Jedro

Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je obtožba prekoračena. V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi za dejanje, za katero ni bil obtožen. Kršitev je mogoče zagrešiti zgolj tako, da sodišče spremeni opis dejanja v izreku sodbe ter s tem povzroči, da med obtožbo in sodbo ni več identitete. Te kršitve sodišče ne more zagrešiti v razlogih sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 10617/2014 z dne 3. 2. 2016 obsojenega G. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in pet mesecev zapora ter odločilo, da se izrečena kazen nadomesti s 1020 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v dveh letih od izvršljivosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 10617/2014 z dne 13. 9. 2016 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve pravice do obrambe, kršitev pravic iz tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 23., 25. in 27. člena, v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče v obravnavanem primeru prekoračilo obtožbo, ker je v razlogih sodbe ugotovilo, da je obsojenec pakiral drogo, da je podano nasprotje med izpovedbo priče A. Ž. in tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe, ter da indični krog, ki je sodišče pripeljal do zaključka, da je obsojenec kriv očitanega kaznivega dejanja, ni sklenjen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da vložnica zahteve kršitve materialnega prava ni konkretizirala, da ni mogoče govoriti o prekoračitvi obtožbe, ker je sodišče v razlogih sodbe sprejelo zaključek, da je obsojenec drogo tudi pakiral, da so neutemeljene trditve obsojenčeve zagovornice, da je sodišče napačno tolmačilo izpovedbo priče A. Ž., ter da navedbe vložnice, s katerimi utemeljuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini pomenijo nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obsojenega G. K. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. 6. Obsojenčeva zagovornica v uvodu zahteve uveljavljene kršitve kazenskega zakona določno ne opredeli. Obsežne trditve zahteve, da bi moralo sodišče obsojencu onkraj razumnega dvoma dokazati proizvodnjo, hrambo in prodajo prepovedane droge znotraj hudodelske združbe s konkretnimi ravnanji, da je očitek gojenja in hrambe konoplje zaradi prodaje nedokazan, da iz dejstva, da je obsojenec prebival na naslovu, kjer se je nahajal laboratorij za gojenje prepovedane droge, ni mogoče sklepati, da je proizvajal in hranil prepovedano drogo, da je obsojenec razumno pojasnil, zakaj se je njegov DNK nahajal na lepilnih trakovih in vrečkah, v katerih je bila konoplja, da v konkretnem primeru indični krog ni sklenjen, da če bi obsojenec drogo pakiral oziroma prenašal, bi moral biti njegov DNK na lepilnem traku in vrečki, ne pa da se je DNK nahajal le na vrečkah, ne pa traku, s katerim so bile vrečke polepljene, ter da v obravnavanem primeru „ni bila ugotovljena materialna resnica“, pomenijo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

7. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi trdi, da iz obtožbe ne izhaja očitek obsojencu, da je prepovedano drogo pakiral, sodišče pa je nedopustno prekoračilo obtožbo, kjer je v razlogih sodbe ugotovilo, da je obsojenec drogo tudi pakiral. Poudarja, da bi moral biti očitek pakiranja droge naveden v obtožbi, tega izvršitvenega ravnanja pa obtožnica obsojencu ni očitala. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno „toleriralo“ prekoračitev obtožbe.

8. Kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je obtožba prekoračena. V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obtoženca obsodi za dejanje, za katero ni bil obtožen. Kršitev je mogoče zagrešiti zgolj tako, da sodišče spremeni opis dejanja v izreku sodbe ter s tem povzroči, da med obtožbo in sodbo ni več identitete. Te kršitve sodišče ne more zagrešiti v razlogih sodbe.

9. Obsojencu se je v obravnavanem primeru, kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje, očitalo, da je v okviru hudodelske združbe neupravičeno proizvajal, zaradi prodaje hranil ter prodajal prepovedano drogo konopljo. Sodišče prve stopnje je v 12. točki razlogov sodbe povzelo izpovedbo priče A. Ž. v zvezi z najdeno DNK snovjo na površini lepilnega traku, ki je bil uporabljen pri pakiranju prepovedane droge. Na podlagi najdbe biološke snovi na spodnji „lepljivi“ strani traku je sodišče sklepalo, da je obsojenec sodeloval pri pakiranju prepovedane droge in pri tem z direktnim prijemanjem lepilnega traku nanj prenesel svoj DNK.

10. V konkretnem primeru se je torej obsojencu med drugim očitalo, da je prepovedano drogo prodajal. Pakiranje prepovedane droge ni posebna izvršitvena oblika kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, temveč je takšno ravnanje zajeto v izvršitvenem načinu prodaje prepovedane droge. Sodišče z navedbo v razlogih sodbe, da je obsojenec drogo tudi pakiral, ne da bi pri tem kakorkoli spremenilo opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ni prekoračilo obtožbe oziroma zagrešilo kršitve po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložnica zahteve utemeljuje z navedbami, da je podano nasprotje med izpovedbo priče A. Ž. in tem, kar se navaja v razlogih sodbe v zvezi z njegovo izpovedbo. Vložnica zahteve trdi, da je A. Ž. izpovedal, da okoliščina, da se na materialu nahaja obsojenčeva DNK še ne pomeni, da je bil obsojenec v fizičnem stiku z vrečkami ali lepilnim trakom, ter da ta priča ni nikoli izpovedala, da je šlo v konkretnem primeru za direkten stik obsojenca z lepilnim trakom in vrečkami oziroma, da v obravnavanem primeru ni moglo priti do sekundarnega prenosa sledi DNK.

12. Sodišče prve stopnje je v 11. točki razlogov sodbe povzelo izpovedbo priče A. Ž., da je v konkretnem primeru šlo za direktni stik obsojenca z lepilnim trakom in vrečkami, ter da je priča odločno nasprotovala možnosti sekundarnega prenosa DNK obsojenca na lepilni trak in vrečke, ker bi bile v tem primeru sledi DNK na lepilnem traku bistvene šibkejše. 13. Iz zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 22. 10. 2015, na kateri je bila zaslišana priča A. Ž. izhaja prav to, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe. Priča je namreč na vprašanje okrožnega državnega tožilstva, ali bi bili v primeru sekundarnega prenosa DNK alelski signali šibkejši, kot pri direktnem prenosu, odgovorila, da bi bili v primeru sekundarnega prenosa ti signali bistveno šibkejši, v obravnavanem primeru pa so bili odkriti „normalno pričakovani signali, ki jih ponavadi puščajo sledi prijemanja“.

14. Sodišče je torej v razlogih sodbe pravilno povzelo izpovedbo priče A. Ž. in napravilo razumen zaključek, da je bil obsojenec prepovedano drogo konopljo tudi pakiral. Obsojenčeva zagovornica s ponavljanjem pritožbenih navedb, ki se nanašajo na najdbo DNK profila obsojenca na embalaži, v kateri je bila pakirana prepovedana droga, po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

15. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila v veliki meri vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7114 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.