Jedro

Določba sedmega odstavka 392. člena ZKP po uveljavitvi ZPK-K (če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor) se bistveno razlikuje od prej veljavne določbe sedmega odstavka 392. člena ZKP, ki je sodišču druge stopnje nalagala (če je bil obtoženec priporu), da se s sklepom pripor podaljša ali odpravi.

Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni treba v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

Izrek

Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom z dne 14. 10. 2015 je Višje sodišče v Mariboru na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženem S. O. še vedno podan priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita, v nasprotju z dejanskim stanjem in posledično predstavlja tudi kršitev predpisa. Obtoženec ni begosumen, ves čas je izražal pripravljenost sodelovanja s slovenskimi državnimi organi, na poziv policije se je zglasil na policiji v Mariboru. Na Slovenijo ga vežejo desetletja spominov, prijateljstev, poslovni partnerji in poslovna sodelovanja. Da je temu tako kaže, da je v zavarovanje varščine obtoženca slovenska gospodarska družba (U., d. d.) pripravljena zastaviti esencialna proizvodna sredstva, slovenska državljanka (V. Č.) pa stanovanjsko hišo. Navedeno po mnenju vložnika utemeljuje obtoženčev predlog, da se njegova prisotnost v kazenskem postopku zagotovi z milejšim ukrepom - hišnim priporom, ki bi se izvajal v hiši na P., Maribor (last O.). Izvedeni dokazni postopek po mnenju vložnika kaže, da obtoženec očitanih mu kaznivih dejanj ni storil. Da je bilo s sojenjem na prvi stopnji nekaj narobe, izhaja tudi iz utemeljitve izpodbijanega sklepa, ko se sodišče pri utemeljevanju begosumnosti ne sklicuje več na prvostopenjsko sodbo. V zameno za pripor obtoženec predlaga odreditev varščine v višini 500.000,00 EUR, v zavarovanje le te pa ponuja zastavne pravice oziroma hipoteke na premičninah in nepremičninah v skupni vrednosti preko 1,050.000,00 EUR.

B.-1

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je bil zoper obtoženca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski družbi po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15. 5. 2014 odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP); - da je bil pripor iz istega pripornega razloga obtožencu podaljšan na podlagi drugega odstavka 272. člena ZKP ob vložitvi obtožnice dne 31. 7. 2014; - da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23. 3. 2015 obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena v zvezi z drugim in prvim odstavkom 20. člena KZ-1 in po prvem odstavku 249. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena enotna kazen devet let zapora; - da je bil pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga po prvi točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan po izreku sodbe sodišča prve stopnje s sklepom z dne 23. 3. 2015; - da so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili zagovornika obeh obtožencev in obtoženi S. O. ter je Višje sodišče v Mariboru dne 14. 10. 2015 zaradi odločanja o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje opravilo sejo senata po četrtem odstavku 378. člena ZKP.

B.-2

4. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidna odločitev Višjega sodišča v Mariboru o na seji dne 14. 10. 2015 obravnavanih pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na v sklepu navedeno zakonsko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa (sedmi odstavek 392. člena ZKP) je moč sklepati, da je bila sodba sodišča prve stopnje ob ugoditvi ali reševanju pritožb razveljavljena (392. člen ZKP). Po določbi sedmega odstavka 392. člena ZKP-K, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje presoja le, ali so razlogi iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani oziroma, ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Določba sedmega odstavka 392. člena ZKP-K se namreč bistveno razlikuje od prej veljavne določbe sedmega odstavka 392. člena ZKP, ki je sodišču druge stopnje nalagala (če je bil obtoženec priporu), da se s sklepom pripor podaljša ali odpravi.

5. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obtožencu ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje (sklep z dne 23. 3. 2015) so navedeni obširni razlogi, tako o pripornem razlogu iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, kot o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka, vključno s presojo, zakaj v danem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako iz razlogov sklepa izhaja presoja teže obtožencu očitanih kaznivih dejanj, način storitve in osebne lastnosti obtoženca ter njegove aktualne življenjske razmere, ki kažejo na nevarnost obtoženčevega pobega v tujino (obtoženec je državljan BIH) v primeru, da bi bil izpuščen na prostost. 6. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom z dne 14. 10. 2015 ugotovilo, da je pri obtožencu priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (priporni razlog begosumnosti, torej isti priporni razlog, iz katerega je bil zoper obtoženca pripor odrejen dne 15. 5. 2014 in tekom postopka in ob izreku obsodilne sodbe sodišča prve stopnje, podaljševan) še podan ter zaključilo, da je pripor neogibno potreben omejevalni ukrep, ki ga glede na vse okoliščine konkretnega primera ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča v izpodbijanem sklepu (točka 4 in 5) tako glede pripornega razloga, kot glede neogibnosti pripora zaradi teka kazenskega postopka. Okoliščine, ki so narekovale odreditev pripora, se tekom kazenskega postopka niso v ničemer spremenile v korist obtoženca in teh zaključkov sodišča vložnik v pritožbi niti ne izpodbija. Okoliščine, ki tako izkazujejo obtoženčevo begosumnost in nevarnost obtoženčevega pobega v tujino, se z odločitvijo sodišča druge stopnje na seji 14. 10. 2015 ni zmanjšala. Navedbam v pritožbi, da ni izkazan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji ni moč pritrditi, saj le ta izhaja (tudi po odločitvi sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje) iz pravnomočne obtožnice, ki bo podlaga sodišču prve stopnje v novem sojenju (prvi odstavek 397. člena ZKP). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo, o v pritožbi ponovljeni varščini pa bo po izvedenem postopku odločalo sodišče prve stopnje.