Jedro

Pravočasnost izbrisne tožbe, vložene v času veljavnosti ZZK-1, se zoper dobrovernega pridobitelja zastavne pravice, presoja po določbah tega zakona.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. 4. 2014: - pod točko I. ugotovilo, da je zaradi razveljavitve sporazuma, sklenjenega pri Okrajnem sodišču v Celju z dne 22. 3. 1995, opr. št. I I 240/95 razveljavljenega s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 163/2010 z dne 29. 9. 2010 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 391/2009 z dne 14. 12. 2009, vknjižba zastavne pravice v korist tožene stranke za znesek 20.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju X. b. d.d., pod pogoji, kot so navedeni v pogodbi z dne 8. 3. 1995, pri nepremičnini parc. št. 1 k. o. C., last tožeče stranke do 1/2, ki je vpisana na podlagi tega sporazuma, neveljavna; - pod točko II. razsodilo, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi pod točko I opredeljenega sklenjenega sporazuma ter vzpostavi prejšnji zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se opravi vknjižba izbrisa te zastavne pravice; - pod točko III. odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 1.404,07 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

2.Tožena stranka je v pritožbi zoper sodbo zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži v povrnitev pravdne stroške tožene stranke. V pritožbi je navajala, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaral, saj 5-letni zastaralni rok po določbah ZOR, ki bi naj začel teči s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bil razveljavljen sporazum z dne 22. 3. 1995, ki je bil podlaga vknjižbe, do tožnikove vložitve tožbe še ni potekel. Sodišče prve stopnje bi glede teka zastaralnega roka moralo upoštevati, da bi lahko tožnik izbrisno tožbo iz istega materialnopravnega razloga, ki ga je dosegel s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 163/2010 z dne 29. 9. 2010, uveljavljal že v času vpisa hipoteke v zemljiško knjigo, to je torej že od 13. 3. 1995 dalje. Tako je 5-letni zastaralni rok po 371. členu ZOR potekel še v času veljavnosti ZOR-a, pretekel pa je tudi 3-letni zastaralni rok po določbi 101. člena ZZK. Sicer pa je bil zahtevek za izbris vknjižene hipoteke v postopku P 391/2009 zavrnjen ravno iz razlogov, ker je le-ta vknjižena na podlagi pravnomočnega sklepa po določbi 251. člena takrat veljavnega ZIP-a in na podlagi določb, ki urejajo zahtevke v zvezi s sodno poravnavo. Takšne zahtevke pa je po določbi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP možno vlagati v objektivnem roku treh let in subjektivnem roku treh mesecev.

3. Tožeča stranka je na pritožbene trditve tožene stranke odgovorila, da te niso utemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je toženčev ugovor o zastaranosti vložene izbrisne tožbe glede na roke, kot jih določa 350. člen OZ in člen 102 Zakona o zemljiški knjigi (Ur. L. št. 33/95, v nadaljevanju ZZK) in dejstvo, da je bil vpis hipoteke v zemljiško knjigo opravljen že 13. 3. 1995, zavrnilo z utemeljitvijo, da je glede na različno zakonodajno ureditev izbrisne tožbe upoštevajoč čas izvršenega vpisa hipoteke in čas vložitve izbrisne tožbe (17. 1. 2013), potrebno uporabiti določbe Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1930 (v nadaljevanju ZZK/30) in Zakona o zemljiški knjigi, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 58/2003 in naslednjih (v nadaljevanju ZZK-1), v zvezi s slednjim pa splošni 5-letni zastaralni rok po členu 371 ZOR. Ker je ta začel teči s pravnomočnostjo sodne odločbe (sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 163/2010 z dne 29. 9. 2010 v zvezi s sklepom o popravi z dne 24. 4. 2012 in sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 391/2009 z dne 14. 12. 2009), s katero je bil razveljavljen sporazum z dne 22. 3. 1995, ki je bil podlaga za izpodbijano vknjižbo zastavne pravice na solastnem deležu tožnikove nepremičnine, pa je 17. 1. 2013 vložena predmetna tožba vložena pravočasno znotraj tega roka in takšen ugovor tožene stranke ni utemeljen.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve pravilno povzelo različno pravno ureditev izbrisne tožbe glede opredelitve časovnih rokov za njeno vložitev, kot so to določali ZZK/30, ZZK in ZZK-1, ob tem pa tudi pravilno izpostavilo, da ZZK-1, ki velja od 16. 9. 2003 dalje, časovne omejitve za vložitev izbrisne tožbe (za razliko od predhodne ureditve, kot je to določal ZZK) ne določa več. Vrhovno sodišče RS se je glede vprašanja časovne (ne)omejenosti izbrisne tožbe glede na različno ureditev v dosedanji zemljiškoknjižni zakonodaji, že večkrat izreklo (tako v odločbah II Ips 54/2012, II Ips 882/2009 in II Ips 1069/2008), da se vprašanje pravočasnosti tovrstne tožbe, vložene v času veljavnosti ZZK-1, presoja po določbah navedenega zakona. ZZK-1 namreč ne vsebuje prehodne določbe, ki bi se glede na dotedanjo ureditev, nanašala na izbrisno tožbo. To pa pomeni, da ZZK-1 učinkuje takoj in ga je mogoče, če to ne nasprotuje načelu varstva zaupanja v pravo, uporabiti za vse, tudi že prej nastale, vendar še nerazsojene primere oziroma pravna razmerja. Takojšnja uporaba ZZK-1 za pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, z vidika načela varstva zaupanja v pravo v konkretnem primeru ni problematična, saj je bil kot pridobitelj zastavne pravice vknjižen toženec, s katerim je tožeča stranka sklenila razveljavljeni sporazum, ki je bil podlaga za vknjižbo hipoteke v zemljiški knjigi, v slabi veri. Zaupanje slabovernih pridobiteljev vknjiženih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja pa ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni abstraktnosti in nezastarljivosti. Tako vpis hipoteke v zemljiško knjigo, ki ga pritožbeno izpostavlja pritožnik, ni okoliščina, ki bi lahko bila v konkretni zadevi relevantna za uporabo zemljiškoknjižnega zakona. V času veljavnosti ZZK-1 vložene izbrisne tožbe tožnika pa ZZK-1 časovne ne omejuje. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je to sicer iz napačnih materialnopravnih razlogov zavrnilo toženčeve trditve o prepozno vloženi konkretni izbrisni tožbi, je tako pravilna, čeprav iz drugih materialno pravnih razlogov. Pritožbene drugačne trditve, utemeljevane z materialno pravno napačnimi razlogi, so tako neutemeljene.

7. Ob ugotovitvah, da je bila zastavna pravica pri tožniku do 1/2 lastni nepremičnini parc. št. 1 k. o. C. v korist toženca vknjižena na podlagi sporazuma toženca in tožnika, zapisanega pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. 1 I 240/95 z dne 22. 3. 1995, ki je bil s pravnomočno sodno odločbo z dne 29. 9. 2010 razveljavljen, pa je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno (na podlagi določbe 243. in 244. člena ZZK-1) ugodilo tožnikovemu zahtevku.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

10. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato priglašeni stroški odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov tožnika do povračila katerih bi ta bil upravičen (člen 155 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tožnika odločilo, da te trpi tožnik sam.