Jedro

Podiranje dreves na strmini je nevarna dejavnost in je podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki je delavcu nastala pri opravljanju tega dela. Pri presoji temelja odškodninske odgovornosti je potrebno upoštevati tudi delavčevo (napačno) tehniko pri podiranju drevesa, zaradi česar se ni mogel pravočasno umakniti padajočemu drevesu, kar lahko pomeni tudi delavčevo - tožnikovo (so)odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku xy odškodnino v znesku 4.204.303,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 4.303,00 SIT od 1.7.1991 dalje do plačila in od zneska 4.200.000,00 SIT od 11.10.1996 dalje do plačila in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 333.938,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji zahtevek tožnika na plačilo nadaljnjih 2.000.000,00 SIT s pp, pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Poleg tega je odločilo, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prisodi poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT, skupaj z obrestmi in vse na prvi stopnji zaznamovane stroške postopka ter pritožbene stroške. Meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni dovolj upoštevalo dejstev, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja kirurga prim. dr. R. P. z dne ...1996. Sodišče bi mu zato moralo priznati iz obeh naslovov odškodnino v višini, kot jo je zahteval. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v napadenem obsegu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja, saj meni, da je tožnik sam povzročil delovno nezgodo, ker je opustil varstvene postopke in ravnal drugače, kot bi moral. Sodišče samo ugotavlja, da je tožnik ravnal drugače, kot je predpisano, vendar zaključuje, da se ni mogel pravočasno umakniti in tudi ni mogel predvideti vseh nevarnosti, ker naj bi ga pri delu ovirala bukvica, ki je rasla na približno 90 cm oddaljenosti. Sodišče pa ni pojasnilo, s čim opavičuje, da se tožnik ni mogel pravočasno umakniti. Takšni razlogi izpodbijane sodbe so nesprejemljivi, saj se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnik lahko uporabil napačno in celo prepovedano obliko žaganja bukve. Način podiranja, ki je bil uporabljen v konkretnem primeru, ni le napačen, temveč tudi prepovedan, kar je bilo tožniku ves čas znano. Sodišče govori tudi o lastni individualni tehniki tožnika z ritenskim podžagovanjem z leve strani navzgor, vendar to ne pove ničesar. Obrazložitev tožnikovega ravnanja s strani sodišča prve stopnje je zaradi tega nesprejemljiva in tudi nerazumljiva. V konkretnem primeru je bistveno, da je do nesreče prišlo zaradi tega, ker se je uporabila napačna tehnika podiranja. Če bi bila uporabljena pravilna tehnika, tožniku ne bi zmanjkalo časa za umik in do nezgode ne bi prišlo. Tožnik bi moral poseg izvršiti tako, da bi najprej v smeri predvidenega padca drevesa opravil zasek, nato pa pri tem, da pusti ščetino ob zaseku, žagati tako, da bi najbolj nategnjena vlakna odžagal nazadnje. V takem primeru bi prišlo do padca drevesa v pravilni smeri in s tako hitrostjo, da bi bil umik popolnoma nenevaren, zlasti pa izvedljiv v pravem času. Zasek, ki ga je napravil tožnik, je bil nenormalno velik, kar je povzročilo nagel padec drevesa in preprečilo pravilen umik. Takšna metoda dela pa ni samo nevarna, temveč tudi prepovedana. To ve vsak gozdarski delavec, ker drugače kvalifikacije za delo ne bi dobil. Zaradi tega je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da se nevarnosti ne da predvideti. Bistveno pri vsej stvari je, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi se tožnik pravočasno umaknil na mesto, katerega je predvidel za umik. V takem primeru bi bil zavarovan in ga odlomek ne bi zadel. Na odlomek bi se tožnik lahko skliceval le v slučaju, če bi ga odlomek zadel na primerno izbranem prostoru za umik. V konkretnem primeru pa do umika tožnika sploh ni prišlo, ker je z načinom svojega dela sam pospešil hitrost padanja drevesa. Zaradi tega gre za izključno tožnikovo krivdo, ki v celoti izključuje odgovornost tožene stranke za povzročeno škodo. Povsem podrejeno ugovarja tudi višini priznane odškodnine, saj meni, da je sodišče odmerilo tožniku izrazito visoko odškodnino, čeprav gre za poškodbe, ki niso pustile za sabo invalidnosti. Tožnik ni delovni invalid in po poškodbi dela enako kot prej. Zaradi tega je po njenem mnenju tako posamična kot skupna odškodnina odmerjena daleč previsoko.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po mnenju pritožbenega sodišča je dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti nepopolno ugotovljeno. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je do delovne nezgode dne 29.8.1990 prišlo, ko je tožnik kot gozdar tožene stranke podiral bukovo drevo debeline 40 do 45 cm. Pri tem se je vrh bukve zapletel v sosednje drevo tako, da je drugemu drevesu odbilo vrh in je tožnika zadel približno 1,5 m dolg odlomek lesa, ki mu je priletel v glavo, v levo roko in levo nogo ter mu prizadejal hude telesne poškodbe. Ob ugotovitvi, da nesreče pri delu ni povzročila napačna tožnikova tehnika podiranja drevesa ter ob nadaljnji ugotovitvi, da je bistvo delovne nezgode v nezmožnosti predvideti in presoditi vse možne nevarnosti zaradi prepleta krošenj bukovih dreves, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka po temelju v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti.

Po oceni pritožbenega sodišča je tak zaključek najmanj preuranjen.

Nedvomno gre pri podiranju dreves na strmini, kot v obravnavanem primeru, za nevarno dejavnost, zato je podana, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, objektivna odgovornost tožene stranke na podlagi 2. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je pri presoji temelja odškodninske odgovornosti zanemarilo tožnikovo napačno tehniko podiranja drevesa. Tožnik je pri zaslišanju povedal, da pri podiranju bukve ni uporabil pravilne tehnike iz razloga, ker ga je ovirala druga bukev, ki je bila čisto zraven. Vendar, kot izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. ... z dne 10.5.1993, ta tožnikov izgovor ne drži. Po izvedenčevem mnenju tožnik ni uporabil edino pravilne tehnike podiranja z vbodnim rezom in tudi v primeru, da za tak način dela ni bilo dovolj prostora, bi po mnenju izvedenca tožnik vbodni rez lahko začel postrani. Zaradi nepravilne tehnike podiranja je tožnik skoraj v celoti odžagal ščetino, kar povzroči hiter padec drevesa, namesto počasnega, ki omogoča sekaču umik. Ko bi nazadnje požagal ali celo s sekiro posekal nategnjena vlakna, ga padec drevesa po mnenju izvedenca ne bi presenetil in bi se lahko umaknil dovolj daleč od padajočega drevesa. Ko bi tožnik pravilno podiral, po mnenju izvedenca tudi ne bi naredil tako široke ščetine in ob presekanju nategnjenih vlaken bi bukev padla mimo stoječe bukve. Bukev, ki je skoraj v celoti prežagana, pa ščetina ni več usmerjala v izbrano smer podiranja, prav tako pa so jo lahko zasukale veje sosednje bukve in je med padanjem zlomila drugo sosednjo bukev, kar je povzročilo, da je vrglo njen vrh nazaj proti panju padajoče bukve. Zaradi nepravilne tehnika tožnika in hitrega padanja drevesa se tožnik po oceni izvedenca ni mogel pravočasno umakniti v zaklon in ga je odlomek drevesa zadel nekaj metrov stran od panja. Iz navedenega izvedenskega mnenja je zato potrebno zaključiti, da je do nezgode prišlo iz razloga, ker je bukev padla hitreje, kot si je mislil tožnik in ker tožnik ni dosegel zaklona. Ta okoliščina pa je pomembna za ugotovitev, koliko je tožnik soodgovoren za škodo iz škodnega dogodka, saj se upravičeno postavlja vprašanje, ali bi pri tožniku prišlo do poškodb v takem obsegu, če bi se lahko varno umaknil v zaklon, predno je padla bukev. Sodišče v tej smeri ni izvajalo dokazov, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici tega zmotno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku predvsem z zaslišanjem izvedenca, po potrebi pa tudi z dodatnim zaslišanjem tožnika in delavca, odgovornega za varstvo pri delu moralo ugotoviti, ali bi se tožnik lahko pravočasno umaknil v zaklon in ali bi bil njegov umik popolnoma nenevaren in izvedljiv v pravem času, če bi uporabil pravilno tehniko podiranja, kot to zatrjuje tožena stranka.

Razčistiti pa bo tudi potrebno, ali je tožena stranka res dopuščala napačen način dela, čemur v pritožbi izrecno oporeka. O teh okoliščinah, ki so pomembne za ugotavljanje tožnikove soodgovornosti za nastanek škode, bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku sprejeti novo dokazno oceno in v kolikor bo na podlagi te ocene ugotovilo, da je tožnik sokriv za nastalo škodo, bo potrebno ob upoštevanju določil 192. člena ZOR ugotoviti, koliko je tožnik soodgovoren za škodni dogodek in temu primerno sorazmerno zmanjšati odškodnino.

Zaradi vsega navedenega in ker temelj odškodninske odgovornosti ni razčiščen, je bilo potrebno izpodbijano sodbo na podlagi 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz razlogov, ker je razveljavljen temelj odškodninske odgovornosti pa je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožnika glede višine odškodnine iz posameznih odškodninskih naslovov.

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je določbe ZOR in ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45-I/94).