Jedro

Med tožničino škodo in očitanim protipravnim ravnanjem (opustitvami) zavarovanca toženke ni vzročne zveze, saj se je tožnica poškodovala zaradi padca drugega obiskovalca lokala, to je naključja, za katerega toženkin zavarovanec ni odgovoren. Tožnica namreč v dokaznem postopku ni dokazala trditve, da vzrok za njeno nezgodo predstavljajo neosvetljene stopnice v lokalu, ki ga je upravljal toženkin zavarovanec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v znesku 20.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi od 7. 1. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.620,16 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa samo opravi glavno obravnavo in odloči o zadevi. Izpodbijana sodba glede vzročne zveze sploh ni obrazložena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je nanjo od zadaj padel P., ki stopnic sploh ni videl, da so bile stopnice neosvetljene in da bi moral zavarovanec tožene stranke poskrbeti, da bi bile stopnice označene in vidne. Sodišče je sklenilo, da verjame, da so bile stopnice ustrezno osvetljene zlasti glede na dejstvo, da se je škodni dogodek zgodil okoli 5. ure zjutraj, ko se poleti že dani, in da je R. sam montiral reflektor. Tožnica pa je izpovedala, da se je dogodek zgodil 40 minut preden je vzšlo sonce ter da se ni videlo, ker so bile stopnice temne. Da stopnice niso bile osvetljene, sta izpovedali tudi priči L. in P. Sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, zakaj je sodišče glede (ne)osvetljenosti stopnic verjelo pričam, ki jih je predlagala toženka (U., Š., R.), ki so vse povezane z zavarovanko toženke). Dokazne ocene glede osvetljenosti stopnic sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje, prav tako sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je sklepalo, da se okrog 5. ure zjutraj dani. Ta ugotovitev ne vsebuje nobene obrazložitve, ne dokazne ocene. Če sodišče meni, da gre za splošno znano dejstvo, se moti, kar izhaja iz astronomske tabele. Ker je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj zoper neobrazloženo sodbo ni mogoče učinkovito uveljavljati pravnega sredstva.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena, ni utemeljen. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljen.

6. Tožnica v predmetnem pravdnem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi v škodnem dogodku nastale telesne poškodbe kolena. Do poškodbe je prišlo v lokalu, ki ga je upravljal toženkin zavarovanec. Trdila je, da je, ko je hodila po stopnicah v lokalu, nanjo od zadaj padel drug gost lokala, ki stopnic očitno ni videl in se je ob njih spotaknil, izgubil ravnotežje ter jo ob padcu podrl tako, da je zaradi tega z desnim kolenom zadela ob rob okenske police na vrhu stopnic. Toženki je očitala, da je opustila (oziroma je njen zavarovanec opustil) dolžne ukrepe, s katerimi bi morala poskrbeti za varno hojo po stopnicah. V zvezi s tem je navedla, da so bile stopnice lesene, v razpadajočem stanju, neosvetljene, ob njih ni bilo ograje in opozorila na stopnice, poleg tega so bile speljane skozi okensko odprtino ter so bile le prislonjene na polico, ne pa fiksirane.

7. Toženkin bistven ugovor zoper tožničine očitke je bil, da med tožničino škodo in njenim protipravnim ravnanjem (opustitvami) ni vzročne zveze, saj se je tožnica poškodovala zaradi padca drugega obiskovalca lokala, to je naključja, za katerega ni odgovorna.

8. Sodišče prve stopnje je v (ponovljenem) postopku ugotovilo, da tožnica zatrjevanih neustreznosti stopnic v smislu napačnih dimenzij in višine, materiala, iz katerih so bile izdelane (les), nefiksnosti pritrditve, odsotnosti prijemal, opozorila, neosvetljenosti, ni izkazala. Neustreznost izhoda iz kluba na letni vrt in dejstvo, da nastopna ploskev zgornje police ni bila vodoravna, pa nista v ničemer vplivala na škodni dogodek in torej z njim nista bila v vzročni zvezi.

9. V pritožbenem postopku tožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje le glede okoliščine, ali so bile stopnice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, dovolj osvetljene. Tožnica je namreč zatrjevala, da vzrok za padec gosta nanjo predstavljajo tudi neosvetljene stopnice. V trditveni podlagi (pripravljalna vloga z dne 9. 1. 2015 na list. št. 22) je potrdila navedbe toženke v odgovoru na tožbo, da je do škodnega dogodka prišlo 28. 8. 2011 ob 05.00 uri zjutraj. Tožnica je potrdila tudi navedbo toženke, da se ob 05.00 uri že dani, dodala pa je, da sončne svetlobe še ni bilo. Poleg tega je sama izpovedala, da ob škodnem dogodku nebo ni bilo črno, temveč modro (list. št. 37). Tudi sodni izvedenec je upoštevaje ugotovljeni čas škodnega dogodka, v dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 132) podal mnenje, da je bila vidnost stopnic ustrezna, upoštevaje, da se je škodni dogodek zgodil tik preden se je začelo daniti in glede na to, da je bilo na prehodu zunanjega dela kluba (vrta) v prostor, zunaj na vrtu svetleje, kot znotraj v prostoru, zaradi česar je bila vidnost stopnic zadostna. Pritožbeno sodišče tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da so bile stopnice v času škodnega dogodka dovolj osvetljene, tudi ob upoštevanju kraja dogodka – nočni klub, glede katerega tudi obiskovalci pričakujejo, da deli kluba niso močno razsvetljeni, da je bila torej vidnost stopnic ustrezna, stopnice ob povprečni skrbnosti obiskovalcev pa dovolj opazne. Pravilno sicer izpostavlja pritožba, da so priče, ki jih je predlagala, izpovedale, da so bile stopnice neosvetljene, medtem, ko so priče, ki jih je predlagala toženka, potrdile, da so bile stopnice osvetljene. Vendar pa glede na to, da so vse priče izpovedovale diametralno nasprotno v odvisnosti od stranke, ki jih je predlagala, ne predstavljajo verodostojnega dokaza za ugotavljanje okoliščine (ne)osvetljenosti stopnic. Zato je sodišče prve stopnje pri sprejemu zaključka o tem, ali so bile stopnice ob škodnem dogodku dovolj osvetljene, pravilno kot ključno dejstvo upoštevalo čas nastanka škodnega dogodka. Izpovedba priče R., ki je delal pri zavarovanki toženke, katere dokazno oceno izpodbija pritožba, za zaključek o osvetljenosti tako ni odločilna. Ključen je čas nastanka škodnega dogodka, ki pa teze o neosvetljenosti stopnic, kot je to trdila tožnica, ki je še sama izpovedala, da je bilo nebo v času padca modro, ne potrjuje (7. in 212. člen ZPP). Dokaz, astronomska karta, ki jo je k pritožbi priložila tožnica, je prepozen in nedovoljen (337. člen ZPP), saj tožnica ni izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je dokazna ocena, ki glede osvetljenosti stopnic temelji na času škodnega dogodka in mnenju izvedenca, dovolj prepričljiva in življenjsko logična, jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato pritožbena očitka o zagrešeni bistveni kršitvi 8. člena ZPP in posledično 22. člena Ustave RS nista utemeljena.

10. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena glede obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in protipravnim ravnanjem zavarovanca toženke. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ključen vzrok za nezgodo tožnice predstavlja nepazljivost drugega gosta, ki je padel na tožnico. Tožnica namreč trditve, da vzrok za nezgodo predstavljajo neosvetljene stopnice, v dokaznem postopku ni izkazala (7. in 212. člen ZPP). Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je do navedb toženke, da je gost nanjo padel zaradi neosvetljenosti stopnic, opredelilo in te navedbe kot neutemeljene zavrnilo.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.