Jedro

Veljaven je ustni dogovor o višini plače, sklenjen med delavko in direktorjem tožene stranke, po katerem delavki pripada plača v višini 80.000 SIT neto (tak znesek izhaja tudi iz potrdila, da je tožnica sprejeta v redno delovno razmerje), zato je sodišče utemeljeno priznalo tožnici plačo oz. razliko do 80.000 SIT, kljub temu, da je bila plača v pogodbi o zaposlitvi določena v višini 50.595 SIT

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 95.900,00 tolarjev zniža na 84.660,00 tolarjev. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača razliko v plači od vključno meseca januarja 1996 do vključno meseca junija 1996 v zneskih in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, vse v 8 dneh. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača tudi regres za letni dopust v višini 95.900,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji zahtevek tožnice je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da tožnici povrne tudi stroške postopka v višini 38.875,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila 15.1.1996 med strankama sklenjena veljavna pogodba o zaposlitvi, v tej pogodbi pa je bila dogovorjena neto plača 50.595,00 tolarjev. Ker je pogodba dvostranski pravni akt, je ne more nadomestiti enostranski akt v obliki potrdila, ki je bil izdan tožnici. Ne glede na kvalifikacijo pravne narave potrdila z dnem 18.12.1995 je kasnejša pogodba z dne 15.1.1995 veljavna, saj je tožnica ni izpodbijala. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je spregledalo pravno dejstvo obstoječe pogodbe. Tožnica je šele od 10.1.1996 zaposlena pri toženi stranki, sicer pa je bila od 1.2.1996 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in je tam prejemala nadomestilo za brezposelnost, kar bi bilo potrebno upoštevati pri odločitvi. Pritožba je delno utemeljena. Neutemeljena je pritožba iz razlogov, ki so izrečno navedeni v pritožbi. Delno je utemeljena le iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Tožnica je tudi za mesec januar 1996 upravičena do celotne razlike plače, saj je bilo že s sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi z dne 16.10.1996, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr.št. Pdp 1446/96, z dne 26.3.1998, ugotovljeno, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki vse od 1.1.1996 dalje (in da ji delovno razmerje ni prenehalo dne 31.1.1996). Potrjena je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki 4 navedene sodbe sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 1.1.1996 dalje. Glede na to (in posledice pravnomočne sodbe) je jasno, da je tožnica upravičena do izplačila plače oz. razlike za celotni mesec januar 1996. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je tožnici prisodilo razliko plače za mesec januar 1996, oz. nadomestilo plače za ostale mesece v letu 1996 z upoštevanjem dogovorjene plače v višini 80.000,00 tolarjev neto, ne glede na pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 15.1.1996 in iz katere izhaja, da tožničina plača znaša 50.595,00 tolarjev neto. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi navedlo, da tožena stranka ni dokazala razlogov, zaradi katerih ni bila dolžna skleniti s tožnico pogodbe v skladu z izdanim potrdilom z dne 18.12.1995, ki vsebuje osnovne elemente pogodbe o zaposlitvi, vendar pa to razlogovanje še ne utemeljuje odločitve o plači, ki bi tožnici pripadala v znesku 80.000,00 tolarjev mesečno. Pač pa je ta odločitev pravilna glede na izpoved tožnice o tem, da ji je ob sklepanju delovnega razmerja direktor tožene stranke dejal, da bo ne glede na pogodbo o zaposlitvi dobivala plačo v višini, kot ji je bila obljubljena, to je v znesku 80.000,00 tolarjev neto, tak znesek pa izhaja tudi iz potrdila tožnici, da je s 1.1.1996 sprejeta v redno delovno razmerje k toženi stranki in ki je bilo tožnici izdano že dne 18.12.1995 (priloga A/2). Ker tožena stranka ni dokazala nasprotnega, to pomeni, da je bil kljub pogodbi o zaposlitvi, ki izrečno določa nižjo neto plačo, med tožnico in direktorjem tožene stranke sklenjen dodaten ustni dogovor o tem, da bo tožnica prejemala višjo plačo, takšno, kot je navedeno že v potrdilu tožene stranke z dne 18.12.1995. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tožnici pripada razlika plače za mesec januar 1996 med izplačano plačo in zneskom 80.000,00 tolarjev in v ostalih mesecih plačo po 80.000,00 tolarjev, pravilna. Pravno neutemeljen je v času spornega razmerja tudi ugovor tožene stranke, da bi se tožnici moralo upoštevati, da je pri zavodu prejemala nadomestilo kot brezposelna oseba, saj tudi, če je temu bilo tako, to dejstvo ne vpliva na višino obveznosti delodajalca do delavca. Pač pa iz razlogov po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici napačno prisodilo regres za letni dopust v znesku 95.900,00 tolarjev. Tožnica ni pojasnila, zakaj naj bi bila upravičena do tega zneska regresa, niti ta ne izhaja iz podatkov v spisu. Zato je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava (na kar pritožbeno sodišče pazi že iz razlogov po uradni dolžnosti) ugotoviti, da je regres za leto 1996 na podlagi splošne in panožne kolektivne pogodbe, ki zavezuje toženo stranko, znašal 102.000,00 tolarjev bruto, oz. z upoštevanjem 17% davka 84.660,00 tolarjev neto. Glede na to je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka tako, da je znesek prisojenega regresa po sodbi sodišča prve stopnje v višini 95.900,00 tolarjev znižalo na 84.660,00 tolarjev. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem obsegu (še to iz razlogov po uradni dolžnosti), je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da sama trpi pritožbene stroške.