Jedro

Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, funkcija pravde je zgolj korektivna. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, tako da bi moral svojo dedno pravico uveljavljati znotraj zapuščinskega postopka in ne kot želi prikazati s pritožbo v okviru dediščinske tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo primarni zahtevek tožnika, s katerima je le-ta zahteval ugotovitev, da je dedič po pokojnem očetu A.V. in da dedna izjava z dne 13.12.2013, ni veljavna, nadalje razveljavitev dednega dogovora sklenjenega v zapuščinskem postopku po pokojnem in ugotovitev, da mu pripada lastninska pravica do ¼ na celotni zapuščini po pokojem ter da mu je prva toženka dolžna plačati 409,50 EUR in drugi toženec znesek 819,00 EUR (I. točka izreka). Prav tako je zavrglo podredni zahtevek tožnika, s katerima je le-ta zahteval ugotovitev, da je dedič po pokojnem A.V. in da se dedna izjava z dne 13.12.2013 razveljavi, nadalje razveljavitev dednega dogovora sklenjenega v zapuščinskem postopku po pokojnem in ugotovitev, da mu pripada lastninska pravica do ¼ na celotni zapuščini po pokojem ter da mu je prva toženka dolžna plačati 409,50 EUR in drugi toženec znesek 819,00 EUR (II. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu pripada lastninska pravica do 1/12 na nepremičninah par. št. 1270/1, 1314/2, 1316/1, 1252/2, 1252/4, 1252/3, k.o. ..., parc. št. 1, 33/3, 33/4, 55, 56, 70, 74/1, 74/2, 75, 231 in 232, k.o. ..., parc. št. 842, k.o. ...., na osebnem avtomobilu Citroen Saxo, neregistriranima traktorjema TORPEDO, vseh kmetijskih priključkih in strojih na kmetiji, ter da mu je prva toženka dolžna plačati 136,50 EUR in drugi tožnik znesek 273,00 EUR (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da v roku 15 dni povrne pravdne stroške prvo, tretje, četrto in peto tožencu v znesku 1.420,56 EUR , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tožnik smiselno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Poudarja, da izjem iz 221. in 224. člena ZD ni zatrjeval, ampak da je vložil dediščinsko tožbo na podlagi 141. člena ZD. Pojasnjuje, da je zapuščino po pokojnem očetu pridobil z njegovo smrtjo, ki se je z njegovo dedno izjavo, ki jo je podal pred prvim narokom za zapuščinsko obravnavo, udejanjila. S tem je tožnik pridobil lastninsko pravico na sporni zapuščini in mu je nihče ne more odvzeti. Dedna izjava, ki jo je podal kasneje, je neveljavna. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 350. členom ter 366. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Pritožbeno sporno je zgolj še neuporaba določila 141. člena ZD v obravnavanem primeru.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ne prereka, izhaja, da je tožnik v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu dne 20.9.2011 podal izjavo o sprejemu dediščine, nato pa v istem postopku dne 13.12.2013 podal izjavo o odpovedi dediščini. Zapuščinsko sodišče je v sklepu o dedovanju D 106/0211 z dne 17.2.2014 upoštevalo tožnikovo drugo izjavo o odpovedi dediščini in ga tako ni razglasilo za dediča po pokojnem očetu. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje dedna izjava o odpovedi dediščini z dne 13.12.2013 nasprotuje prisilnim predpisom, konkretno prvemu odstavku 138. člena ZD, ker je bila podana potem, ko je tožnik že podal izjavo o sprejemu dediščine. Izjava o sprejemu in odpovedi dediščini je namreč nepreklicna. Pravilno se je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje oprlo na analogno uporabo določila 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa ničnost kot skrajno sankcijo, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ker je ZPP ob njegovi smiselni uporabi v zapuščinskem postopku dal tožniku kot dediču pravico do pritožbe zoper sklep o dedovanju, bi moral tožnik kršitve storjene v zapuščinskem postopku uveljavljati v pritožbenem postopku zoper sklep o dedovanju in jih razrešiti znotraj zapuščinskega postopka. Tožnik pa pritožbe, kot je tudi sam izrecno navedel, ni vložil. 8. Velja namreč, da je redna pot za uveljavljanje dedne pravice1 po zakonu zapuščinski postopek. Dedna pravica se lahko uveljavlja v pravdi po končanem zapuščinskem postopku, tj. po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kadar zapuščinsko sodišče ni upoštevalo oz. ni moglo upoštevati vseh pravnorelevantnih dejstev. Ti primeri so po ZD naslednji: 1. če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde oporoka (drugi odstavek 222. člena ZD), 2. če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahteva zapuščino ali del zapuščine kot dedič oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku (223. člen ZD), ali če se po pravnomočnosti sklepa o izročitvi zapuščine brez dediča, ki je postala državna lastnina, pojavi oseba, ki zahteva zapuščino ali del zapuščine kot dedič (tretji in četrti odstavek 130. člena v zvezi z 219. členom ZD), 3. če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izkaže, da so podani razlogi za obnovo postopka po določilih pravdnega postopka (224. člen ZD), 4. če je zapuščinsko sodišče napotilo stranke na pravdo ali na upravni postopek zaradi rešitve spornega dejanskega stanja, pa stranke tega v določenem roku niso storile in je zato zapuščinsko sodišče nadaljevalo in končalo postopek ter je postal sklep o dedovanju pravnomočen, ali če zapuščinsko sodišče ni napotilo strank na pravdo, pa bi jih moralo, in se je zapuščinski postopek končal s pravnomočnim sklepom o dedovanju (tretji in četrti odstavek 213. člena ZD). Dedna pravica se lahko uveljavi v pravdi tudi kadar zapuščinsko sodišče o zahtevku za varstvo dedne pravice ni odločalo, ker je n.pr. imel zapustnik samo premično premoženje, dediči pa niso zahtevali obravnave.2

9. Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je torej zapuščinski postopek, funkcija pravde je zgolj korektivna. V obravnavanem primeru je tožnik sodeloval v zapuščinskem postopku, tako da bi moral svojo dedno pravico uveljavljati znotraj zapuščinskega postopka in ne kot želi prikazati s pritožbo v okviru dediščinske tožbe. Le-ta je rezervirana za tiste primere, ko dediči niso mogli svoje dedne pravice uveljavljati v zapuščinskem postopku (kot je opisano v zgornjih primerih) in jim predstavlja pravdni postopek neke vrste pravno sredstvo za uveljavljanje dedne pravice.3

10. Hkrati pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik ni postavil dajatvenega zahtevka, ki se zahteva za dediščinsko tožbo,4 temveč le ugotovitvenega, ko poleg ugotovitve, da je dedič in razveljavitve v zapuščinskem postopku danih izjav, zahteva še ugotovitev, da ima lastninsko pravico na stvareh iz zapuščinskega postopka. Dediščinska tožba je namreč dajatvena tožba - tožba na izročitev zapuščine dediču, podlaga temu pa je ugotovitev dedne pravice. Z dediščinsko tožbo torej tožnik od toženca zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika. Zahtevek je enak lastninskemu, čeprav je podlaga za pridobitev tožnikove lastninske pravice dedovanje. Tožnik takšnega dajatvenega zahtevka ni nikoli postavil,5 kar pa tudi v primeru, če bi bil postavljen pravilen zahtevek, ne spremeni dejstva, da do dediščinske tožbe tožnik, zaradi sodelovanja v zapuščinskem postopku, ni upravičen.

11. Glede na način oblikovanja tožbenega zahtevka in postavljene trditve je sodišče prve stopnje pravilno presojalo obravnavano tožbo tožnika kot tožbo na podlagi drugega odstavka 138. člena ZD, s katero lahko dedič zahteva razveljavitev dedne izjave, povzročene s silo, grožnjo ali zvijačo ali dane v zmoti. Pravilna je tudi ugotovitev, da za izpodbijanje te dedne izjave velja rok iz 99. člena OZ. Ta rok je prekluziven. To pomeni, da po izteku roka pravica preneha6. V obravnavanem primeru je tožnik izjavo o dediščini podal 13.12.2013, tožbo je vložil 6.12.2018, podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev dedne izjave zaradi stiske in psihičnih pritiskov ostalih dedičev, pa je vložil 11.6.2019, kar je oboje po poteku navedenega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je zato tožbo tožnika pravilno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZD).

13. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

1 Kar uveljavlja tudi v obravnavanem primeru tožnik ko zahteva ugotovitev, da je dedič in da je lastnik dela zapuščine. 2 K. Zupančič, V. Žnidarič Skubic, Dedno pravo, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 280 in 281. 3 K. Zupančič, Predpisi o dedovanju, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 135., tako tudi VSK sodba I Cp 1594/2005 z dne 20.3.2007. 4 Sklep II Ips 362/2001 z dne 7.2.2002. 5 VSL sklep I Cp 2228/2003 z dne 9.6.2004. 6 Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 533.