Jedro

Tožniku je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Nizozemski po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III.Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Kraljevini Nizozemski, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 24. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe, če je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 11. 12. 2025 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov pridobila podatek, da je bil že vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, in sicer 22. 7. 2025 v Avstriji, 19. 3. 2023 v Nemčiji, 2. 2. 2024 v Franciji, 11. 7. 2024 v Švici in 29. 2. 2024 v Kraljevini Nizozemski (v nadaljevanju: Nizozemska). Zato je pristojnim organom teh držav v skladu s točko b. prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za njegov ponovni sprejem. Dne 24. 12. 2025 je od nizozemskih pristojnih organov prejela odgovor, da Nizozemska na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za tožnikovo obravnavo.

3.Kot povzema toženka, je tožnik na osebnem razgovoru, ki je potekal 29. 1. 2026 s pomočjo tolmača in na katerem je bil seznanjen s potekom dublinskega postopka, povedal, da se na Nizozemsko ne želi vrniti. Slednje je utemeljil s tem, da mu je bila tam prošnja že zavrnjena, ni mu bil omogočen dostop na trg dela, izpostavil pa je tudi slabe razmere v nastanitvenih kapacitetah (umazanija, glasnost drugih prosilcev, občutek nevarnosti). Toženka je zaključila, da prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Ugotovila je tudi, da na Nizozemskem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti ali druge okoliščine, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev. Prav tako že zavrnjena prošnja ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti, čemur je v sodbi I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013 pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Prosilec ima namreč možnost vložiti zahtevo za vložitev ponovne prošnje. V primeru, da se postopek deportacije že začne, pa mora država upoštevati načelo nevračanja, ki zagotavlja, da oseba ne bo vrnjena v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Da bo Nizozemska navedeno načelo spoštovala, po mnenju toženke kaže tudi dejstvo, da tožnika, čeprav je njegovo prošnjo zavrnila, ni skušala omejiti v gibanju ali ga vrniti v izvorno državo.

Sistemskih pomanjkljivosti po oceni toženke ne predstavlja niti zatrjevana nezmožnost dostopa na trg dela ter tožnikov subjektivni občutek nevarnosti. Za njegovo prehrano, zdravljenje in nastanitev je bilo namreč poskrbljeno, zato ni trpel pomanjkanja, hkrati pa postopki mednarodne zaščite niso namenjeni zaposlovanju prosilcev oziroma jim ta pravica pripada po preteku določenega časa. Ker je bila tožniku glede na njegove navedbe prošnja zavrnjena v šestih mesecih, pravice do dela ni pridobil. Meni, da za higienske razmere lahko največ storijo prosilci sami. Toženka posledično oceni, da tožnik ne izkaže utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob vrnitvi na Nizozemsko podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.

Bistvene navedbe strank postopka

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo, s katero uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Poudarja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je toženka zaključila, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna prav Nizozemska. Zadnja prošnja je bila namreč podana v Švici. Dodaja, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal zaradi verskih razlogov ter zaradi grožnje s smrtjo s strani ljudi, ki delajo za državo in grozijo njegovi družini. Toženki očita, da ni preverila, ali je bilo o njegovi prošnji že odločeno, zato ni moč ugotoviti, ali je Nizozemska dejansko odgovorna za odločanje. Nadalje vztraja pri okoliščinah v azilnem domu, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru (slabe higienske razmere, prisotnost drog in alkohola med prosilci, občutek ogroženosti). Meni, da je dejansko stanje o tem, da bo Nizozemska spoštovala načelo nevračanja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Ker toženka ni pridobila odločbe o zavrnitvi njegove prošnje, ne more sklepati, da ga pristojni organi ne bodo zaprli. Strah pred tem je tudi sicer izrazil na osebnem razgovoru, zato je sklepanje toženke, da temu ne bo tako, dokazno nepodprto. Neizkazan je nadalje zaključek, da je bilo o njegovi prošnji odločeno pred potekom šestih mesecev ter, da se je sploh nahajal v azilnem domu. Toženka naj posledično predloži odločbo, s katero je Nizozemska odločila o njegovi prošnji. Predloži naj tudi poročilo azilnega doma, v katerem naj bi bival.

Poudarja, da medsebojno zaupanje med državami članicami ni absolutno. Zaključek toženke, da noben evropski organ ni obravnaval Nizozemske v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je napačen. V dokaz svojih trditev se sklicuje na poročilo AIDE z dne 22. 5. 2025 ter našteva posamezne nepravilnosti v sistemu mednarodne zaščite. Trdi, da bi toženka navedene podatke morala poznati, zato je njen zaključek o neobstoju sistemskih pomanjkljivosti, napačen.

Skupaj s tožbo podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da je zaradi ravnanj organov na Nizozemskem postal prestrašen in nikomur ne more zaupati. Če se bo sklep izvršil pred odločitvijo sodišča, mu bo nastala nepopravljiva škoda, saj mu bodo v primeru predaje kršene človekove pravice. Škoda mu neposredno grozi, kar je razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa. Splošno znana praksa je, da toženka ne počaka na odločitev sodišča in prosilca vrne. Izdaja začasne odredbe je zato nujna.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da se tožbeni očitki večinoma nanašajo na vsebino, do katere se je že opredelila. Svojo odločitev je utemeljila na aktualnih in zaupanja vrednih podatkih ter sodni praksi, po kateri se kot pomembne lahko izkažejo zgolj okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, pri čemer je prosilec tisti, ki mora izkazati minimalno stopnjo resnosti. Ker tožnik tovrstnega dokaznega bremena ni zmogel, ni bila dolžna pridobivati informacij o izvorni državi. Iz posredovanih gradiv (sklicuje se na sporočilo Evropske Komisije z dne 11. 11. 2025) tudi sicer izhaja, da se Nizozemska ustrezno spoprijema z migracijskim pritiskom. Pojasni še, da je Švica odločila, da njegove prošnje ne bo obravnavala, saj je bil s strani njihovih organov enkrat v dublinskem postopku že predan Nizozemski.

Tožnik v prvi pripravljalni vlogi še poudari, da toženka ni izkazala zagotovila, da bo Nizozemska resno obravnavala vloženo prošnjo in da ga ne bo izpostavila neživljenjskim razmeram. Ker je bil pred tem tudi v drugih državah, bi se morala opredeliti tudi o morebitni določitvi druge države za obravnavo prošnje. Trditev o odgovoru iz Švice tudi sicer ni izkazana. Prav dejstvo, da ima Nizozemska migracijski pritisk, kaže na to, da prosilci v tej državi niso ustrezno obravnavani.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo dokazne listine tožnika, in sicer izpodbijan sklep (priloga A2), odločbo o imenovanju (priloga A3), Poročilo AIDA za Nizozemsko (priloga A4). Tožnika je tudi zaslišalo.

Sodišče pa ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, s katerim je predlagal, naj se toženki naloži pridobitev "prošnje za mednarodno zaščito" in "odločbe o odločitvi Nizozemske glede tovrstne prošnje," saj tovrstni dokazi niso relevantni za odločitev v predmetni zadevi. Tožnik namreč v tožbi sam priznava, da je na Nizozemskem podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki pa mu je bila zavrnjena. Sodišče posledično ne vidi potrebe po dodatnem razčiščevanju tovrstnih nespornih dejstev. Konča odločitev o tožnikovi prošnji in presoja razlogov za mednarodno zaščito tudi sicer ni v domeni Slovenije, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče nadalje ni naložilo toženki, naj "predloži poročilo azilnega doma na Nizozemskem". Tožnik je namreč tovrstno dokazno sredstvo podal za dokazovanje kraja nastanitve tožnika na Nizozemskem, čeprav je izrecno vprašan na osebnem razgovoru navedel, da je bil nastanjen v azilnem domu. Toženka je njegovi izpovedbi sledila. Tovrstni dokazni oceni sledi tudi sodišče, zato dodatne poizvedbe o kraju oziroma načinu nastanitve niso potrebne.

Odločitev sodišča o tožbi

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Kraljevini Nizozemski, ki je za to odgovorna država članica. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

O postopkih po Uredbi Dublin III in odgovorni državi

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi toženke, da ga je kot prosilca v Centralno evidenco EURODAC 29. 2. 2024 vnesla Nizozemska, ki je na podlagi d. točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo. S tem je vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje prošnje. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu, zato ima tam položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je nastal položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III2, v katerem je Nizozemska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna zagotoviti, da tožnik ima ali je imel možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU.3 Slednjega ne spremeni niti dejstvo, da je bila tožniku na Nizozemskem že zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito. Da zavrnitev prošnje ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti, je del ustaljene sodne prakse4. Tudi sicer po presoji sodišča tovrstno dejstvo izrecno dokazuje, da je bil v preteklosti tožniku na Nizozemskem omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Glede očitka, da ne zaupa nizozemskim oblastem (smiselno glede pravilnosti odločitve o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in posledično vračanja v izvorno državo) pa sodišče pojasnjuje, da skladnost postopanja švicarskih organov s pravom EU ni in ne more biti predmet presoje v tem postopku5.

V zvezi s tožbenim očitkom, da v sklepu ni utemeljitve, zakaj je v zadevi pristojna Nizozemska in ne katera druga država, ki jo omenja toženka, velja poudariti, da je bil tožnik že na osebnem razgovoru seznanjen s tem, da je bil v bazo kot prosilec vnesen s strani različnih držav (toženka mu jih je tudi naštela) ter, da je Nizozemska tista, ki je sprejela svojo odgovornost po Uredbi Dublin III. Tožnik je potrdil, da to razume. Tovrstnemu pojasnilu tudi ni nasprotoval. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Nizozemski po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih, dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je iz zapisnika razvidno, da mu je toženka v tej smeri postavila več vprašanj. Glede na navedeno mu je zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Tožbeni očitek o tem, da izpodbijan sklep ne vsebuje razlogov o tem, zakaj druge države niso sprejele obravnave njegove prošnje, je posledično neutemeljen, saj tovrstna okoliščina v upravnem postopku ni bila sporna in je toženki ni bilo treba dodatno obrazložiti. Tožbene navedbe, da bi za obravnavo prošnje morala biti pristojna druga država, so tudi sicer prepozne. Tožnik namreč ni izkazal, zakaj se na to okoliščino brez svoje krivde ni mogel sklicevati prej (52. člena ZUS-1).

Sodišče zgolj pripominja, da je toženka okoliščine v zvezi z odgovornostjo Švice dodatno pojasnila v odgovoru na tožbo. Navedla je, da je prejela odgovor s strani pristojnih švicarskih organov, iz katerega izhaja, da tožnika niso pripravljeni sprejeti, saj so ga v preteklosti že vrnili na Nizozemsko na podlagi b. točke 18. člena Uredbe Dublin III. Tovrstni dopis je tudi del upravnega spisa, v katerega je sodišče na naroku vpogledalo, obe stranki pa sta se strinjali, da se listine štejejo za prebrane. Tožnik se posledično ne more sklicevati na dejstvo, da tovrstna okoliščina (o neodgovornosti Švice za obravnavo njegove prošnje) ni izkazana.

O sistemskih pomanjkljivostih

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Nizozemsko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).6

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,7 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje8. Glede na stališče Vrhovnega sodišča,9 da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Uredbe Dublin III ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede izkušenj z azilnim postopkom na Nizozemskem ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Na osebnem razgovoru je tako izpostavil, da je tam imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito ter, da težav z uradnimi osebami ni imel. Sam je navedel, da je bilo o njegovi prošnji odločeno v roku šestih mesecev, zato so tožbeni očitki o neizkazanosti tega dejstva neutemeljeni. Navedel je tudi, da se je na odločitev imel možnost pritožiti ter, da je bilo o pritožbi že odločeno, kar pomeni, da je imel dostop tudi do sodnega postopka. Nadalje je po lastni navedbi imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Izpostavil je sicer občutek ogroženosti zaradi neadekvatnega obnašanja sostanovalcev v azilnem domu in umazanost sob, kar pa ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti. Toženka je tako pravilno zaključila, da subjektivni občutek ogroženosti, zaradi katerega je tožnik po lastni navedbi težje zaspal, ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tudi morebitna nečistoča v azilnem domu in pomanjkanje higienskih pripomočkov je po presoji sodišča posledica dejstva, da gre za ustanovo z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi in temu primerno organizacijo (namestitev več oseb v eno sobo), pri čemer prosilci za samo čistočo največ lahko naredijo sami. Da bi zaradi tega imel resne zdravstvene težave, pa tožnik ne trdi. Enako velja za možnost dela, saj četudi tožnik te pravice (še) ni pridobil, njegovo življenje ni bilo ogroženo. Za njegovo nastanitev in prehrano je bilo (kot že pojasnjeno) poskrbljeno.

Glede na navedeno se tožnikova izkušnja bivanja v azilnem domu nikakor ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Nečloveško ravnanje mora namreč dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V navedeni sodbi je ESČP kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali, kar ni primerljivo s situacijo, v kateri se je znašel tožnik. Sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno toženke in se v izogib ponavljanju nanjo tudi v celoti sklicuje. Tožnik posledično s ponovnim izpostavljanjem posameznih navedb ne more uspeti.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je toženka ravnala napak, ko ni preverila relevantnih informacij glede pogojev sprejema dublinskih povratnikov na Nizozemskem. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 37/2024 dne 13. 3. 2024 namreč že zavzelo stališče, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže, da se vzpostavi dolžnost toženke pridobivati podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Pravno upoštevna so tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Iz iste sodbe tudi izhaja, da se obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema vzpostavi, če s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja obsegajo minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V konkretnem primeru pa s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja te stopnje niso dosegala.

Slednjega ne spremeni niti povzetek poročila AIDA o Nizozemski, ki ga tožnik prvič izpostavi šele v tožbi in, ki se nanaša na podatke iz leta 2024. S tem v zvezi sodišče meni, da je v konkretnem primeru relevantno to, kakšne izkušnje z Nizozemsko je imel tožnik. Sodišče se je že izreklo, da pri njegovem opisu bivanja v azilnem domu ni ničesar takega, kar bi kazalo na sistemske pomanjkljivosti v nizozemskem azilnem sistemu ali s pogoji pri sprejemu prosilcev, njegovo doživljanje bivanja v azilnem domu pa tudi ne kaže na mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, čeprav je tam bival v letu 2024, ko naj bi glede na izpostavljene podatke manj kot polovica prosilcev bivala na nujnih lokacijah oziroma začasnih sprejemnih lokacijah, rok za odločanje o prošnjah pa se je povečeval. Tožnik je nasprotno takrat imel zagotovljeno mesto v azilnem domu, v katerem si je, glede na njegovo izjavo na osebnem razgovoru, sobo delil zgolj z eno osebo. Navedel je tudi, da je bilo o njegovi prošnji odločeno v roku šestih mesecev. Izkoristil je tudi možnost sodnega varstva, pri čemer je odločitev prejel hitro, in sicer v dveh mesecih. Ves čas (osem mesecev) je lahko prebival v azilnem domu. Sodišče posledično sledi stališču toženke, da poročilo AIDA ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v celotnem nizozemskem postopku mednarodne zaščite. Čeprav gre za državo, ki je tudi glede na ugotovitve toženke pod migracijskem pritiskom, pa s strani tožnika predloženi podatki ne kažejo na to, da se Nizozemska z izpostavljenimi težavami ne sooča in trudi prosilcem zagotoviti celostne obravnave. Iz podatkov AIDA tudi ne izhaja, da bi kateri od prosilcev ostal brez namestitve, hrane ali zdravstvene oskrbe, kar bi lahko pomenilo kršitev 4. člena Listine EU ali drugih temeljnih človekovih pravic.

Iz tožbenih navedb po presoji sodišča tako izhajajo le negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti na Nizozemskem (v letu 2024), ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Tožnik posledično s pavšalnim očitkom, da prosilci v takšni državi zaradi migracijskega pritiska niso obravnavani v skladu s pravicami iz Listine EU, ne more uspeti.

Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Nizozemska ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ali drugih okoliščin, ki bi ob predaji lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

Glede načela nevračanja

Tožnik v tožbi povsem posplošeno vztraja, da bo načelo nevračanja v njegovem primeru kršeno, pri čemer ne pojasni, zakaj. Sodišče posledično lahko zgolj na splošno odgovori, da imajo države izrecno pravico nadzora nad vstopom tujcev, presojo dovoljenj za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami. Suverenost držav je sicer omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment),10 Načelo nevračanja tako prepoveduje neposredno vračanje (direct refoulement), pa tudi posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju11. Vendar sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi na Nizozemskem obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.12 V odgovor na tožbene navedbe sodišče še dodaja, da sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale vrnitev tožnika, ne predstavlja niti okoliščina, da bo tožnik morda primoran podati novo prošnjo za mednarodno zaščito13. Da mu tovrstna možnost ne bo omogočena, tožnik tudi sicer ne trdi, kakšna pa bo odločitev o podani prošnji in tožnikovo dokazno breme pa ne more biti relevantno v predmetni zadevi, saj je to stvar presoje države članice, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Za konkretni postopek je torej bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje oziroma izkaže.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

Predlog ni utemeljen.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v predlogu konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je začasna odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa nujna iz razloga, ker bi bil z izročitvijo Nizozemski izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi mu tako tudi iz navedenega razloga nastala težko popravljiva škoda.

Sodišče tožnikovih trditev o nastanku težko popravljive škode iz razloga, ker bi bil na Nizozemskem izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, ne more sprejeti, saj takšna možnost v postopku po tožbi ni bila izkazana. Glede trditev, da bi mu že sama predaja povzročila težko popravljivo škodo zaradi kršitve ustavnih pravic, pa sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, po tem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).

Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem posameznem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico EU ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.

Glede na zgoraj navedeno tožnik nevarnosti nastanka težko popravljive škode s podanimi navedbami ni izkazal. Zato je sodišče njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Glede stroškov postopka

V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar sodišče ugotavlja, da sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

Glede na navedeno sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zato je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).