Jedro

ZVV ni določil oziroma priznaval nobenih dodatnih pravic glede pogojev upokojevanja za vojne veterane. Določil je samo čas, ki se jim všteva v pokojninsko dobo, ni pa jim določal bolj ugodnih pogojev za pridobitev pravic do starostne pokojnine, kot jim jih določa ZPIZ. Zato, ker ZVV ne določa posebnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne more biti predmet ureditve po določbah 404. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. P-4093194 z dne 12.4.2001 in št. 14-4093194 z dne 11.12.2000 in da se tožniku prizna pravica do pokojnine po določbi 404. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sta sodbi obeh sodišč nepravilni, ker nista upoštevali določb 404. člena pokojninskega zakona. Po mnenju revizije sodišči te določbe razlagata površno in v nasprotju z ustavo. Predvsem sodišče nima pravice, da bi s svojo razlago odpravilo neko pravico, ki jo sicer daje zaklon, saj je to pravica zakonodajalca. Zahteva, da se mu v skladu z zakonsko določbo prizna pravica do pokojnine, kot mu je bila priznana v zakonu iz leta 1999. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) je v 154. členu določil, da posamezne kategorije zavarovancev lahko v primerih in na način, določen v posebnih zakonih izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Nekateri zakoni, kot so zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/97), zakon o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki (Uradni list RS, št. 56/96) in zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95), so za določene zavarovance določali spremenjene pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine s tem, da je bila na primer kot najnižja starost za pridobitev pravice do pokojnine določena starost 40 let (ženske) oziroma 45 let (moški) ob dopolnitvi najmanj 25 let pokojninske dobe, pri čemer so bile vstopne starosti in zahteve po minimalni pokojninski dobi v različnih zakonih različne.

Da bi se uvedla enotna minimalna starost in pokojninska doba je bila v ZPIZ-1 sprejeta določba 404. člena, ki ureja, pod kakšnim starostnim pogojem in pogojem pokojninske dobe bo možno v bodoče pridobiti pravico do starostne pokojnine po nekaterih že sprejetih predpisih. Zato je 404. člen ZPIZ-1 določil, kakšna je z dnem, ko prične veljati ta zakon, minimalna starost in minimalna pokojninska doba za pridobitev pravice do starostne pokojnine, v posameznem koledarskem letu (pa vse do leta 2015), ne glede na določbe zakonov, ki so v posameznih alinejah tega člena našteti. Med njimi je tudi zakon o vojnih veteranih (ZVV - Uradni list 63/95 in nadalj), na katerega se sklicuje revident. Revizijsko sodišče soglaša z revidentom v toliko, da bi lahko zakonsko določbo 404. člena ZPIZ-1, če bi jo tolmačili samo jezikovno, razumeli tudi tako, kot si to tolmači revident. Vendar tako tolmačenje glede na namen zakona ne bi vzdržalo in je v spornem primeru treba uporabiti sistematično razlago in odpraviti antinomije (nasprotne določbe). Celoten zakon je namreč bil sprejet zato, da bi pogoje upokojevanja, predvsem zaradi neugodnih demografskih gibanj zaostril, ne pa da bi določenim kategorijam zavarovancev priznaval nove, večje pravice. Zato taka razlaga tudi v primeru 404. člena ZPIZ-1 pokaže, da je bila določba sprejeta v zakon ne zato, da bi nekaterim kategorijam zavarovancev priznavala nove pravice, ampak zato, da bi poenotila in uskladila pravice, ki so jih do sedaj na različne načine in pod različnimi pogoji omogočali posebni zakoni nekaterim kategorijam zavarovancev. To pa pomeni, da je bila določba 404. člena vezana na pravice, ki so jih posameznim kategorijam zavarovancev priznavali posebni zakoni in da sistemsko ni možna razlaga člena, kot jo zagovarja revident. ZVV ni določil oziroma priznaval nobenih dodatnih pravic glede pogojev upokojevanja za vojne veterane. Določil je samo čas, ki se jim všteva v pokojninsko dobo, ni pa jim določal bolj ugodnih pogojev za pridobitev pravic do starostne pokojnine, kot jim jih določa ZPIZ. Zato, ker ZVV ne določa posebnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ne more biti predmet ureditve po določbah 404. člena ZPIZ-1. Ker ZVV, čeprav je po nepotrebnem (enako kot na primer zakon o sodniški službi) naštet v 404. členu, ni zakon, ki bi kakorkoli spreminjal pogoje upokojevanja za to posebno kategorijo zavarovancev (vojnih veteranov), in zato ni zajet v določbe, ki na novo opredeljujejo minimalno starost in minimalno pokojninsko dobo, sam 404. člen ZPIZ-1 pa glede na sistemsko razlago tudi ne določa novih pravic, je tožena stranka in enako nižji sodišči pravilno odločila, da revidentu, ki po pogojih, določenih v ZPIZ-1, v času uveljavljanja pravice še ne izpolnjuje (ni izpolnjeval) pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, te pokojnine ni (bilo) mogoče priznati, tudi ne ob pogoju, da ima priznan status vojnega veterana.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.