Jedro

Okoliščino, da zoper obtoženca tečeta dva kazenska postopka zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, sodišče sme šteti kot okoliščino, ki utemeljuje bojazen, da bi utegnil obtoženec na prostosti ponavljati kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva obtoženega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obtoženi M.V. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne ..., spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in mu je bila zanj izrečena kazen 6 mesecev zapora. Istega dne je bil obtožencu podaljšan pripor iz razloga 3. točke 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do pravnomočnosti sodbe. Pritožbo obtoženca in njegovega zagovornika je VS v Kopru s sklepom z dne..., zavrnilo.

Obtoženi V. je dne... zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sam navaja, iz vseh razlogov določila 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da podaljšanje pripora nima podlage (razlogov) v zakonu, nadalje da za takšno odločitev tudi ni dejanske podlage, kot tudi, da ne bi smel biti obsojen, ker ni kazensko odgovoren, to pa ni bilo ugotovljeno, ker sodišče ni sledilo njegovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik V.B. v svojem odgovoru, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje okoliščine, ki utemeljujejo nevarnost, da bo obsojenec ponavljal kazniva dejanja, ovrednotili tako z vidika načina izvršitve kaznivih dejanj in njihove vrste, kakor tudi na podlagi dejstva, da sta zoper imenovanega v teku še dva kazenska postopka. Razlogi za odločitev sodišča so zato prepričljivi in utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je bil obtoženec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, sestavljenega iz osmih dejanj, ki je bilo storjeno v kratkem časovnem obdobju. Nadalje ugotavlja, da je obtoženec brez premoženja in ima razmeroma nizke dohodke, prav tako pa tudi, da se zoper obtoženca vodita še dva kazenska postopka zaradi istovrstnih kaznivih dejanj z elementi koristoljubnosti. Posebej sodišče upošteva mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo o osebnostnih lastnostih obtoženca in nato iz celotne takšne podlage izvede sklep, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec takšna dejanja na prostosti ponavljal. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da takšna dejanja, kot so obravnavana, predstavljajo ogrožanje varnost ljudi oziroma njihovega premoženja in da je podana sorazmernost med posegom v obtoženčevo prostost in dobrino, ki je ogrožena. Sklep sodišča druge stopnje potrjuje ugotovitve prvostopnega sodišča tako glede nevarnosti, da bi obtoženec na prostosti utegnil ponavljati kazniva dejanja, kot tudi oceno, da je podano sorazmerje med ogroženo pravno varovano dobrino - zaščito varstva ljudi oziroma njihovega premoženja in posegom v obtoženčevo osebno svobodo.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah in pravnih sklepih prvo in drugostopnega sodišča vrhovno sodišče ugotavlja, da ni moč pritrditi zahtevi, da podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti nima podlage v zakonu.

Vprašanja v zvezi s prištevnostjo obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega mu je bila izrečena sodba, ki še ni pravnomočna, so dejanska vprašanja, ki jih glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni moč uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, bodo pa lahko razlog pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Enako velja za vprašanja v zvezi z ugotovitvami in mnenjem izvedenca psihiatrične stroke dr. Žagarja kot tudi za sklicevanje obtoženca - vložnika zahteve, da so bili dosedanji postopki zoper njega ustavljeni zaradi tega, ker je bilo ugotovljeno, da ni bil prišteven.

Okoliščina, da postopki, ki so v teku zoper obtoženca, niso bili združeni, sama po sebi ne pomeni, da izpodbijani sklep o podaljšanju pripora ni zakonit. Sodišče lahko odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba, če pred istim sodiščem tečejo ločeni postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj (7. odstavek 32. člena ZKP), ni pa enoten postopek obvezen. Po določbi 1. odstavka 33. člena ZKP lahko sodišče do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih izloči. Iz te določbe je moč izvesti sklep, da kadar so podani takšni razlogi, pa postopki še niso združeni, sodišče ne bo odločilo, da se izvede enoten postopek. Okoliščina, da tečeta zoper obtoženca dva kazenska postopka zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, pa je sodišče ne glede na prejšnje izvajanje smelo šteti kot okoliščino, ki utemeljuje bojazen, da bi utegnil obtoženec na prostosti ponavljati kazniva dejanja.

Iz teh razlogov je vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi oziroma da je zahteva v navedenem delu vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.