Jedro

Toženčeva obveznost iz dogovorjene konkurenčne klavzule je bila v 13. členu pogodbe o zaposlitvi jasno opredeljena, in sicer da po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji toženec ne sme brez soglasja tožeče stranke skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco, in sicer 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Takšna konkretizacija prepovedanega ravnanja že sama po sebi predstavlja vsaj izkoriščanje poslovnih zvez (npr. seznama zavarovancev tožeče stranke), ki je eden od pogojev za utemeljenost dogovora o konkurenčni klavzuli. Ker se je toženec, ki je bil pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu zavarovalni zastopnik, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil pri drugi zavarovalnici, na delovnem mestu zavarovalni zastopnik, je s tem kršil v pogodbi o zaposlitvi določeno konkurenčno klavzulo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo pogodbene kazni v znesku 8.917,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe), zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike do popolne odškodnine v višini 14.388,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.985,50 EUR od 5. 11. 2012 dalje do plačila in od zneska 5.402,79 EUR, od dneva prejema tožbe dalje do plačila (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlike do polne odškodnine v višini 5.721,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2012 dalje do plačila, ustavi (I. točka izreka sklepa). Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 997,80 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka tega roka dalje do plačila in še odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. točko izreka sodbe in II. točko izreka sklepa se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podredno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter odločitev, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je toženec pri tožeči stranki pridobil specialna poslovna znanja. Toženec ni oporekal, da se je v času dela pri tožeči stranki veliko naučil in se usposobil za takšnega prodajalca kot je danes, vendar pa vztraja, da so znanja plod tudi lastnega razvoja in izobraževanja, zato ni kršil konkurenčne klavzule. Zavarovalnica A. nima prav nobene koristi od tega, da ji nekdo “od znotraj“ razkrije produkte, cene, komercialne popuste, prodajalne protokole in druga specifična znanja Zavarovalnice B.. Ceniki so razvidni iz sklenjenih zavarovalnih polic in spremljajočih računov. Na podlagi primerjave ponudb posameznih zavarovalnic, ki jih stranke same predložijo zavarovalnici, ko se pogajajo o ceni, si vsaka zavarovalnica natančno ustvari sliko o konkurenčnih produktih. Tožeča stranka ni uspela dokazati vrednosti vseh znanj in zvez, ki jih pridobivajo njeni zaposleni v času zaposlitve. Toženec izpostavlja, da ima zavarovalnica A. bistveno bolj dodelane prodajne postopke, tehnike in protokole kot Zavarovalnica B.. Ima boljše zavarovalne produkte in nižje cene storitev. Sodišče je na abstraktni ravni ugotovilo, da znanja, ki jih je pridobil toženec pri tožeči stranki, predstavljajo konkurenčno prednost v primerjavi z ostalimi zavarovalnimi družbami, pri tem pa ne pojasni, v čem se kaže ta prednost in ali dejansko lahko govorimo o kakršnikoli prednosti. Kar pa se tiče poslovnih zvez (strank), toženec ne zanika, da je imel vpogled v določen krog strank tožeče stranke, vendar pa izpostavlja, da so bili ti podatki dostopni širokemu krogu zaposlenih pri Zavarovalnici A., npr. številnim sodelavcem v tarifaciji, kjer so sezname pripravljali. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko širok krog poznanstev in zvez izkoristil pri novem delodajalcu. Možnost nastanka škode ne more biti podlaga za poseg v tako občutljive pravice kot je svoboda zaposlitve in socialne varnosti. Pri tem je treba upoštevati, da v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule toženec dobi zgolj 40 % plače, torej 360,00 EUR bruto, kar po odvodu davkov in prispevkov pomeni 280,00 EUR, ter še da sodišče ugotavlja, da toženec niti ni izrabljal pridobljenih poznanstev. Zavarovanci so se po njegovem odhodu sami odločili za prestop k drugi zavarovalnici. Sodišče opira svojo odločitev na ugotovitev, da poslovne zveze predstavljajo za tožečo stranko posebno vrednost, pri tem pa spregleda, da nekatere osebe, npr. zaposleni v tarifaciji, ki so bile v enakem obsegu seznanjene s podatki o strankah, v pogodbah o zaposlitvah sploh nimajo zapisane konkurenčne klavzule. Sodišče tudi ni upoštevalo, da imajo delavci pravico do svobodne izbire zaposlitve, zato je nepravilno zaključilo, da se je toženec sam odpovedal prejemanju plače, ko je dal odpoved. Toženec se je za zaposlitev pri zavarovalnici A. odločil, ker je tako reševal lastno eksistenco, po tem ko mu tožeča stranka ni izplačevala nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Glede na navedeno je napačna odločitev tudi o stroških postopka. Toženec priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper II. točko izreka sodbe in zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka in navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je škoda, ki jo vtožuje, izključno posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Po prepričanju tožeče stranke je protipravnost izkazana že, ker je toženec kršil konkurenčno klavzulo in se je zavestno, v nasprotju s pogodbeno zavezo, zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici. Med zavarovalnim zastopnikom in zavarovancem je močno pomembno medsebojno zaupanje in so stranke praviloma, bolj kot na konkretno zavarovalnico, vezane na osebo, s katero sklepajo zavarovanja. Priča C.C. je pojasnila, da sklene zavarovanja z agenti in da njej ni pomembna zavarovalnica, pač pa oseba, pri kateri sklepa zavarovanje. Izpovedala je, da toženca že dolgo pozna in da so družinski prijatelji. V kolikor bi sledili stališču sodišča, da je potrebno izkazati aktivno delovanje toženca, bi moralo sodišče zaslišati predlagane priče, ki bi vedele izpovedati o okoliščinah prekinitve zavarovanja pri tožeči stranki in sklenitvi novega zavarovanja pri konkurenčni zavarovalnici. Sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje predlaganih prič (28), zato je bila tožeči stranki kršena pravica do sodelovanja v dokaznem postopku. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da so posamezni zavarovalci sklenili zavarovalno pogodbo misleč, da sklepajo z zastopnikom tožeče stranke, in da jim je toženec šele po sklenjenem zavarovanju povedal, da je zaposlen pri konkurenčni zavarovalnici. Sodišče je neutemeljeno, na podlagi izpovedi prič D.D., E.E., F.F. in G.G. zaključilo, da toženec ni aktivno deloval pri preusmerjanju strank k novi zavarovalnici. Sodišče ni zaslišalo relevantnega števila zavarovancev, zato je posledično napačen zaključek sodišča, da je sicer prišlo do prehodov strank k konkurenčni zavarovalnici, vendar ne s posredovanjem toženca. Dejstvo, da je toženec izrabil portfelj strank, ki mu ga je ob zaposlitvi zaupal tožnik, izhaja tudi iz tabele o obnovitvi polic, iz katerih je razviden indeks obnove polic, skupaj za posameznega zavarovanega zastopnika za mesece od aprila do decembra 2012. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da so vse stranke iz seznama prevzetih strank tudi dejansko prešle k zavarovalnici A., ter da v konkretnem primeru ne gre za dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati v smislu določbe tretjega odstavka 168. člena OZ. Sodišče je namreč v obrazložitvi zapisalo, da lahko tožeča stranka zgolj predvideva, da bodo dosedanje stranke še nadalje ostale njeni zavarovanci, da pa tega ne more utemeljeno pričakovati. Takšno stališče sodišča je napačno. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 147/2013, se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari in glede na okoliščine, ki pa zaradi oškodovančevega dejanja in opustitve ni bilo mogoče doseči. Glede na to, da je šlo v konkretnem primeru za dolgoletne zavarovance tožeče stranke, gre vsekakor za dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati. Tožeča stranka izpodbija tudi izrek o stroških postopka, in sicer da sodišče ni upoštevalo, da je tožbeni zahtevek po delnem umiku znašal le še 23.305,39 EUR s pripadki, zato je uspeh tožeče stranke 38,26 % in ne zgolj 30,72 %.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti v pritožbi zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo glede vseh odločilnih dejstev ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni zaradi toženčeve kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Toženec se je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tožeči stranki takoj zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici. Toženec je bil pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu zavarovalni zastopnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2008. V 13. členu pogodbe o zaposlitvi sta stranki dogovorili konkurenčno klavzulo, s katero se je toženec zavezal, da v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njegovi volji, 24 mesecev ne bo opravljal del in sklepal poslov za svoj ali tuj račun, pri katerih bi izkoriščal poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Za primer kršitve konkurenčne prepovedi sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za pogodbeno kazen v višini 10-kratnika delavčeve plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožeča stranka pa se je za spoštovanje konkurenčne klavzule obvezala tožencu plačati, za vsak mesec spoštovanja klavzule denarno nadomestilo v višini 40 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Toženec se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki zaposlil pri zavarovalnici A., podružnica v Sloveniji, na delovnem mestu zavarovalni zastopnik.

7. Dogovorjena konkurenčna klavzula je bila v skladu z 38. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki oblike civilne sankcije za njeno kršitev ni posebej določal. Zato sta lahko tožeča stranka in toženec za neizpolnitev obveznosti toženca iz konkurenčne klavzule dogovorila ali plačilo odškodnine v smislu drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) ali pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. V navedenem členu OZ določa, da je pogodbena kazen dogovor med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Dogovor med strankama, ki glasi, da je toženec dolžan plačati „pogodbeno kazen“, v celoti ustreza opredelitvi pogodbene kazni iz 247. člena OZ, s tem, da iz pogodbe jasno izhaja (13. člen), da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer toženčeve neizpolnitve obveznosti iz konkurenčne klavzule. Na podlagi 253. člena OZ ima upnik pravico zahtevati pogodbeno kazen, tudi če presega škodo, ki mu je nastala, in celo če mu ni nastala nobena škoda. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ker nastanek konkretne škode v primeru toženčeve kršitve konkurenčne klavzule ni pogoj za veljavnost dogovora o plačilu pogodbene kazni.

8. Toženčeva obveznost iz dogovorjene konkurenčne klavzule je bila v 13. členu pogodbe o zaposlitvi jasno opredeljena, in sicer da po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji toženec ne sme, brez soglasja tožeče stranke, „skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco“ in sicer 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Takšna konkretizacija prepovedanega ravnanja že sama po sebi predstavlja vsaj izkoriščanje poslovnih zvez (npr. seznama zavarovancev tožeče stranke), ki je eden od pogojev za utemeljenost dogovora o konkurenčni klavzuli (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 320/2015 z dne 22. 3. 2016).

K pritožbi toženca:

9. Neutemeljena je pritožbena trditev toženca, da četudi je v času delovnega razmerja pri tožeči stranki pridobil znanja, ki so bila plod lastnega razvoja pri tožeči stranki, pa ta znanja niso prav nič posebnega in zavarovalnica A. dejansko ni imela nobenih koristi od tega, da ji nekdo od zunaj razkrije produkte, cene, komercialne popuste, prodajne protokole in druga, s strani tožeče stranke zatrjevana, specifična znanja Zavarovalnice B.. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, da je toženčeva obveznost iz dogovorjene konkurenčne klavzule jasno opredeljena - da po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji ne sme brez soglasja tožeče stranke skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za tožečo stranko pomenilo konkurenco. Takšna konkretizacija prepovedanega ravnanja že sama po sebi predstavlja vsaj izkoriščanje poslovnih zvez, ki je eden od pogojev za utemeljenost dogovora o konkurenčni klavzuli.

10. Zaradi navedenega so tudi neutemeljene pritožbene trditve toženca, da ima zavarovalnica A. bistveno bolj dodelane prodajne postopke in tehnike kot tožeča stranka in da ima boljše zavarovalne produkte in zato nižje cene.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pri tožeči stranki dne 11. 4. 2012 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi za delo zavarovalnega zastopnika in se takoj zaposlil pri zavarovalnici A., podružnica v Sloveniji. Že iz naziva firm tožeče stranke in zavarovalnice A. je mogoče sklepati, da se obe zavarovalnici ukvarjata z zavarovalništvom in da si glede na to dejavnost medsebojno konkurirata na trgu. Tožeča stranka je pri tema navajala in dokazovala, da je toženec pri zavarovalnici A. tržil pretežno istovrstne zavarovalne produkte in na enakem teritoriju, kot je to delal v času zaposlitve pri tožeči stranki, zato je zaposlitev toženca za tožečo stranko pomenila konkurenco, s tem pa je toženec kršil dogovorjeno konkurenčno klavzulo in je zato tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.

12. Trditev toženca, da se je zaposlil pri zavarovalnici A. po tem, ko mu je tožeča stranka dala jasno vedeti, da mu ne bo plačevala pogodbeno dogovorjenega nadomestila v višini 40 % njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ne daje podlage za drugačno odločitev. Prav tako se toženec neutemeljeno sklicuje na 106. člen OZ, ki določa, da ima posameznik po OZ možnost odstopiti od pogodbe tudi, saj je iz ravnanj sopogodbenika očitno, da svoje obveznosti ne bo izpolnil. V kolikor bi tožeča stranka kršila določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, s katero sta stranki dogovorili konkurenčno klavzulo, bi imel toženec možnost uveljavljati plačilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v sodnem postopku, tako kot tožeča stranka uveljavlja plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

13. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je pogodbena kazen nezakonita (nična) iz razloga, ker je ni določala Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije, veljavna v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugačne določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru potrebno upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. in 254. člena OZ.

K pritožbi tožeče stranke:

14. Tožeča stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike do popolne odškodnine v višini 14.388,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice v višini 8.985,50 EUR od 5. 11. 2012 dalje do plačila in od dela glavnice v višini 5.402,79 EUR od dneva prejema tožbe dalje do plačila in zoper 2. točko sklepa, ko je sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 997,80 EUR.

15. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi pa si med seboj ne nasprotujejo, zato je mogoče sodbo sodišča v celoti preizkusiti.

16. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, v katerih primerih je nastanek škode posledica toženčevega protipravnega ravnanja in da je le navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec aktivno deloval pri prehodih strank, torej da je klical stranke in jih nagovarjal naj prekinejo zavarovanje pri Zavarovalnici B.. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike do popolne odškodnine, ker tožeča stranka ni izkazala vseh elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škode, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in ostalo škodo, odgovornost dolžnika za povzročeno škodo). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je ugotovljena škoda izključno posledica protipravnega ravnanja toženca, da je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki aktivno deloval pri prehodih strank, torej da je klical stranke in jih nagovarjal naj prekinejo zavarovanja ter prestopijo k zavarovalnici A.. Iz izpovedi prič D.D., E.E., F.F. in G.G. izhaja zgolj to, da nekatere od strank, ki jih je pokrival toženec, svojih zavarovanj pri tožeči stranki niso obnovile oz. podaljšale, ne pa da so jih prekinile. Priči iz seznama prevzetih strank, H.H. in C.C. sta izpovedali, da sta se prostovoljno, brez posredovanja toženca odločili za zavarovanje pri zavarovalnici A., ker sta slišali da ima ta zavarovalnica bolj ugodna zavarovanja. Tudi priča I.I., ki je izdelala pregled indeksa obnove polic za obdobje od aprila do decembra 2012, je izpovedala, da je imel toženec v tem obdobju res nižjo obnovo polic v primerjavi z ostalimi zastopniki, vendar pa, kot je razvidno iz razpredelnice tudi ostali trije zastopniki niso imeli 100 % obnove polic. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da so vse stranke s seznama prevzetih strank tudi dejansko odšle k zavarovalnici A. in ne morebiti h kateri drugi zavarovalnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nekaterih prehodov strank h konkurenčnim zavarovalnicam res prišlo, vendar ne s posredovanjem toženca, temveč so stranke same poklicale toženca, ko so zvedele, da ni več zaposlen pri tožeči stranki. Za pristop k zavarovalnici A. so se odločile prostovoljno, po tem ko so se predhodno pozanimale o zavarovalnih pogojih.

17. Po določbah prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevajoč to določbo in določbe OZ morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativno vsi elementi odgovornosti, kot jih navaja že sodba sodišča prve stopnje: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (naklep ali huda malomarnost). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala škode - torej dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati.

18. Pritožbeno sodišče je pritožbi strank kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške glede na uspeh s pritožbo (165. člen ZPP).