Jedro

V taki dejanski situaciji, ko je bil ob odločanju sodišča prve stopnje o upnikovem predlogu za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe že pravnomočen tudi sklep z dne 25. 10. 2022 o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju predloga za izvršbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni nadaljevalo izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Izvršbe, ki do izdaje izpodbijanega sklepa dolžniku ni nalagala izpolnitev dajatvenega zahtevka in dovolitve izvršbe v primeru neizpolnitve obveznosti, namreč ni bilo mogoče nadaljevati z opravo izvršbe na drugo sredstvo izvršbe, kot smiselno izhaja iz četrtega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika z dne 14. 11. 2022. 2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je upnik pravočasno pritožil in navedel, da je sodišče prve stopnje 25. 10. 2022 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo ter sklep o izvršbi VL 69252/2022 z dne 30. 9. 2022 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo. Ta sklep je bil pooblaščenki upnika vročen 7. 11. 2022 in ga upnik ni izpodbijal s pritožbo, pač pa je 14. 11. 2022 (to je v pritožbenem roku in pred pravnomočnostjo sklepa z dne 25. 10. 2022) podal predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – izvršbo na nepremičnine. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ lahko tak predlog poda do konca izvršilnega postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tega predloga, saj ga je podal pravočasno, to je pred pravnomočnostjo sklepa z dne 25. 10. 2022, ko je procesna dejanja v postopku še lahko opravljal, kar je tudi stališče sodne prakse. Ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da se je izvršilni postopek v obravnavani zadevi pravnomočno končal pred vložitvijo upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, je zato napačno. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi, ugodi predlogu za dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom in dolžniku naloži stroške sestave tega predloga ter pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ.

5. V obravnavani zadevi je upnik 26. 9. 2022 na podlagi več verodostojnih listin (računov) zoper dolžnika predlagal izvršbo na njegovo plačo in druge stalne denarne prejemke ter na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Sodišče prve stopnje je njegovemu predlogu ugodilo in 30. 9. 2022 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ta sklep je dolžniku vročalo na naslov, ki ga je upnik navedel v predlogu za izvršbo, vendar je bila pošiljka vrnjena sodišču z oznako „neznan“. Sodišče prve stopnje je nato 25. 10. 2022 izdalo sklep iz obrazložitve katerega izhaja, da je sodišče tekom postopka ugotovilo, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno prebivališče v Republiki Franciji. Nadalje je ugotovilo še, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima odprtega transakcijskega računa, niti ni zaposlen, tako da nima nobenega premoženja, na katerega bi na podlagi upnikovega predloga lahko poseglo z izvršbo. Zato je zaključilo, da ni pristojno za odločanje o upnikovem predlogu za izvršbo in se izreklo za nepristojno, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo (sklep z dne 25. 10. 2022).

6. Upnik je v pritožbi pravilno navedel, da je bil sklep z dne 25. 10. 2022 njegovi pooblaščenki vročen 7. 11. 2022, kar pomeni, da se je rok za pritožbo zoper navedeni sklep iztekel 15. 11. 2022. Prav tako drži pritožbena navedba, da se upnik zoper navedeni sklep ni pritožil, ampak je 14. 11. 2022 predlagal, da sodišče prve stopnje dovoli izvršbo z novim sredstvom izvršbe – nepremičnino, ki leži na območju Republike Slovenije in katere lastnik je dolžnik.

7. Tretji odstavek 34. člena ZIZ določa, da lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Gre za t.i. naknadno kumulacijo sredstev in predmetov izvršbe, pri čemer sodna praksa1 besedno zvezo „do konca izvršilnega postopka“ tolmači tako, da lahko upnik predlog poda dokler izvršilni postopek ni pravnomočno ustavljen, saj lahko vse do takrat opravlja procesna dejanja.

8. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s citirano sodno prakso, saj je v predzadnjem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa zaključilo, da se upnik zoper sklep z dne 25. 10. 2022 ni pritožil in je ta postal pravnomočen, s tem pa se je izvršilni postopek končal, zato je na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo upnikov predlog za dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki ne sledi citiranim stališčem sodne prakse, pravilna. Objavljene odločbe višjih sodišč ne opisujejo poteka postopka dovolitve izvršbe na podlagi upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato iz njih ni mogoče razbrati, da bi šlo za isto dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi. Kot je sodišče prve stopnje delno že pojasnilo v četrtem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, je obravnavana zadeva specifična, saj je ob izdaji izpodbijanega sklepa o upnikovem predlogu za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe sklep z dne 25. 10. 2022 že postal pravnomočen, tako da ne obstaja več temeljni postopek (in ne izvršilni naslov), ki bi ga upnik s svojim predlogom lahko razširil z novimi izvršilnimi sredstvi. V obravnavani zadevi je po presoji pritožbenega sodišča bistveno dejstvo (ne)obstoja izvršilnega naslova. Upnik ob vložitvi predloga ni imel izvršilnega naslova, s katerim bi bilo dolžniku naloženo, naj poravna upnikovo terjatev.

10. Izvršilni postopek se je začel kot postopek z upnikovim predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za katerega je značilno, da združuje pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek. V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZIZ izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naloži, da v 8 dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Hkrati na podlagi iste zakonske določbe sodišče že dovoli izvršbo, ki se prične opravljati po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in poteku roka za prostovoljno izpolnitev.3

11. Tudi v obravnavani zadevi je že pravnomočno razveljavljen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem odstavku izreka dolžniku nalagal, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev na račun za nakazilo izterjanega zneska naveden v predlogu za izvršbo. Navedeni sklep dolžniku ni bil vročen, pa tudi v nadaljevanju postopka ni sodeloval, saj je sodišče prve stopnje sklep z dne 25. 10. 2022 in izpodbijani sklep pravilno vročalo le upniku. V taki dejanski situaciji, ko je bil ob odločanju sodišča prve stopnje o upnikovem predlogu za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe že pravnomočen tudi sklep z dne 25. 10. 2022 o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrženju predloga za izvršbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni nadaljevalo izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Izvršbe, ki do izdaje izpodbijanega sklepa dolžniku ni nalagala izpolnitev dajatvenega zahtevka in dovolitve izvršbe v primeru neizpolnitve obveznosti, namreč ni bilo mogoče nadaljevati z opravo izvršbe na drugo sredstvo izvršbe, kot smiselno izhaja iz četrtega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa.

12. V kolikor bi sodišče prve stopnje sledilo stališču upnika in dovolilo izvršbo z dodatnim sredstvom izvršbe le iz razloga, ker je bil tak predlog vložen pred pravnomočnostjo sklepa z dne 25. 10. 2022, bi prišlo do situacije, ko bi sodišče zoper dolžnika opravljalo prisilno izvršitev terjatve, ki pred tem dolžniku s strani sodišča sploh še ni bila naložena v plačilo, prav tako dolžnik še ni dobil možnosti sodelovanja v postopku in s tem možnosti, da v sodnem postopku ugovarja upnikovi terjatvi.

13. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom pravilna. V času, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, namreč ni bila izpolnjena formalna predpostavka obstoja upnikove izvršljive terjatve,4 ki bi jo bilo mogoče (nadalje) izterjevati na ta način, da bi sodišče prve stopnje nadaljevalo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep, kot izhaja iz točke I izreka.

14. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), kot izhaja iz točke II izreka.

1 Tako izhaja iz v pritožbi citiranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2737/2011 z dne 19. 9. 2011, pa tudi iz sklepov Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 4393/2007 z dne 30. 1. 2008, I Ip 2638/2018 z dne 3. 1. 2019 in sklepa Višjega sodišča v Mariboru I Ip 113/2018 z dne 27. 3. 2018. 2 Ta določa prepoved ponovnega sojenja v primeru že pravnomočno razsojene stvari. 3 Naložitveni del sklepa o izvršbi po pravnomočnosti in poteku roka za prostovoljno izpolnitev pridobi lastnost izvršilnega naslova (1. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ). 4 O obstoju upnikove izvršljive terjatve kot formalne predpostavke za izvršbo V. Rijavec v: Civilno izvršilno pravo, GV založba, Ljubljana, 2003, stran 102.