7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 63/2002 z dne 10. 3. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 750/2001 z dne 28. 11. 2001 in s sklepom Ministrstva za kulturo št. 464-118/99 z dne 23. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je kot solastnica hiše v Z., ki je bila z odlokom lokalne skupnosti razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik, pri Ministrstvu za kulturo zahtevala, naj se z odločbo prepove razpolaganje s posameznimi deli te hiše; prepoved naj bi se vknjižila v zemljiški knjigi. To je predlagala, ker naj bi drugi solastniki prodajali posamezna stanovanja, ne da bi pri tem spoštovali zakonske omejitve, ki so določene pri prodaji takih nepremičnin. Upravni organ je zahtevo zavrgel, ker je ugotovil, da v predmetni zadevi ne gre za upravno stvar, saj za tako odločbo nima materialne podlage. Pri tem je pojasnil, da minister za kulturo na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99 – v nadaljevanju ZVKD), upoštevajoč akt o razglasitvi spomenika, izda odločbo o varstvu spomenika, v kateri določi pogoje za varstvo spomenika, vendar lahko na tej podlagi lastninsko pravico omeji le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika. Upravni organ je štel, da omejitve lastninske pravice, kot jih je predlagala pritožnica, kljub temu, da bi zaradi varstva javnega interesa, ki izhaja iz narave stvari (statusa spomenika), morala biti prepoved razpolaganja s posameznimi deli spomenika sestavni del razglasitve in odločbe o varstvu spomenika, presegajo omejitve, ki jih upravni organ lahko določi pri izdaji odločbe o varstvu spomenika. Upravno sodišče je tožbo ustavne pritožnice zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem upravnega organa, da minister za kulturo v okviru pooblastil, ki jih ima na podlagi 13. člena ZVKD, ne more prepovedati lastniku, da bi razpolagal z lastninsko pravico. Navedlo je tudi, da Zakon lastnika nepremičnine, ki je razglašena za spomenik, omejuje le s predkupno pravico, ki pa se varuje v sodnem postopku. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo ter poudarilo, da odločbo na podlagi 13. člena ZVKD izda minister po uradni dolžnosti, zaradi česar zadeva zgolj zaradi strankine zahteve ne more postati upravna stvar.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi ponavlja, da je Ministrstvo za kulturo imelo podlago za izdajo odločbe, s katero bi drugim solastnikom v njeni hiši prepovedalo razpolaganje z deli te nepremičnine. Ta podlaga naj bi bila podana zaradi tega, ker naj bi šlo za upravno zadevo tudi takrat, kadar to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Javni interes smiselno utemelji z navedbo, da je treba ohraniti hišo kot celoto, ker je pod posebnim kulturnim in zgodovinskim varstvom. Podlago za izdajo take odločbe pritožnica vidi tudi v 291. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP), ki določa izvršitev upravne odločbe; pri tem pritožnica trdi, da bi bila odločitev upravnega organa na podlagi te določbe ZUP potrebna, ker naj bi si solastniki, ki imajo lastninsko pravico na (ob nacionalizaciji) izločenih delih nepremičnine, prilaščali njeno lastnino. Pritožnica zatrjuje tudi, da ji Upravno in Vrhovno sodišče nista nudili sodnega varstva, ker sta pri svojih odločitvah sprejeli stališče, da v primeru njene zahteve ne gre za upravno stvar. Smiselno s tem pritožnica zatrjuje kršitev človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

B.

3.Pritožnica kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da sta se sodišči strinjali s stališčem upravnega organa, da v njeni zadevi ni šlo za upravno zadevo, zaradi česar sta ravnanje tega organa, ki je zahtevo pritožnice zavrgel, ocenili kot pravilno. Odločitev o tem, ali je posamična zadeva upravna zadeva, je materialnopravna odločitev. To velja tako za odločanje o tem, ali je zadeva upravna, ker to izhaja iz (materialnega) predpisa ali pa zaradi varstva javnega interesa, ki izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP). V materialnopravno pravilnost odločitev obeh sodišč se Ustavno sodišče glede na svojo pristojnost praviloma ne more spuščati. Vanjo bi se lahko spuščalo v primeru, če sodišči odločitve ne bi obrazložili, oziroma če bi bila arbitrarna, pritožnica pa bi to v ustavni pritožbi uveljavljala. Pritožnica tega očitka v ustavni pritožbi ni uveljavljala. Tudi sicer je iz priloženih aktov moč ugotoviti, da je bilo pritožnici tako v upravnem kot v sodnem postopku odgovorjeno, zakaj v njenem primeru ni šlo za upravno zadevo. V okviru sodnega postopka, kateremu pritožnica očita, da ji je bila v njem kršena pravica iz 23. člena Ustave, je to še posebej podrobno pojasnilo Upravno sodišče. Zgolj nestrinjanje z razlogi, s katerimi sta sodišči utemeljili svoje stališče, da v primeru pritožnice ni šlo za upravno zadevo, ne zadostuje za utemeljitev trditve, da ji nista nudila sodnega varstva. Glede na navedeno je očitek pritožnice, da sta sodišči posegli v pravico do sodnega varstva, neutemeljen.

4.Ker z izpodbijanimi akti očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan