Jedro

V primeru prisilne izvršitve odločbe obstaja verjetnost razdružitve tožnikove družine, kar samo po sebi predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer je možne posledice take razdružitve težko argumentirano dokazovati pred njihovim nastankom.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi, tako da se izvršitev izpodbijane odločbe Upravne enote Ajdovščina, št. 214-78/2016-47 z dne 22. 3. 2017 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ajdovščina je z izpodbijano odločbo, št. 214-78/2016-47 z dne 22. 3. 2017, odločila, da tožnici preneha dovoljenje za stalno prebivanje, ki ji je bilo izdano dne ... v obliki samostojne listine ter da mora v roku 15 dni po dokončnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Tožnica je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-28/2017/2 (1314-04) z dne 19. 2. 2018, zavrnjena.

2. Tožnica je zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, obenem pa podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, naj odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta do odločitve v upravnem sporu, saj bi z njegovo izvršitvijo zanjo in njeno družino nastala težko popravljiva škoda, in to tako nepremoženjska kot tudi premoženjska. Kolikor do odložitve izvršitve prišlo, bo morala tožnica zapustiti svoj dom, družino in tudi zaposlitev ter se vrniti v Republiko Srbijo, ..., ki je od Ljubljane oddaljen 800 km.

3. Tožnica pojasnjuje, da v Republiki Sloveniji prebiva že od leta 2011 dalje, ko je dne 23. 4. 2011 sklenila zakonsko zvezo z A.A.. Tu ima središče svojih življenjskih interesov, s krajem, kjer živi pa je tesno povezana. Tožnica ima v Sloveniji svojo družino, in sicer dve polnoletni hčerki in mladoletnega sina. Najstarejša hčerka je zaposlena, mlajša obiskuje šolo, obe pa imata izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Tudi najmlajši, še mladoletni sin je vpisan v srednjo šolo, vendar pa je tožena stranka tudi njemu izdala odločbo o razveljavitvi dovoljenja za stalno prebivanje in je zoper to odločitev vložil tožbo, ki je predmet samostojne obravnave pri sodišču. Vsi trije otroci imajo v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, tako kot tudi tožnica. Tožnica je redno zaposlena in ima z delodajalcem A.. sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Prejema minimalno zajamčeno mesečno plačo. V Sloveniji ima tudi svojo osebno zdravnico. Iz zdravniškega potrdila, ki ga prilaga, izhaja, da se je v zadnjem letu njeno zdravstveno stanje precej poslabšalo, med drugim tudi zaradi postopkov, ki so se vodili zoper njo in njenega sina.

4. Tožnica poudarja, da bi morala, če bi bila odločba izvršena, zapustiti svojo družino, izgubila pa bi tudi zaposlitev in s tem redni mesečni dohodek, s katerim preživlja sebe, sina in mlajšo polnoletno hčerko. Poleg tega je pri B. v letu 2017 najela kredit v višini 6.800,00 EUR, ki ga odplačuje v mesečnih obrokih v višini 84,80 EUR. Kolikor ne bo imela zaposlitve, kreditnih obveznosti ne bo mogla poravnati in jih bo banka od nje izterjala prisilno. Z izgubo zaposlitve bi bilo torej ogroženo njeno preživljanje in preživljanje obeh otrok. Oče otrok je v Srbiji in zanje ne plačuje preživnine. Njeni svojci v Srbiji nimajo ničesar, tožničina mati pa živi v stanovanju, ki je bilo tik pred novim letom delno uničeno v požaru. Tožnica bi morala zapustiti tudi svojega moža A.A., s katerim se videvata ob vikendih, njuna zveza pa je pristna.

5. Tožnica navaja, da bo, kolikor se izvršitev odločb ne bo odložila, škoda, ki jo bo utrpela, nepopravljiva. Družina bo razbita, otroci bodo socialno in eksistencialno ogroženi, selitev bi kvarno vplivala na njihovo izobraževanje, onemogočen ji bo stik z družino, družina bo brez strehe nad glavo, tožnica brez dohodkov in tudi kreditnih obveznosti ne bo mogla poravnati. Zato sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.

6. Tožena stranka je v odgovoru na predlog tožnice za izdajo začasne odredbe sodišču predlagala, naj predlog kot neutemeljen zavrne, saj meni, da z izvršitvijo dokončne odločbe za tožnico ne bi nastala nepopravljiva škoda.

7. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

8. Tožnica predlaga izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijane odločbe. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovno sodišče, npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016). Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe zato ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, za katero se predlaga odložitev izvršitve, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem ali bi z izvršitvijo odločbe tožnici nastala težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo.

9. Sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa in predloga tožnice za izdajo začasne odredbe ugotavlja, da tožnica živi v Republiki Sloveniji od 2011 dalje. Je zaposlena za nedoločen čas in biva v najemniškem stanovanju. Skupaj s tožnico bivajo tudi njeni trije otroci, in sicer dve polnoletni hčerki, ki imata dovoljenje za stalno prebivanje tujca in mladoletni sin, ki mu je tožena stranka prav tako izdala odločbo o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje. Najstarejša hčerka je zaposlena, mlajša dva otroka pa obiskujeta šolo. Glede na opisane okoliščine sodišče meni, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe pred odločitvijo sodišča tožnici nastala težko popravljiva škoda. Nedvomno bi tožnica izgubila svojo zaposlitev in s tem dohodke, s katerimi preživlja sebe in dva mlajša otroka. Poleg tega obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve tožničine družine, saj je mogoče sklepati, da vsaj starejši hčerki, glede na to, da imata dovoljenje za stalno prebivanje, najstarejša pa je tudi zaposlena, ne bi sledile tožnici. Po mnenju sodišča je razdružitev družine poseg v človekove pravice in svoboščine, s katerim lahko nastane težko popravljiva škoda. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. I Up 168/2012 z dne 5.4.2012, ki ga je sprejelo v zadevi, v kateri je bilo tožniku prav tako naloženo, da mora zapustiti državo. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je treba okoliščine, ki so se navajale v zahtevi za izdajo začasne odredbe, smiselno povezati z verjetnim zaključkom, da tožnikova družina ne bi sledila tožniku v negotove razmere. Zavzelo je tudi stališče, da od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo dokazal, da v državi, iz katere izhaja, nima premoženja ali možnosti nastanitve zase in za družino, saj negativnih dejstev ni mogoče dokazovati. Poudarilo je tudi, da v primeru prisilne izvršitve odločbe obstaja verjetnost razdružitve tožnikove družine, kar samo po sebi predstavlja poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, pri čemer je možne posledice take razdružitve težko argumentirano dokazovati pred njihovim nastankom. Res je, da ni šlo za enak primer, vendar pa je podoben kot v obravnavani zadevi.

10. Na podlagi opisanih zaključkov, sodišče meni, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od težko popravljive škode, to je izgube zaposlitve in razdružitve družine, ki bi nastala za tožnico z izvršitvijo odločbe in ki jo je tožnica izkazal za verjetno. To pa pomeni, da je tožnica izkazala pogoje, ki jih določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1 in je zato njeni zahtevi za izdajo začasne odredbo ugodilo tako, da je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve v upravnem sporu.