Jedro

Ugotovljene bolečine in nevšečnosti ne upravičujejo denarne odškodnine, saj so bile celokupno gledano preblage in prekratkotrajne. Tožnikova škoda je neznatna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s prometno nesrečo 19. 3. 2012. Presodilo je, da je bila tožnikova poškodba, ki jo je utrpel v prometni nesreči – udarnina kolena, tako lahka, njene posledice pa tako blage oziroma tako kratkotrajne, da ne upravičuje prisoje denarne odškodnine. Posledično je odločilo, da mora tožnik toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 705,96 EUR.

2. Tožnik se proti sodbi pritožuje zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga njeno spremembo tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico in priglaša svoje pritožbene stroške. Opozarja, da je sodišče njegovo izpoved ocenilo v nasprotju z listinami in pri tem prezrlo zapisnik o ogledu poškodovanega vozila ter obračun obveznosti tožene stranke, od koder izhaja obseg škode na tožnikovem vozilu; sodba naj o tem ne bi imela razlogov, zaradi česar gre za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče naj bi napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da navkljub ugotovljeni udarnini desnega kolena ni upravičen do plačila odškodnine, saj da sodna praksa brez izjeme odškodnino priznava, če oškodovanec trpi več dni trajajoče telesne bolečine in nevšečnosti. Sodišče naj bi od tega odstopilo brez utemeljenih razlogov, zaradi česar tožnik očita tudi kršitev načela enakega varstva pravic. Obrazložitev zavrnitve zahtevka iz naslova strahu je po mnenju pritožbe prav tako protispisna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso; tako primarni in sekundarni strah naj bi bila dovolj intenzivna in dolga za odškodnino. Tožnik ugovarja tudi stroškom toženke, češ da je sodišče neupravičeno priznalo strošek fotokopij in poštnine v višini 30,00 EUR, kar presega maksimalen znesek po tar. št. 6002 ZOdvT.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve postopka. Iz drugih razlogov se sodba v sporu majhne vrednosti, kot je ta, niti ne sme izpodbijati (1. odst. 458. čl. ZPP).

6. Pritožbeni očitki o tim. protispisnosti (bistveni kršitve postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) niso utemeljeni. Pritožba sodišču prve stopnje to očita zaradi zaključka, da ni šlo za trčenje vozil, temveč le oplazenje oziroma obdrsanje, kar naj bi bilo v nasprotju s cenilnim zapisnikom, obračunom obveznosti tožene stranke in fotografijami vozila. Vendar tu ne gre za očitek tega, da bi sodišče vsebino listino narobe povzelo in torej ne gre za napako pri prepisu besedila listin ali drugih dokazov (protispisnost), temveč za nestrinjanje z oceno teh dokazov. Kot je že povedano, pa se pritožbeno sodišče v bagatelnih sporih z dejanskim stanjem (to je s pravilnostjo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) ne ukvarja.

7. Neutemeljene so dalje pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker da je ostal prezrt zapisnik o ogledu poškodovanega vozila ter obračun obveznosti tožene stranke. Spet gre za nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami pot pretvezo graje procesnih kršitev. Izpodbijana sodba ima namreč dovolj razlogov za to, da je možno opraviti pritožbeni preizkus, pri čemer pa ni odveč dodati, da je obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti bolj sumarna, kratka, in sicer zlasti glede dejanskih ugotovitev, kar je logično, ker te v pritožbi ne morejo biti izpodbijane (457. čl. ZPP).

8. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot tožniku ni prisodilo denarne odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ker je bila ta le minimalna, neznatna. Obligacijski zakonik v 179. čl. določa, da se odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Iz tega ne izhaja, da je čisto vsakršna bolečina oziroma nevšečnost podlaga za prisojo denarne odškodnine.(1)

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem udarnine desnega kolena ne upravičujejo denarne odškodnin. Ugotovilo je, da so bile tožnikove telesne bolečine dan ali dva srednje močne, manjše intenzitete pa še pet do sedem dni, da bi lahko imel v tem času težave le pri poklekanju in čepenju, da ni utrpel nobene okvare kostnih struktur ali vezi v kolenu, da se je morala poškodba pozdraviti najpozneje v tednu dni brez kakršnekoli terapije in brez kakršnihkoli posledic ter da poleg pregleda na urgenci ni iskal nobene druge zdravniške pomoči. Te bolečine in nevšečnosti tudi po moji presoji ne upravičujejo denarne odškodnine, saj so bile celokupno gledano preblage in prekratkotrajne. Kratko rečeno, tožnikova škoda je neznatna.

10. Dejansko stanje v primerih iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljivo z ugotovljenim dejanskim stanjem v tej zadevi, saj so imeli oškodovanci v vseh referenčnih zadevah znatno več telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tako je v zadevi Pdp 1515/2014 oškodovanec trpel bolečine srednje intenzitete 3 do 4 dni, moral je jemati protibolečinska sredstva, opravil je 5 pregledov in fizioterapijo v trajanju dveh tednov; v zadevi II Cp 3833/2011 je oškodovanec trpel stalne srednje hude bolečine 4 do 5 dni in občasne še kakšen teden, bil je 19 dni v bolniškem staležu in imel več zdravniških pregledov; v zadevi II Cp 2813/2015 pa je oškodovanec čutil srednje hude bolečine stalno en teden po dogodku in nato občasno v skupnem trajanju 3 do 4 tednov, imel je imobilizirano roko in opravljal fizioterapevtske vaje. Res je, da sodišče v slednji zadevi pravi, da so pravno priznana škoda tudi bolečine lažje intenzitete, vendar pa to še ne pomeni, da že vsakršna poškodba oziroma bolečine lažje intenzitete ali nevšečnosti predstavljajo pravno priznano škodo, ki bi upravičevala prisojo denarne odškodnine. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o odstopu od ustaljene sodne prakse oziroma kršitvi 22. čl. Ustave RS.

11. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova strahu. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno, da niti primarni niti sekundarni tožnikov strah objektivno gledano ni bil tako intenziven oz. trajal toliko časa, da bi bil tožnik iz tega naslova upravičen do denarne odškodnine. V zvezi s primarnim strahom je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo objektivne okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče. Glede na to, da je šlo za zelo majhne hitrosti oziroma sile, da je šlo za blago nesrečo z oplaženjem vozil s kozmetičnimi posledicami za vozila ter zatorej ni šlo za resno grožnjo tožnikovemu zdravju, ni življenjsko razumno in prepričljivo, da bi se tožnik oziroma katerikoli povprečno izkušen voznik resnejše prestrašil. Zdravljenje zelo lahke poškodbe je bilo kratkotrajno, sploh ni bilo aktivno, potekalo je brez vsakršnih zapletov oz. sploh dodatnih pregledov. Objektivno gledano zato ni mogoče govoriti o kakršnemkoli strahu za izid zdravljenja. Tudi v tem delu so neutemeljene pritožbene navedbe o odstopu od ustaljene sodne prakse, saj dejansko stanje v zadevi III Cp 2831/2010, na katero se sklicuje pritožba, ni primerljivo (v tisti zadevi je sekundarni strah trajal 3 tedne).

12. Končno je neutemeljen tudi ugovor v zvezi s priznanjem stroškov toženke za fotokopije in poštne storitve v vrednosti 30,00 EUR. Po tar. št. 6001 Zakona o odvetniški tarifi se namreč ti stroški lahko povrnejo v polni višini in zato niso nujno omejeni na 20,00 EUR, kot zmotno meni pritožba. Iz vlog toženke je razvidno, da je uporabljala poštne storitve, prav tako pa so njene priloge obsežne ter vključujejo tudi številne barvne fotografije, kar je podlaga za priznanje stroškov v priglašeni višini. Toženka je te stroške priglasila že v odgovoru na tožbo, tožnik pa jim ni nasprotoval. 13. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neupoštevne oziroma za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP), s stroškovno zahtevo vret (1. odst. 154. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP sem o tem odločila sodnica posameznica.

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 211/2002 in odločbi tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 859/2016 in II Cp 4689/2010.