Jedro

Če so pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca podani, obdolženec pa ne izkaže upravičenega razloga za svoj izostanek ter ne predlaga preložitve glavne obravnave, se šteje, da se je pravici do sojenja v navzočnosti odpovedal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo z dne 8. 5. 2014 obsojenega A. T. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi določil 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v osmih mesecih po pravnomočnosti sodbe oškodovancu L. d.o.o. povrne škodo v višini 10.349,30 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 10.349,30 EUR. Na podlagi določil prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10. 12. 2014 pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo tudi stransko kazen v višini sto dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 5.000,00 EUR, ki se izvrši in jo je dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se denarna kazen ne bi dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska določi en dan zapora. V preostalem je pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbo zagovornikov obsojenca, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v višini 290,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 26. 5. 2015 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem izjavili 4. 6. 2015. B.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbo, da ni izkazano, da se je obsojenec nedvoumno, jasno in izrecno odpovedal pravici sodelovati na glavni obravnavi 8. 5. 2014, in da soglasje njegovega zagovornika nima učinka.

6. Eno izmed temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku, ki je izrecno zapisano v 29. členu Ustave in izhaja tudi iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), je pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Vendar ta pravica ni absolutna. Obdolženec se pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove, bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem(1). Omejitve, ki veljajo v skrajšanem postopku, so določene v 442. členu ZKP. Po tej določbi se sme glavna obravnava opraviti v nenavzočnosti obdolženca, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: a) da je bil obdolženec v redu povabljen; b) da njegova navzočnost ni nujna; ter c) da je bil obdolženec pred tem že zaslišan. Če so ti pogoji podani, obdolženec pa ne izkaže upravičenega razloga za svoj izostanek ter ne predlaga preložitve glavne obravnave, se šteje, da se je pravici do sojenja v navzočnosti odpovedal(2). Ob navedenih pogojih se lahko obdolženec tej pravici odpove tudi izrecno. Da se lahko posameznik jamstvom iz 6. člena EKČP odpove bodisi izrecno bodisi molče, izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Odpoved pravici je skladna z EKČP le, če je a) nedvoumna, b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in c) so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice(3).

7. Iz podatkov spisa izhaja, a) da je bil obsojenec na glavni obravnavi 26. 9. 2013 že zaslišan, b) da je obsojenec vabilo na glavno obravnavo, ki je bila opravljena 8. 5. 2014, prejel, c) da obsojenec svojega izostanka ni opravičil in ni predlagal preložitve glavne obravnave, č) da je bil na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, ki je sodnico pred začetkom obravnavanja obvestil, da se obsojenec obravnave ne bo udeležil in naj se le-ta opravi v obsojenčevi nenavzočnosti, d) da na tej glavni obravnavi sodišče ni izvajalo dokazov, ampak sta okrožna državna tožilka in obsojenčev zagovornik zgolj podala svoji zaključni besedi, in e) da je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi 10. 4. 2014 na podlagi zaključenega dokaznega postopka obtožni predlog spremenila v korist obsojenca, s čimer je zagovornik obsojenca, ki tudi na tej glavni obravnavi ni bil navzoč, seznanil. Na podlagi tako ugotovljenega procesnega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi 8. 5. 2014 ni nujna in da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti. Zatrjevana kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki utemeljujejo z navedbami, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o obsojenčevi krivdi, oziroma da so razlogi o krivdi nejasni, nerazumljivi in pomanjkljivi ter zaradi nasprotja med razlogi drugostopenjske sodbe in izrekom prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje obsojencu v izreku sodbe očita, da je prav on v vseh triindvajsetih primerih uporabil s strani delodajalca zaupano mu plačilno kartico in gorivo nabavil izključno za lastne potrebe, kar je nemogoče ob trditvi sodišča druge stopnje, da kartice ni uporabljal zgolj obsojenec, ker jo je nekomu izročil. S tem, ko je sodišče druge stopnje očitek iz obtožbe bistveno spremenilo, zoper spremenjeni očitek pa se obsojenec ni mogel braniti, je sodišče kršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe, ker mu ni zagotovilo pravnih jamstev, ki jih obdolžencem v kazenskem postopku zagotavlja 29. člen Ustave. Da bi sodišče lahko zaključilo, da je prav obsojenec storilec očitanega mu nadaljevanega kaznivega dejanja, in da se je nahajal na opisanih bencinskih servisih, bi moralo sodišče na podlagi analize tahografskih vložkov in potnih nalogov ugotoviti gibanje obsojenca v inkriminiranem času. Ker izpodbijani sodbi razlogov o tudi teh odločilnih dejstvih nimata, je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Sedmi odstavek 364. člena ZKP od sodišča zahteva, da v sodbi navede razloge, na podlagi katerih šteje za dokazano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje z eno izmed oblik krivde. Kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 je mogoče storiti zgolj z direktnim naklepom, torej le, če se je storilec svojega dejanja zavedal (zavestna sestavina) in ga je tudi hotel storiti (voljna sestavina). Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obsojenčev direktni naklep, da stori očitano mu nadaljevano kaznivo dejanje, ustrezno utemeljilo. Iz izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da si je obsojenec vsakokrat, ko je uporabil s strani oškodovanca zaupano mu plačilno kartico za gorivo in vnesel pripadajočo PIN kodo, brez vednosti in dovoljenja oškodovanca protipravno prilastil gorivo. In kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe, iz obrazložitve prvostopenjske sodbe tudi izhaja, da je obsojenec storil očitano mu nadaljevano kaznivo dejanje iz koristoljubnosti, kar pomeni z direktnim naklepom. Zato navedbam zagovornikom, da sodba ne vsebuje razlogov o obsojenčevi krivdi, ni mogoče pritrditi.

10. Podana pa ni niti nadaljnja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano nasprotje med izrekom prvostopenjske sodbe in razlogi drugostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe ter dopustilo možnost, da plačilne kartice ni uporabljal zgolj obsojenec, vendar, kot pravi sodišče, ne v smeri, da je kartico nekdo zlorabil (kot je v pritožbi trdila obramba), ampak, da je kartico sam obsojenec zavestno in z namenom pridobitve premoženjske koristi nekomu izročil in jo je slednji uporabljal z dovoljenjem obdolženca. S tem pa sodišče druge stopnje v ničemer ni poseglo v opis dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Četudi bi obsojenec plačilno kartico izročil neznani osebi in bi jo le-ta uporabljala z njegovim dovoljenjem, to ne nasprotuje očitku v opisu dejanja, da je presežek goriva obsojenec nabavil izključno za lastne potrebe, brez vednosti in na škodo delodajalca, z namenom, da si presežek goriva na škodo oškodovanca protipravno prilasti. Posledično v obravnavanem primeru ne gre niti za kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. S preostalimi navedbami o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovorniki uveljavljajo nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Obsojenčevo pravico do obrambe je po stališču zagovornikov sodišče prve stopnje kršilo tudi z zgolj pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje prič A. P. in B. D., ki sta bila zaposlena pri oškodovani družbi in bi vedela povedati, kako je poslovanje z gorivom in potnimi nalogi potekalo.

12. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer se šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, kar pomeni, da ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo (odločba Ustavnega sodišča Up-203/97 z dne 16. 3. 2000).

13. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve sodbe navedena dokazna predloga obrambe zavrnilo z utemeljitvijo, da je dejansko stanje popolnoma razčiščeno in bi bilo zaslišanje navedenih prič povsem nepomembno. V odgovoru na pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje razlog za zavrnitev predlaganih dokazov natančneje pojasnilo in navedlo, da obramba pravne relevantnosti dokaza ni izkazala, ker bi predlagani priči lahko izpovedali zgolj o tem, kako je poslovanje z gorivom in potnimi nalogi potekalo na splošno, kar ni predmet konkretnega kaznivega dejanja, in ob tem poudarilo, da je obsojenec tovorno vozilo vozil sam, sam pa je izpolnjeval tudi potne naloge, ki jih je preučil izvedenec. Ker ima izpodbijana pravnomočna sodba ustrezne razloge o zavrnitvi dokaznega predloga, zatrjevana kršitev pravice do obrambe po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

C.

14. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

(1) Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014 in druge.

(2) Prim. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 950. Tako tudi številne sodbe Vrhovnega sodišča, glej npr. I Ips 54965/2010-96 z dne 30. 1. 2014 in I Ips 24015/2010-1055 z dne 11. 9. 2014. (3) V zvezi s tem glej Colozza proti Italiji, sodba z dne 12. 2. 1985, tč. 28; Scoppola proti Italiji, sodba z dne 17. 9. 2009, tč. 135; Poitrimol proti Franciji, sodba z dne 23. 11. 1993, tč. 31; Sibgatullin proti Rusiji, sodba z dne 23. 4. 2009, tč. 46, Sejdovic proti Italiji, sodba z dne 1. 3. 2006, tč. 86.