo na vzhodni strani objekta na F. 18, v lasti nasprotne udeleženke, k tej stavbi, ali kot skupnega pripadajočega zemljišča te in stavbe na F. 18 a, in (2.) glede ustanovitve stvarne služnosti po parceli 001/18, iste k. o., do omenjene garaže. 7. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bila garaža zgrajena leta 1968, torej še pred izgradnjo stavbe na F. 18 a, in tudi ni v vplivni sferi te stavbe, saj je locirana na vzhodnem delu stavbe F. 18. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z materialnopravnim naziranjem pritožnice, da bi stavbišče pod garažo kot pomožnim objektom lahko predstavljalo pripadajoče zemljišče stavbe na F. 18 (ne pa 18 a, za kar si je prvotno prizadevala), vendar zgolj, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je (bilo) namenjeno za redno rabo stanovalcev oziroma zanjo potrebno. Ker izrecnih trditev v tej smeri udeleženci postopka niso postavili, sodišče pa jih k temu tudi ni bilo dolžno dodatno pozivati, pritožbeno sodišče soglaša, da takšna raba ni bila izkazana2. Ob tem še dodaja, da je pritožnica podala vrsto vsebinskih pripomb glede rabe zemljišč na zahodni in južni strani objekta, saj je zasledovala interes čim širše določitve pripadajočega zemljišča k stavbi na F. 18 a, zato pritožbene trditve, da se ni zavedala, da bo sodišče izhajalo iz kriterija pretekle in sedanje rabe, niso prepričljive. Ker je bila pritožnica, ki tudi v pritožbi ne ponudi ustreznih trditev glede redne rabe parc. 001/19 s strani stanovalcev F. 18, vseskozi udeležena v postopku in je v njem aktivno sodelovala, med drugim tudi s pripombami na izvedeniško mnenje, je prav tako neutemeljeno njeno pavšalno sklicevanje na kršitev pravice do izjave in enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

8. Sodišče prve stopnje ni povsem sledilo izvedenki glede predloga, da bi parcela 001/18, ki v naravi prestavlja dvorišče stavbe na F. 18 in dovoz do garaže, postala skupno pripadajoče zemljišče te stavbe in garaže na parc. 001/193, temveč jo je, upoštevajoč atribute rabe in velikost stanovanjske stavbe, določilo kot pripadajoče zemljišče stavbe na F. 18. Te odločitve, ki je zanjo ugodnejša, pritožnica ne izpodbija, zato je postala pravnomočna. S tem je sodišče ustvarilo položaj, ko je zaradi parcelacije stavbišče garaže s parc. št. 001/19 ostalo brez dostopa, ki bi omogočal redno rabo zgradbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz konkretnih okoliščin primera in upoštevajoč naravo nepravdnega postopka in dejstvo, da je v njem prišlo tudi do delitve stvari, smiselno uporabilo določilo 125. člena ZNP o ustanovitvi stvarne služnosti po uradni dolžnosti. Drži sicer pritožbena navedba, da ZVEtL-1 takšnega položaja izrecno ne ureja (ne gre namreč za ugotavljanje obstoja ali neobstoja služnosti, temveč novo ustanovitev), vendar sprejeta pragmatična odločitev ni v nasprotju z namenom zakona, torej uskladitvijo evidenc z dejanskim položajem nepremičnin, tudi ob upoštevanju kriterija redne rabe. V postopku je bilo ugotovljeno, da parcela 001/18, ki po odmeri meri le 12 m2, v naravi predstavlja asfaltno površino tik pred garažo in je edina povezava med F. ulico in objektom na parc. 001/19. V naravi gre torej za dovozno pot, kar je bilo z ustanovitvijo služnosti po uradni dolžnosti (sedaj potrebne zaradi različnih lastništev parcel) le usklajeno z dejansko rabo. Ker pritožnica v pritožbi predvsem formalno nasprotuje odločitvi o ustanovitvi služnosti po uradni dolžnosti in graja pravilno uporabo materialnopravnih določil ZVEtL-1 in ZNP, na te pomisleke pa ji je odgovorilo pritožbeno sodišče, je tudi njen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave neutemeljen.

9. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso podani, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Kasneje v tem postopku razparcelirane na 7 novih parcel. 2 Nasprotni udeleženec, torej pravni naslednik zemljiškoknjižnega lastnika, v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je objekt oddajal v najem pok. predlagatelju in kasneje njegovemu sinu, ki mu zanj plačuje najemnino. 3 To stališče je izrecno grajala tudi pritožnica v vlogi z 8. 5. 2017, v kateri pa ni zavzela stališča, da je parc. 001/19 zemljišče redne rabe stavbe na F. 18.