Jedro

Tožnica je ostala na ustreznem delovnem mestu v TOZD T. tudi po 1.2.1990, pri čemer ji je ta TOZD izdal sklep o obračunski osnovi plače in razporeditvi na delovno mesto, ki je postal dokončen in pravnomočen, jo s 1.2.1990 prijavil v zavarovanje in jo od tega dne dalje ustrezno evidentiral oziroma vodil v delovnem razmerju, vključno z rednim izplačevanjem plače. Tožničin delovnopravni status v TOZD T. je bil torej urejen že od 1.2.1990 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa delavskega sveta pravne prednice tožene stranke z dne 16.1.1990 (pravilno 1991), s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva, da se ugotovi, da je bila v letu 1990 v takratno TOZD T. razporejena le za določen čas in da se ji prizna delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki. Hkrati je zavrnilo zahtevek za razveljavitev razporeditve tožnice za nedoločen čas oziroma za razveljavitev prehoda tožnice na delo k drugemu delodajalcu, to je v takratno TOZD T., in na ugotovitev delovnega razmerja pri toženi stranki tudi od 28.2.1990 do 31.1.2001, posledično pa je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače za sporno obdobje v neto višini 2.655.290,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnica od 28.2.1990 dejansko vodena v delovnem razmerju pri takratni TOZD T., oziroma kasnejšem podjetju K. p.o., nad katerim je bil v letu 1992 začet stečajni postopek.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v času nastanka spora veljavna zakonodaja predvidevala spremembo delavčevega statusa le na podlagi sklepa pristojnega organa. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 49/97. To je veljalo tudi za razporeditev delavca k drugemu delodajalcu oziroma za spremembo delovnega razmerja na tej podlagi. Zato je sodišče zmotno presodilo, da je prišlo pri tožnici do spremembe delodajalca zgolj na podlagi faktičnega delovnega razmerja oziroma dejanskega vodenja tožnice v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. V odgovoru je navajala, da revizijski razlogi niso podani in predlagala, da sodišče vloženo revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

V zadevi VIII Ips 49/98, na katero se sklicuje revizija, je sodišče poudarilo pomen pisne odločitve delodajalca o uresničevanju posamičnih pravic delavca v smislu določb 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v zvezi z razporeditvijo delovnega invalida na drugo ustrezno delovno mesto tudi glede na uresničevanje njegovih pravic iz invalidskega zavarovanja. V primerjavi z navedeno zadevo je predmet spora v obravnavani zadevi gotovo specifičen.

Na podlagi ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP), je prišlo do dejanske razporeditve tožnice na drugo delovno mesto v takratni TOZD T. že v letu 1989, s tem da je šlo za razporeditev v drugo TOZD znotraj takratne OZD I. n.sol.o.. Očitno je bila takratna razporeditev opravljena na podlagi določb 82. in 83. člena Samoupravnega sporazuma o združitvi v navedeno delovno organizacijo (priloga B1 spisa), po katerih sta o začasni razporeditvi v drugo TOZD zaradi delovnih potreb odločala direktorja obeh temeljnih organizacij. Tožnica je ostala na ustreznem delovnem mestu v TOZD T. tudi po 1.2.1990, s tem, da ji je bil 20.2.1990 s strani pristojne komisije izdan sklep o obračunski osnovi plače in razporeditvi na delovno mesto, ki je postal dokončen in pravnomočen, navedena TOZD pa jo je s 1.2.1990 tudi prijavila v zavarovanje in jo od tega dne dalje ustrezno evidentirala oziroma vodila v delovnem razmerju, vključno z rednim izplačevanjem plače. Tožničin delovno pravni status v TOZD T. je bil torej že od 1.2.1990 dalje urejen.

Glede na podatke o firmi tožene stranke in firmi bivše TOZD T. je očitno, da je prišlo v takratni delovni organizaciji I. v letu 1990 do statusne reorganizacije na podlagi določb 3. odstavka 192. člena Zakona o podjetjih (ZP - Ur. l. SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90), tako da se je tožena stranka statusno preoblikovala v podjetje A. p.o., TOZD T. pa v podjetje K. p.o.. Na podlagi določb 193. člena ZP je pri tem moralo priti tudi do razmejitve premoženjskih in drugih pravic in obveznosti med bivšimi TOZD v DO I..

Ker je tožnica tudi v času navedene statusne reorganizacije ostala na delu in v delovnem razmerju pri podjetju K. p.o., je dne 16.1.1991 delavski svet tožene stranke utemeljeno zavrnil njeno zahtevo za uveljavljanje pravice do zaposlitve pri toženi stranki. Pravilno sodišče ugotavlja, da navedene zahteve tožnice ni mogoče šteti za pravočasen ugovor glede razporeditve k drugemu delodajalcu in kršitve pravice do zaposlitve pri toženi stranki v smislu določb 2. odstavka 80. člena ZTPDR, saj bi v skladu z navedeno zakonsko določbo tožnica tak ugovor morala vložiti najkasneje v 15 dneh, ko je zvedela za sporno razporeditev oziroma kršitev pravice do zaposlitve. Po ugotovitvah sodišča je bila tožnica o tem, da je bila razporejena k drugemu delodajalcu in da ni v delovnem razmerju pri toženi stranki, obveščena že ob vročitvi sklepa o obračunski osnovi plače in razporeditvi na delovno mesto v TOZD T. z dne 20.2.1990, pa tudi ob vsakokratnem izplačilu plače od meseca februarja 1990 dalje v tej temeljni organizaciji oziroma v kasnejšem podjetju K. p.o.. Tožničina zahteva iz decembra 1990 je zato lahko imela značaj oziroma je lahko bila na delavskem svetu tožene stranke dne 16.1.1991 obravnavana le kot zahteva za uveljavljanje pravic iz 1. odstavka 80. člena ZTPDR, ki ni bila vezana na rok. Takšni zahtevi pa tožena stranka ni bila dolžna ugoditi, saj bi to pomenilo v bistvu odločitev o ponovni oziroma novi zaposlitvi tožnice.

Glede na povedano sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev spornega sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 16.1.1991 in za priznanje delovnega razmerja ter pravic, ki iz tega izhajajo. Ker revizijski razlogi niso podani, je bilo potrebno na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrniti.