Jedro

Vsebina dogovora je jasna – tako prodajalec kot toženec osebno sta se zavezala, da bosta kupcu (tožnici) povrnila zneske, določene v dogovoru. Ni dvoma, da je toženec dolžnik solidarne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom) je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 76.514,36 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2014 do plačila, v roku 15 dni, in ji povrniti pravdne stroške v višini 3.491,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prva in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz dogovora z dne 24. 5. 2011 (v nadaljevanju dogovor) ne izhaja, da bi se toženec zavezal karkoli plačati tožnici ali da bi pristopil na stran dolžnika kot solidarni dolžnik ali plačnik. To je povedal tudi, ko je bil zaslišan. Dogovor je podpisal izključno kot zakoniti zastopnik dolžnika. Pogodba je bila sklenjena v tujem jeziku, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje vsebino presojati še bolj natančno in previdno. Tožnica je v spis vložila dva različna prevoda dogovora v slovenski jezik, do česar se sodišče ni opredelilo. Iz uvoda dogovora jasno izhaja, da sta stranki le dve, prodajalec (L., d. o. o.) in tožnica kot kupec. To je razvidno tudi iz prvega stavka dogovora. Na dnu je le žig prodajalca in podpis njenega zakonitega zastopnika. Dogovora toženec nikoli ni podpisal kot porok ali solidarni dolžnik. Oseba, ki ni podpisala poroštvene izjave, ne more biti porok po poroštveni pogodbi. V dogovoru je sicer naveden tudi toženec, vendar le kot oseba s katero se je prodajalec dogovarjal o plačilu. S tem pa ni bilo vzpostavljeno poroštveno razmerje, še manj solidarno poroštvo. Namen dogovora je bil izključno plačilo s strani prodajalca. Sodišče je navedlo, da je vsebina 4. in 5. točke dogovora jasna, razumljiva in nedvoumna, tako prodajalec kot toženec sta se osebno zavezala, da bosta kupcu (tožnici) povrnila zneske določene v dogovoru. Kot rečeno se toženec ni zavezal kot solidarni dolžnik. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 1012. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi 1013. člen. Sodišče bi moralo zaslišati pričo J. J., z njegovim zaslišanjem bi se dokazovalo, da se toženec ni zavezal kot solidarni dolžnik. Sodišče je brez utemeljenega razloga zavrnilo ta dokazni predlog, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka tega člena. Sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne more preizkusiti. Tudi sicer je odločitev napačna. Toženec naj bi bil solidarni dolžnik skupaj s prodajalcem, družbo L., d. o. o. Glede te je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 5141/2012 že odločeno, da je dolžna vtoževani znesek plačati tožnici. To bi moralo sodišče prve stopnje v izreku sodbe upoštevati, solidarnost dolžnikov se namreč ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost, kar pomeni, da tožnica ni upravičena zahtevati celotnega zneska od toženca (sklepa VS RS II Ips 540/2008, II Ips 230/2005).

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, z neizvedbo dokaznega predloga zaslišanja predlagane priče, pa tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (kot bo to razvidno v nadaljevanju). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je vsebina dogovora (tudi) v delu, ki se nanaša na toženca jasna – prodajalec (L., d. o. o.) in N. M. (toženec) se osebno zavezujeta, da bosta kupcu (tožnici) povrnila zneske določene v dogovoru (priloga A 11). Pritožbene navedbe glede na nedvoumno zavezo razvidno iz dogovora, takšnega zaključka ne morejo izpodbiti. Tudi ni sodišče prve stopnje zaključilo, da gre za poroštveno izjavo, nasprotno, izrecno je pojasnilo, da tožnica (in ne sodišče) obveznosti toženca ne gradi na poroštveni izjavi, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na poroštvo. Ne gre za nejasne, nerazumljive ali dvoumne in s tem sporne določbe dogovora, zato je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito te določbe uporabilo tako kot glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Dogovor je zato odločilen za presojo vsebine medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče J. J., pri čemer je zavrnitev tudi pravilno obrazložilo (14. točka obrazložitve). Tudi ne more biti sporno, da je bil tudi toženec osebno in ne le kot zakoniti zastopnik prodajalca, stranka dogovora, ki ga je tudi podpisal, tako v svojstvu zakonitega zastopnika prodajalca kot v lastnem imenu kot fizična oseba(1).

7. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upravičeno upoštevalo prevod dogovora v prilogi A 11. V vlogi z dne 10. 10. 2014 je tožnica pojasnila zakaj prilaga nov prevod in zakaj ta predstavlja prevod skladen z izvirnikom. Temu toženec ni nikoli nasprotoval. 8. Ni torej dvoma, da je toženec dolžnik solidarne obveznosti (395. člen OZ). Vsak dolžnik takšne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena OZ). V tem postopku ni bilo zatrjevano, da je obveznost delno ali popolnoma izpolnjena. Tožnica je bila zato upravičena od toženca kot solidarnega dolžnika zahtevati celotno izpolnitev. Pritožbene navedbe, da je tožbeni zahtevek in s tem sodbeni izrek pomanjkljiv, so neutemeljene. Če bo v nadaljevanju terjatev delno ali v celoti poplačana s strani drugega solidarnega dolžnika, bo imel toženec še vedno ugovor prenehanja obveznosti. Konkretna zadeva tudi ni primerljiva z zadevama, ki ju izpostavlja pritožba, saj je šlo pri zadevah, ki jih ponuja v primerjavo, za več upnikov oziroma za več dolžnikov v isti pravdni zadevi.

9. Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (višini tožbenega zahtevka toženec ni ugovarjal). Tožnica je upravičena tudi do zamudnih obresti v skladu z dogovorom in do zakonskih zamudnih obresti, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve.

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP.

Op. št. (1): Čeprav se je podpisal le enkrat, saj ni pravno relevantnega razloga, da bi se moral dvakrat podpisati kot N. (N.) M.