Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni zakonita, če delodajalec ne dokaže obstoja poslovnega razloga po 82. členu ZDR.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16.6.2003, ki jo je toženec podal tožnici nezakonita, da ji delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo dne 12.8.2003, da jo je toženec dolžan pozvati na delo in vrniti na delovno mesto prodajalec, ji za čas od 12.8.2003 dalje vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ji od 12.8.2003 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto plačo za delovno mesto prodajalec, plačati za tožnico predpisane davke in prispevke, njej pa izplačati neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, ji izplačati od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo pripadajoče regrese za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. julija tekočega leta, ji obračunati zneske regresov za letni dopust za leto 1999 v bruto višini 102.000,00 SIT, za leto 2000 v bruto višini 107.712,00 SIT, za leto 2001 v bruto višini 117.298,00 SIT, za leto 2002 v bruto višini 125.805,00 SIT in za leto 2003 v bruto višini 132.170,00 SIT ter po plačilu predpisanih dajatev tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. avgusta tekočega leta do plačila, obračunati bruto nadomestilo plače za čas od 1.7.2003 do 31.7.2003 v znesku 115.632,00 SIT in za čas od
1.8.2003 do 12.8.2003 v znesku 42.048,00 SIT, plačati od teh zneskov davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter povrniti tožnici stroške postopka v znesku 283.251,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Kar je tožnica iz naslova regresov za letni dopust in stroškov postopka zahtevala več, je zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo stroškov sodnih taks za tožbo in sodbo, ker je bila tožnica plačila teh stroškov oproščena.
Zoper sodbo se laično pritožuje toženec, ki navaja, da ni kriv za upad prometa. Za to je kriv za mestno jedro zaprt promet in veliki stroški. Tožnica je bila s situacijo seznanjena in z njo je bil dosežen dogovor, da se uredi miren prehod na zavod za zaposlovanje. Če bi se izkazala potreba po ponovni zaposlitvi, bi jo zaposlil, saj je bila dobra delavka. Ob vseh težavah, v katerih se je znašel, je sodišče prve stopnje izdalo še to sodbo, zaradi katere se bo pogreznil še globje. Upal je, da bo imelo sodišče razumevanje za nastalo situacijo, odvetnika si ni mogel privoščiti, tožnici pa je pomagal, kolikor se je dalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče preuči situacijo in skuša rešiti nastali problem.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti - to je glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in glede pravilne uporabe materialnega prava.
Toženec sodbo sodišča prve stopnje smiselno izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, saj zatrjuje, da v izpodbijani sodbi njegove poslovne težave niso pravilno ocenjene; če bi bile, bi sodišče videlo, da ni imel druge izbire, kot pogodbo o zaposlitvi tožnici odpovedati.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo.
Kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe, te ugotovitve pa temeljijo na listinah v spisu, je bila tožnica pri tožencu v delovnem razmerju od 27.7.1998 do 12.8.2003. Dne 18.8.2003 je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki nosi datum 16.6.2003. Kot datum prenehanja delovnega razmerja je v delovno knjižico vpisan 12.8.2003. Toženec ni izkazal obstoja poslovnega razloga, zaradi katerega bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in tudi ne tega, da je bila odpoved podana na način, predpisan v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002).
Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, saj poslovni razlog ni izkazan (toženec ni smatral za potrebno, da razloge za odpoved dokazuje), tožnica predhodno o nameravani odpovedi ni bila obveščena, delovno razmerje pa ji je prenehalo, še preden ji je bila odpoved vročena.
Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki pritožbenega sodišča. Toženec namreč ni podal niti enega dokaznega predloga v podkrepitev svoje trditve, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal poslovni razlog. Po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Razlog za odpoved je na podlagi 82. člena ZDR dolžan dokazati delodajalec. Ker toženec razloga ni dokazal, je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnici pa priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve nazaj na delo.
Prav tako pa toženec ni dokazal, da je tožnici iz naslova vtoževanih in zapadlih denarnih prejemkov karkoli plačal. V pritožbi navaja le, da je regrese prejela v drugačni obliki, čeprav tudi v pritožbi ne pove, v kakšni in ali je tožnica s tem soglašala. Če ni bilo soglasja in če plačilo - v kakršnikoli obliki ni izkazano, je dolžan tožnici zapadle zneske regresa za letni dopust plačati, saj je do tega upravičena po predpisih, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno citira.
Enako velja za prisojena zneska nadomestila plače za čas od
1.7.2003 do 12.8.2003; tej odločitvi pritožba izrecno tudi ne oporeka.
Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.