Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevajo tudi obdobja tožnikovih zaposlitev pri prejšnjih delodajalcih. Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh plačati znesek 5.958,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku obrestni del (pričetek teka obresti od 16. 6. 2011) zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške tega delovnega spora v znesku 818,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek in mu naloži, da toženi stranki povrne njene pritožbene stroške, oziroma podredno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami za tožnika. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo zgolj s sklicevanjem na sodno prakso, odločilnih dejstev pa ni navedlo. Ni se opredelilo do večkratnih prekinitev zaposlitve tožnika, ki izhajajo iz njegove delovne knjižice in na kar je opozarjala tožena stranka že v odgovoru na tožbo. Tožnik je bil v podjetju A. zaposlen do 1. 4. 1993, ko je bil nad njegovim delodajalcem uveden stečajni postopek. Uvedba stečajnega postopka ima za posledico prenehanje delovnega razmerja vseh delavcev, zato je bilo pravno nasledstvo glede zaposlitve pri toženi stranki prekinjeno že z uvedbo tega stečajnega postopka. To pomeni, da se obdobje pred 1. 4. 1993 ne more všteti v delovno dobo pri toženi stranki kot zadnjemu delodajalcu. Tožnik ima prekinitev delovnega razmerja izkazano tudi v družbi B., sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, ob tem pa se je napačno sklicevalo na zadevo Pd 138/2004, saj ta ni primerljiva temu individualnemu delovnemu sporu. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno vlogo ima tožnikov nekdanji delodajalec A. v sistemu „C.“. Prevzem delavcev v aprilu 1993 sploh ni bil mogoč, saj ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom ZTPDR določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje pa je kot materialnopravno podlago za svojo odločitev vzelo prav to določbo, ki glede na navedeno ni izvedljiva. Prav tako ni navedlo materialnopravne podlage za odločitev, da šteje zaposlitev tožnika po stečaju D. in kasneje pri B., E., kot kontinuirano zaposlitev pri toženi stranki. Družba F. d.o.o., ki je na javni dražbi kupila premoženje družbe G. d.o.o. - v stečaju, ni bila v nobeni pravni povezavi z družbami, pri katerih je bil do zaposlitve v F. d.o.o. zaposlen tožnik. Že v sodbi Pd 138/2004 je bilo ugotovljeno, da pravno nasledstvo v skladu z zakonom o gospodarskih družbah med družbo D. in toženo stranko ne obstaja. Prav tako pri tožnikovih delodajalcih nikoli ni prišlo do prevzema delavcev, zlati ne ob stečaju v aprilu 1993, kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala delovnopravna kontinuiteta in da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odpravnino tudi upoštevaje delovno dobo pred 11. 11. 1996. Pojem delovne kontinuitete v materialnem pravu ni opredeljen, ne obrazloži pa ga niti sodišče prve stopnje. Obstoj te kontinuitete je sodišče ugotovilo arbitrarno, saj za to ni nikakršne podlage. V aprilu 1993 je veljala SKPG (in ne SKPGD), ki ni določala pogojev in primerov za prevzem delavcev k drugemu delodajalcu. Za ugotovitev o tem, da je prišlo do prevzema delavcev, torej ni bilo podlage, pri čemer je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik k novim delodajalcem vedno prehajal s sklepanjem novih pogodb, torej po lastni volji in ne na kakšni drugačni podlagi. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju ni uporabilo 5. člena Direktive sveta Evrope 2001/23/ES. Zgolj uporaba 15. člena ZTPDR ni zadostna pravna podlaga za odločitev. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. VIII Ips 9/1997. Sodišče prve stopnje je tudi določbe ZPPSL interpretiralo arbitrarno in v škodo tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ne bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. S pritožbeno navedbo, da se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, ker nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa, kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, ni podana. Obrazložitev izpodbijane sodbe je zares skopa, vendar je mogoče iz nje kljub temu ugotoviti razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je pred delovnimi sodišči prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem potekalo večje število individualnih delovnih sporov, v katerih so delavci tožene stranke uspeli s svojimi tožbenimi zahtevki proti toženi stranki za obračun in izplačilo razlike v odpravnini tudi upoštevaje delovno dobo pri istih delodajalcih, v zvezi s katerimi tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu ugovarja obstoj delovnopravne kontinuitete (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 35/2009 z dne 19. 2. 2009, opr. št. Pdp 1443/2010 z dne 24. 2. 2011, opr. št. Pdp 389/2011 z dne 12. 5. 2011, opr. št. Pdp 549/2011 z dne 14. 7. 2011, opr. št. Pdp 751/2012 z dne 6. 9. 2012, opr. št. Pdp 763/2012 z dne 27. 9. 2012, opr. št. Pdp 925/2014 z dne 15. 10. 2014,...). Pravilnost ugotovitve obstoja delovnopravne kontinuitete dela tožnika pri toženi stranki in njegovih prejšnjih delodajalcih tudi v obdobju pred 11. 11. 1996 (ki je za toženo stranko sporno) pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008. Citirani individualni delovni spor se je sicer nanašal na plačilo jubilejne nagrade, vendar pa to ni bistveno, saj je bila v omenjeni zadevi tudi terjatev iz naslova jubilejne nagrade odvisna od števila let delovne dobe tožeče stranke pri toženi stranki in pri prejšnjih delodajalcih tožeče stranke, v zvezi s katerimi je bila podana delovnopravna kontinuiteta.

7. Prav tako so neosnovane pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljilo le s sklicevanjem na sodno prakso, saj je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku tožnika upoštevalo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je bil v veljavi v času, ko je tožniku delovno razmerje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehalo, v zvezi z vprašanjem obstoja delovnopravne kontinuitete pa tudi 15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v času do uveljavitve ZDR uporabljal kot predpis RS).

8. Sodišče prve stopnje je praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo razlike v odpravnini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (zavrnilo je le del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska razlike v odpravnini za obdobje od 16. 6. 2011 do 15. 7. 2011, kar ni pod pritožbo), ker je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da pripada tožniku odpravnina po 109. členu ZDR tudi upoštevaje obdobje od 1. 10. 1983 do 10. 11. 1996 (tožena stranka je tožniku odpravnino za obdobje od 11. 11. 1996 do prenehanja delovnega razmerja priznala in mu jo tudi izplačala, kar izhaja iz priloge A5 ter A7 in kar med strankama niti ni sporno). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika kljub nekajkratnim spremembam tožnikovih delodajalcev (kar izhaja tudi iz fotokopije njegove delovne knjižice - A2) obdobje prejšnjih zaposlitev tožnika treba upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine (ki je vezana tudi na delovno dobo). Med tožnikovimi prejšnjimi delodajalci in toženo stranko sicer ni pravnega nasledstva oziroma večinske kapitalske povezave, vendar pa je treba upoštevati, da je šlo za zaposlitev tožnika v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V takšnih primerih se je štelo, kot da delavec ni spremenil zaposlitve.

9. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik 1. 10. 1983 zaposlil v podjetju A. in da je bil pri tej družbi (oziroma družbi D. d.o.o., ki je ista pravna oseba) zaposlen do začetka stečaja nad tem delodajalcem (vpis v sodni register 16. 4. 1993 - C1), ko mu je s 1. 4. 1993 delovno razmerje prenehalo. V tem času je bil tožnik tudi na služenju vojaškega roka, kar pa na obstoj delovnopravne kontinuitete nima odločilnega vpliva. Iz priloge C1 nadalje izhaja, da se je A. skupaj z njenimi temeljnimi organizacijami preimenovala v družbeno podjetje H. p.o. (vpis v sodni register z dne 27. 9. 1989 - C1), ki se je kasneje preoblikovalo v d.o.o.. Delavci, ki jim je sicer delovno razmerje zaradi stečaja v letu 1993 prenehalo, so se na podlagi sporazuma z dne 19. 4. 1993, sklenjenega med Vlado RS, Skladom RS za razvoj in Konfederacijo sindikatov I. (C1) zaposlili v družbah D. d.o.o. in B., pri čemer so bili nekateri od njih, med njimi tudi tožnik, v vmesnem krajšem času prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Iz tega sporazuma izhaja tudi, da je njegov predmet tudi program sanacije podjetja D., ki se začne izvajati z ustanovitvijo treh novih podjetij (J. in podjetje K.). Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je po stečajnem postopku nad njegovim delodajalcem nadaljeval delo na istem delovnem mestu, da se na nova delovna mesta ni nikoli prijavljal in da pri svojih prejšnjih delodajalcih nikoli ni dajal oziroma dobil odpovedi. Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je tožnik pri družbi D. (in kasneje pri družbi B.) delal vse do 10. 11. 1996. V tem času je bil nekaj dni prijavljen na zavodu za zaposlovanje, vendar pa se je nato vrnil na delo k istemu delodajalcu. Pri družbi B. je tako delal vse do 10. 11. 1996, z 11. 11. 1996 pa je nadaljeval z delom v družbi F. d.o.o. (kasneje L.), kjer je ostal vse do prenehanja delovnega razmerja.

10. V času zaposlitve tožnika pri D. (12. 5. 1993) sicer splošna Kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/1993) še ni veljala, vendar je 15. člen ZTPDR tudi po zaključku pritožbenega sodišča nudil zadostno pravno podlago za upoštevanje dela tožnikove delovne dobe tudi pri prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG se je namreč institut prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno je bil ta institut urejen tudi v kasneje veljavni splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti) obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 9/97, odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 80/2007).

11. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da prevzem delavcev (oziroma razporeditev delavcev k drugemu delodajalcu) v aprilu 1993 sploh ni bil mogoč in da je bil 15. člen ZTPDR sam po sebi le neizvedljiva blanketna norma). Za odločitev prav tako ni bistveno, da je premoženje družbe G. d.o.o. - v stečaju na javni dražbi v letu 1996 kupila družba F. d.o.o., saj je bistveno razmerje med družbami B. d.d., D. d.o.o. in F. d.o.o.. Z izvensodno poravnavo med temi družbami z dne 22. 10. 1996 (C1) je bilo namreč dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje v F. d.o.o., ta izvensodna poravnava pa je nadomestila sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). F. d.o.o. je prevzel v delovno razmerje delavce, ki so bili zaposleni pri D. in pri B. (2. člen izvensodne poravnave), F. d.o.o. pa se je kasneje preimenoval v L. d.d. (torej toženo stranko). Napačno je tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati Direktivo sveta Evrope 2001/23/ES, saj je bila ta Direktiva sprejeta 12. 3. 2001, torej po spornem obdobju.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.