Jedro

Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, to ne vpliva na pravico do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice na misijah ne bi imeli.

Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi poudarilo, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je obravnavani, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

Pri izvršitvi sodbe je treba upoštevati, da je tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini. Po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, je oškodovanec (to je tožnik) upravičen do popolne odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka (to je prisojenega neto zneska odškodnine).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka ob plačilu zneska 1.564,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 do plačila za tožnika dolžna predhodno plačati davke in prispevke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati znesek 1.564,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, in sicer plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.304,00 EUR od 1. 12. 2012 do vključno 29. 11. 2015 in plačilo zneska 739,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 455,78 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I. in III. točko izreka sodbe, se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki v drugem odstavku 4. člena določa, da plača v RS služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Pritožba izpostavlja sporno naravo terjatve in se sklicuje na sklepe VS RS o dopuščeni reviziji (opr. št. VIII DoR 31/2017, VIII DoR 67/2017 in druge). Če gre za odškodnino, bi bilo treba ugotoviti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (škoda, protipravnost, vzročna zveza, krivda). Tožnik jih ni zatrjeval, na toženi stranki pa je breme dokazovanja neobstoja krivde. Terjatev iz naslova odškodnine je tudi zastarala, saj je bila tožba vložena 30. 11. 2015, tožeča stranka pa se je z misije vrnila 7. 8. 2012. Tožniku škoda na premoženju ni nastala. Tudi do nadomestila tožnik ni upravičen, saj mu je bilo za delo na misiji v skladu z navedeno uredbo vse plačano. Posebni misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur sta namenjena počitku, temu je namenjena tudi višja plača na misiji. Izpodbija določitev višine odškodnine za dan neizrabljenega tedenskega počitka, ki je izračunana glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur in meni, da bi bilo potrebno upoštevati 30 dni oziroma 720 ur na mesec ter nominalno osnovo, brez dodatkov, saj je pri izračunu kakršnegakoli nadomestila, ki izhaja iz plače, treba upoštevati 6. člen Uredbe (kar je potrdilo tudi VDSS v sodbi opr. št. Pdp 455/2014 z dne 10. 9. 2014 ter Pdp 685/2015 z dne 14. 1. 2016). Ker je sodišče upoštevalo celotno mesečno plačo z dodatki vred in ne le osnovne, je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče v zvezi s tem tudi ni odgovorilo na ugovore tožene stranke. Zato je kršilo 14. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Pri opravljanju dela v tujini gre za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, ki utemeljuje poseben plačni režim, kar vpliva tudi na razumevanje počitka.

Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju sama s seboj, saj je na eni strani tožeči stranki prisodilo davke in prispevke, po drugi strani pa se je sklicevalo na drugi odstavek 6. člena Uredbe in tožniku priznalo vtoževani znesek, upoštevajoč 174 urno mesečno obveznost. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožnik ni imel prostih dni 17. 5. 2012, 8. 4. 2012, 19. 5. 2012 in 20. 6. 2012, ko je bil določen QRF oz. TAKRES, s čimer se tožena stranka ne strinja. Ni izkazano, da bi bili dnevi tedenskega počitka dejansko prekinjeni in da bi bil QRF oz. TAKRES dejansko aktiviran. Če bi bil QRF aktiviran, bi imel tožnik določen čas, to je štiri oziroma eno uro, da se pripravi, ker pa ni bil aktiviran, je dejansko imel prost dan. Tožena stranka se tudi ne strinja, da dan odhoda v A. 29. 5. 2012 ni bil prost, saj je šlo za prostovoljni izlet, da so si pripadniki nakupili osebne stvari. Oprema pri izhodu iz baze še ne pomeni, da tožnik ni imel prostega dne. B.B. je namreč, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bilo v skladu s hišnim redom, da so ob izhodu iz baze morali nositi neprebojni jopič in čelado, kar ne more spremeniti narave prostega dne, saj je ta oprema potrebna izključno zaradi varnosti in ni bila povezana z opravljanjem nalog.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe glede na uveljavljane pritožbene razloge, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je le v manjšem delu zmotno uporabilo materialno pravo, v delu, v katerem je toženi stranki naložilo, da za tožnika obračuna in plača davke in prispevke (glede na prisojeni znesek odškodnine v neto višini), sicer pa je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih v pritožbi uveljavlja tožena stranka, zlasti v zvezi z vprašanjem pravne narave prisojene odškodnine, neugotovljenimi elementi odškodninske odgovornosti, pa tudi v zvezi z domnevnimi nasprotji v razlogih glede izračuna odškodnine po višini. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev izraža svoje nestrinjanje z ugotovitvami, dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je v pretežnem delu neutemeljeno (razen v delu, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov na prisojeno neto odškodnino), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Tožnik je bil v obdobju od 31. 3. 2012 do 7. 8. 2012 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja v mirovnih silah na Kosovem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu v tem času ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka in da je bil prikrajšan za 10 dni tedenskega počitka.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku upoštevalo, da ima v skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., enako sedaj veljavni 156. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbah tretjega odstavka 156. člena ZDR in tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz te določbe izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) v drugem odstavku 97.f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se v skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZSSloV odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote. Iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Po ustaljeni sodni praksi pripadnikom na misijah v tujini pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Če jim ta ni bil zagotovljen, imajo pravico do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

9. Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki ima za posledico tudi posebni plačni režim, to ne vpliva na pravico do tedenskega počitka, sploh pa ne na način, da pripadniki že v osnovi te pravice na misijah ne bi imeli. Ni odločilno poudarjanje pritožbe, da Direktiva 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013 ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec pravice do tedenskega počitka ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

10. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja sporno naravo terjatve, sklicujoč se pri tem na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII DoR 31/2017 z dne 23. 5. 2017 o dopuščeni reviziji, o kateri pa je Vrhovno sodišče RS tudi že odločilo s sodbo opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V tej sodbi je poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini 8-kratnika urne plačne postavke za posamezen dan1, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Pojasnilo je tudi, da gre, čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Na podlagi 2. člena ZSSloV je potrebno uporabiti 140. člen ZJU, ki smiselno enako kot 184. člen ZDR oziroma 179. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

11. Pritožba sicer navaja, da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve za ugotovitev odškodninske odgovornosti, vendar pa je v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje dovolj podlage za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu obrazložitve ni podana. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti2. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom3. To ni bilo ugotovljeno. Nastala škoda ter protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka), pa tudi vzročna zveza, pa izhajajo iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tako da so izkazane vse predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom na misiji. Terjatev tudi ni zastarala glede na določbo 206. člena ZDR ter 202. člena ZDR-1. 12. Tudi pritožbene navedbe, da sta misijski dopust in možna odsotnost v trajanju 96 ur namenjena počitku, oziroma da zadostujeta za zagotovitev počitka, ter da je temu namenjena tudi višja plača na misiji z različnimi dodatki, niso utemeljene. Gre namreč za različne institute od obravnavanega.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija izračun višine odškodnine za dan neizkoriščenega dneva tedenskega počitka, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno določilo glede na povprečno mesečno delovno obveznost 174 ur. Sodišče prve stopnje je glede višine odškodnine upoštevalo tožnikovo nominalno mesečno plačo iz odločb o plači za čas dela v tujini. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le osnovo plače, brez dodatkov. Tudi iz sodbe opr. št. VIII Ips 226/2017 izhaja, da je relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur, kot povprečni mesečni obveznosti. Sklicevanje na nekatere odločitve pritožbenega sodišča ni utemeljeno, ker gre za drugačne primere od obravnavanega in se nanaša na druge denarne terjatve pripadnikov SV (položajni dodatek, nadomestilo za letni dopust).

14. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do posameznih ugovorov in obrazložilo, zakaj ni pritrdilo toženi stranki in pri izračunu višine odškodnine za dan tedenskega počitka ni upoštevalo njene metode izračuna (ki izhaja iz napačnega izhodišča, da je plača pripadnika določena za 30 dni oziroma 720 ur na mesec), ni zagrešilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve 22. člena Ustave RS. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerim stranka utemeljuje svojo pravno presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka, to tudi ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo te kršitve je odločilno vprašanje, ali je sodbo možno preizkusiti. Če sodišče ne sledi materialnopravnim ugovorom stranke, obenem pa je iz obrazložitve sodbe jasno, katera pravna izhodišča ter katera ugotovljena dejstva so bila ključna za sprejem odločitve, sodišče ne stori navedenih kršitev postopka po ZPP in tudi ne po 22. členu Ustave RS.

15. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča, da tožniku ni bil zagotovljen tedenski počitek v posameznih dnevih, ko je bil določen QRF oz. TAKRES (pripravljenost na poziv na nalogo). Ugotovitve v izpodbijani sodbi s tem v zvezi so pravilne in jih potrjujejo izvedeni dokazi – evidence tožene stranke, pa tudi izpovedi tožnika in priče B.B. ter drugih zaslišanih pripadnikov SV na misiji. Isto velja za dan, ko je bil organiziran izlet v A., na katerem so morali biti pripadniki, med njimi tudi tožnik, v uniformi, neprebojnem jopiču, z osebnim orožjem, in ki ga je tožnik štel za obveznega (čeprav naj bi bil prostovoljen). Ni mogoče šteti, da je bil tega dne za tožnika prost dan. Sodišče je na podlagi obsežnega in natančno izvedenega dokaznega postopka sprejelo prepričljivo dokazno oceno ter pravilno ugotovilo dneve, ko tožniku prosti dnevi (tedenski počitek) niso bili omogočeni (čeprav so bili kot taki evidentirani v evidenci tožene stranke), kar je natančno obrazložilo zlasti v točkah 10 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

16. Pritožba pa utemeljeno izpodbija odločitev v I. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje obračunavanja davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem vprašanjem v zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je obravnavani, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je navedeni sporni del zahtevka zavrnilo, kar pa ne vpliva na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je pri izvršitvi sodbe treba upoštevati, da je v I. točki izreka, ki po delni spremembi sodbe ostaja v veljavi, tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini. Po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, je oškodovanec (to je tožnik) upravičen do popolne odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka (to je prisojenega neto zneska odškodnine).

19. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, za kar pa niso bile odločilne navedbe iz odgovora na pritožbo. Zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Iz navedenega izhaja tudi neutemeljenost pritožbenega sodišča, da bi bilo potrebno odškodnino za dan neizkoriščenega tedenskega počitka izračunati tako, da se namesto iz 174 ur mesečne delovne obveznosti, ki jih je pri izračunu upoštevalo sodišče prve stopnje, izhaja iz plače, ki naj bi bila določena za 30 dni na mesec oziroma iz 720 ur mesečno. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 3 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.