Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je pri določitvi kazni za eno izmed kaznivih dejanj določilo nižjo zaporno kazen, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, posledično pa je izreklo tudi nižjo enotno zaporno kazen. S tem je kršilo določbo tretjega odstavka 450.č člena ZKP in tako zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu za kaznivo dejanje pod drugo alinejo (storjeno na škodo A. A.) na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določi kazen deset mesecev zapora in da se v odločbi glede izreka enotne kazni spremeni tako, da se obdolžencu izreče enotna kazen dve leti in dva meseca zapora, v nespremenjenih delih pa se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde obdolženega B. B. spoznalo za krivega sedmih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Sodišče je obdolžencu za kaznivo dejanje na škodo C. C.k določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje na škodo A. A. kazen devet mesecev zapora, za kaznivo dejanje na škodo Č. Č. kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje na škodo D. D. kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje na škodo E. E. kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje na škodo F. F. kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje na škodo G. G. kazen dva meseca zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. V skladu s prvim in drugim odstavkom 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati premoženjskopravne zahtevke oškodovancem in sicer C. C. v višini 800,00 EUR, A. A v višini 7.000,00 EUR, D. D. v višini 1.700,00 EUR, F. F. v višini 800,00 EUR in G. G. v višini 500,00 EUR. Oškodovanca Č. Č. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega B. B. spozna za krivega sedmih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje na škodo C. C. določi kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje na škodo A. A. kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje na škodo Č. Č. kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje na škodo D. D. kazen štiri meseca zapora, za kaznivo dejanje na škodo E. E. kazen tri mesece zapora, za kaznivo dejanje na škodo F. F. kazen dva meseca zapora in za kaznivo dejanje na škodo G. G. dva meseca zapora, nato pa naj obdolženemu izreče enotno kazen dve leti in dva meseca zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz zapisnika o opravljenem predobravnavnem naroku dne 29. 8. 2023 je razvidno, da je sodnik po presoji pogojev iz drugega odstavka 450.č člena ZKP sprejel sklep, da sporazum o priznanju krivde obdolženega za sedem kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 sprejme. Iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 450.č člena ZKP izhaja, da sodišče praviloma na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi, sprejme sklep, da sporazum o priznanju krivde sprejme, če so izpolnjeni vsi pogoji zanj, nato pa postopek smiselno nadaljuje z narokom za izrek kazenske sankcije, kot da je obdolženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi. Sodišče v skladu z navedeno določbo sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoti, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s sankcijo, ki je v njem dogovorjena. V primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde sodišče, preden prejme sklep, s katerim sprejme sporazum o priznanju krivde, v zvezi s kazensko sankcijo presodi le njeno zakonitost, torej, če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, nima pa pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma. Takšna razlaga določbe 450.č člena v zvezi z 285.č členom ZKP je skladna tudi z namenom in naravo sporazuma o priznanju krivde. Sporazum o priznanju krivde je dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal, njegov namen pa je zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka. Sodišče bo sporazum o priznanju krivde sprejelo le, če bo ocenilo, da so zanj izpolnjeni v zakonu predpisani formalni in vsebinski pogoji (da je bil sporazum sklenjen v pisni obliki, da je bil v postopku pogajanj in pri njegovi sklenitvi navzoč zagovornik, da je v njem dogovorjena kazenska sankcija skladna z določbami kazenskega zakonika, da je obdolženec sporazum sklenil prostovoljno, da je razumel naravo in posledice svojega ter da je njegovo priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi), vanj pa ne sme poseči na način, da bi spreminjalo njegovo vsebino oziroma celo posegalo v med strankama dogovorjeno kazensko sankcijo (tako Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015).

5. Okrožna državna tožilka v pritožbi zato utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je pri določitvi kazni za eno izmed kaznivih dejanj (na škodo oškodovanca A. A.) določilo nižjo kazen zapora, kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde, posledično pa je tudi izreklo nižjo enotno zaporno kazen. S tem je kršilo določbo tretjega odstavka 450.č. člena ZKP in zato zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljena je navedba okrožne državne tožilke, da lahko sodišče sporazum le sprejme ali zavrne, nima pa pravice posegati v njegovo vsebino.

6. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu za kaznivo dejanje pod 2. alinejo (storjeno na škodo A. A.) na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora (kot je bila dogovorjena v sporazumu o priznanju krivde) in , da se sodba sodišča prve stopnje glede izreka enotne kazni spremeni tako, da se obdolžencu izreče enotna kazen dve leti in dva meseca zapora. V nespremenjenih delih pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.