Jedro

Kot osnovno sredstvo so lahko knjižene le nepremičnine, ki jih ima davčni zavezanec v lasti ali v finančnem najemu. Lastništvo izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma listino, ki je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo.

Amortizacijska stopnja za amortizacijo stavb po 1.1. točki 17. člena ZDDPO znaša 5%.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo tožene stranke z dne 29. 12. 2004, s katero je bila zavrnjena revidentova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 26. 6. 2000, na podlagi katere je bil revidentu odmerjen davek od dohodka iz dejavnosti za leto 1999 v znesku 1.749.534,00 SIT.

2. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje strinja z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, ter se na te razloge tudi sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 67. člena ZUS). Revident je bil lastnik poslovne stavbe le do polovice, zato mu je bila utemeljeno priznana zgolj polovica amortizacije in polovica revalorizacije amortizacije. Letna amortizacijska stopnja pa znaša 5 %, kajti revident je uveljavljal amortizacijo stavbe.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne presoja revizijskih navedb, s katerimi revident izpodbija dejansko stanje, kajti Vrhovno sodišče je na dejansko stanje, ugotovljeno v dosedanjem postopku, pri svojem odločanju vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do njegovih tožbenih navedb glede preoblikovanja skupne obratovalnice po Obrtnem zakonu – ObrZ (Ur. l. SRS, št. 35/88), ki jo je imel skupaj z ženo, v statusno obliko samostojnega podjetnika posameznika po Zakonu o gospodarskih družbah – ZGD. Stališče glede teh navedb je zavzela tožena stranka na 5. in 6. stani svoje odločbe, sodišče prve stopnje pa se je na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUS na te razloge sklicevalo.

10. Revident neutemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do odškodninskega zahtevka, ki ga je postavil v tožbi, s katerim je zahteval vračilo preveč plačane dohodnine za leta 2000, 2001 in 2002. V upravnem sporu sodišče sicer lahko odloča o vračilu škode, vendar po presoji Vrhovnega sodišča le, če v ta namen ni predviden poseben upravni postopek. Za vračilo plačanega davka, ki ga revident uveljavlja kot odškodninski zahtevek, pa je v davčnih postopkovnih predpisih predviden poseben upravni postopek. Davčni zavezanec torej ne more v upravnem sporu neposredno zahtevati vračilo davka, ampak mora vračilo preveč plačanega davka zahtevati v upravnem postopku. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več zadevah, npr. sodba X Ips 95/2005 z dne 19. 11. 2009. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo v celoti zavrnilo, kar pomeni, da je zavrnilo tudi njegov zahtevek za povračilo stroškov postopka. Takšna odločitev je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna, kajti revident s tožbo ni uspel. Ta razlog bi sicer moralo v izpodbijani sodbi navesti sodišče prve stopnje, ker ga ni, to pojasnjuje Vrhovno sodišče. Ker revident s tožbo ni uspel, bi moralo sodišče v obrazložitev napisati, da ni upravičen do povračila stroškov ob primerni uporabi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena in prvim odstavkom 23. člena ZUS. Opustitev tega pojasnila pa ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

12. Revidentovo statusno preoblikovanje v preteklosti po presoji Vrhovnega sodišča za obravnavano zadevo ni pomembno. Zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ne opredeljuje, kajti preoblikovanje se je zaključilo že v letu 1994, predmet presoje v obravnavanem primeru pa je odmera davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1999, ko je revident že imel statusno obliko samostojnega podjetnika posameznika. V obravnavanem primeru pa se na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP glede ugotavljanje davčne obveznosti in statusa davčnega zavezanca uporabljajo predpisi, ki so veljali v letu, za katerega se davčna obveznost odmerja.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno navaja, da bi se mu morala priznati celotna amortizacija za Pekarno A., Pekarno B. in Slaščičarno C., za katere ni izkazal 100 % lastništva z izpisom iz zemljiške knjige oziroma z listino, ki bi bila za tak vpis sposobna. Za presojo lastništva namreč ni pomembno zgolj, ali ima davčni zavezanec določeno stvar vpisano v svoje poslovne knjige, ampak tudi to, da je ta vpis skladen s pogoji, ki jih določajo veljavni predpisi. Revidentu je bila amortizacija priznana zgolj za tisti delež lastništva teh nepremičnin, kjer je bilo lastništvo izkazano na navedeni način.

14. Ni utemeljena revizijska navedba, da je revident z 31. 12. 1994 prevzel lastništvo nad vsemi spornimi poslovnimi stavbami, kajti še v letu 1999 je bil kot lastnik na parceli, kjer stoji Pekarna A., vknjižen le do 1/4, iz prodajnih pogodb, ki jih je predložil prvostopnemu upravnemu organu, pa je razvidno, da kot kupca parcel, na katerih stojita Pekarna B. in Slaščičarna C., nastopata skupaj z ženo, vsak do polovice.

15. V drugem odstavku 41. člena Zakona o dohodnini – ZDoh je določeno, da se za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov subsidiarno uporablja Zakon o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO. ZDDPO v 15. členu določa, da se amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev kot odhodek prizna v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišjih letnih amortizacijskih stopenj, predpisanih z ZDDPO. V drugem odstavku 16. člena ZDDPO je nadalje določeno, da sredstva, ki se amortizirajo, in pričetek obračunavanja amortizacije določajo predpisi ali računovodski standardi.

16. V obravnavanem letu je 22. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (v nadaljevanju: Pravilnik) določal, da podjetnik obračunava amortizacijo od opredmetenih osnovnih sredstev, ki jih ima v lasti ali v finančnem najemu in zaradi sodelovanja v poslovnem procesu postopno prenašajo svojo vrednost na poslovne učinke, in sicer v obdobju, ki je daljše od enega leta. Med opredmetena osnovna sredstva po drugem odstavku 23. člena Pravilnika spadajo tudi zgradbe.

17. Lastništvo in finančni najem zgradb pa je treba po presoji Vrhovnega sodišča izkazati bodisi z vpisom v zemljiško knjigo bodisi z listino, ki je za vpis v zemljiško knjigo sposobna (tako tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. sodba X Ips 1163/2006 z dne 4. 3. 2010). Ker tega revident ni storil, spornih objektov sploh ne bi smel v celoti knjižiti v svoje poslovne knjige kot opredmetenih osnovnih sredstev, ampak le do tistega deleža, do katerega je bil lastnik. Posledično temu pa tudi ni imel podlage za amortizacijo teh sredstev. Ni namreč dovolj, da ima davčni zavezanec osnovna sredstva vpisana v poslovne knjige, ampak mora imeti za ta vpis tudi ustrezno listinsko podlago. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi X Ips 763/2005 z dne 5. 11. 2009. 18. Tako je po presoji Vrhovnega sodišča protispisna revizijska navedba, da je revident dne 31. 12. 1994 prenesel lastninsko pravico na vseh osnovnih sredstvih iz skupne obratovalnice na novo statusno obliko. Tega sam tako ali tako ne bi mogel storiti, saj bi samo njegova žena lahko nanj prenesla svojo lastninsko pravico.

19. Neutemeljena je po presoji Vrhovnega sodišča tudi revizijska navedba, da v obravnavani zadevi Pravilnik ne bi smel biti uporabljen, ker gre za razmerje, ki je nastalo, preden je Pravilnik začel veljati. Skladno z načelom zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP) se v davčnih zadevah glede ugotavljanja višine davčne obveznosti, če zakon ne določa drugače, uporabljajo materialni predpisi, ki veljajo v času nastanka davčne obveznosti. Ker gre v obravnavani zadevi za odmero davka od odhodkov iz dejavnosti za leto 1999, je bil v obravnavani zadevi utemeljeno uporabljen Pravilnik, ki je veljal v tem letu. Čas nastanka pravnega razmerja pa za odločanje v obravnavani zadevi ni relevanten.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno izpodbija amortizacijsko stopnjo, po kateri je prvostopni davčni organ znižal priznano amortizacijo. Skladno s 1.1. točko 17. člena ZDDPO v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZDoh je bila v obravnavani zadevi utemeljeno uporabljena 5 % amortizacijska stopnja. Za stavbe je namreč določena nižja amortizacijska stopnja, kot velja za ostale gradbene objekte po 1. točki 17. člena ZDDPO. Po presoji Vrhovnega sodišča navedena določba ni sporna. Tu navedeno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi X Ips 807/2004 z dne 2. 4. 2009. 21. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene, zato se do njih ne opredeljuje.

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).