Jedro

Čeprav gre za dva ločena historična dogodka, pri čemer tisti, vsebovan v izreku sodbe, v obtožbi ni naveden in obratno, pa je sodišče ravnanje pravno opredelilo kot eno izmed dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja (en izmed skupaj 93 vnosov z ukazom po dvigu denarja), zato navedena sprememba v identiteto med obtožbo in sodbo ne posega.

Tudi v primeru, ko obdolženec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah KZ-1 o sostorilstvu ali udeležbi, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanje takega obdolženca.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se v delu, ki se nanaša na obsojenega G. L., razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 64487/2010 z dne 29. 12. 2010 obsojenega G. L. in obsojenega I. P. spoznalo za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice po prvem odstavku 247. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 ter vsakemu izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov oziroma 2.248,96 €. Obsojencema je v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu ter jima naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 64487/2010 z dne 31. 3. 2011 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega G. L., zaradi bistvenih kršitev določb iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da so popravki obtožnice, ki jih je v obravnavanem primeru napravilo sodišče, s stališča sodne prakse dopustni. Po oceni vrhovne državne tožilke je v izpodbijani sodbi pravilno opredeljeno tudi sostorilstvo, tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu. Z navedbami, da izpodbijani sodbi nista pravilno obrazloženi pa zahteva po vsebini uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, saj je v izreku izpodbijane sodbe pri več izvršitvenih ravnanjih navedlo drugačne številke bančnih kartic, kot so bile navedene v konkretnem opisu obtožnega akta. Sodišče je obtožbo prekoračilo tudi s tem, ko je pri izvršitvenem ravnanju pod točko VII navedlo, da sta obsojenca dne 30. 7. 2010 s ponarejeno bančno kartico med drugim poskušala dvigniti denar na bankomatu na Tržaški cesti v Ljubljani, kar se obsojencema v obtožbi ni očitalo. Po oceni zagovornika gre namreč za povsem drugo dejanje in ne le za drug kraj izvršitve dejanja.

6. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta). Odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja je prvenstveno na državnem tožilcu, vendar sme po ustaljeni sodni praksi tudi sodišče, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. S strani sodišča so dopustne predvsem spremembe obtožbe, ki za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca niso pravno relevantne, torej spremembe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave, oziroma spremembe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši. Sodišče pa sme spremeniti opis kaznivega dejanja iz obtožbe tudi v bistvenih delih, vendar le, če sprememba ne pomeni obsodbe za drugo dejanje oziroma drug historični dogodek, kot je opisan v obtožbi, ter če je spremenjen opis v obtoženčevo korist. Ali gre za prekoračitev obtožbe, je potrebno presojati na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru izrek izpodbijane sodbe od dejanskega opisa v obtožbi razlikuje v številih petih bančnih kartic, in sicer pod točko I e, II, VI in VII izreka sodbe. Sodišče je 19 mestna števila bančnih kartic spremenilo tako, da je v treh primerih zamenjalo dve števki, v preostalih dveh primerih pa je drugače navedlo po eno števko. Po oceni Vrhovnega sodišča z navedenim posegom v opis dejanja sodišče obsojenca ni spoznalo za kriva drugih dejanj, kot so jima bila očitana v obtožbi. Gre namreč za dvige oziroma poskuse dvigov denarja v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ter s karticami istih izdajateljev, kot je navedeno v obtožbi, prav tako pa se tudi števila bančnih kartic, z izjemo zgoraj navedenih sprememb, ujemajo. Opis dejanj v izreku sodbe tako v celoti ostaja v mejah tistih historičnih dogodkov, ki so predmet obtožnega akta.

8. Po drugi strani pa zagovornik pravilno opozarja, da se obsojencema v obtožbi ni očitalo, da sta dne 30. 7. 2010 na bankomatu NLB d. d. Ljubljana na zgradbi Tržaška cesta uporabila ponarejeno bančno kartico Unicredit SpA, Milano št. ..., kot to izhaja iz izreka obsodilne sodbe pod točko VII. V obtožbi je namreč navedeno, da sta obsojenca tega dne navedeno bančno kartico uporabila na bankomatu NLB d. d. Ljubljana, v sklopu BS Petrol Trzin (točka V. obtožbe z dne 28. 9. 2010). S takšno spremembo kraja izvršitve sodišče ni drugače ugotovilo zgolj posamezne okoliščine dejanja, na katerega se nanaša obtožba, temveč je v izrek sodbe vneslo povsem drugo dejanje. Iz dokaznega gradiva namreč izhaja, da je bila navedena bančna kartica dne 30. 7. 2010 uporabljena tako na bankomatu NLB d. d. Ljubljana v sklopu BS Petrol Trzin, kakor tudi na bankomatu iste banke na Tržaški cesti. Gre torej za dva ločena historična dogodka, pri čemer dogodek, ki je vsebovan v izreku sodbe, v obtožbi ni naveden in obratno. Vendar pa je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da navedenega ravnanja sodišče ni pravno opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje, temveč kot eno izmed dejanj v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja. Gre torej zgolj za enega izmed skupaj 93 vnosov z ukazom po dvigu denarja, ki skupaj predstavljajo eno nadaljevano kaznivo dejanje. Po oceni Vrhovnega sodišča zato navedena sprememba v identiteto med obtožbo in sodbo ne posega.

9. Zagovornik obsojenca nadalje zatrjuje kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je izrek prvostopenjske sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Navaja, da je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je le obsojeni I. P. izvrševal znake kaznivega dejanja (vstavil ponarejeno bančno kartico, odtipkal kode na bankomatih in vzel denar), medtem ko je obsojeni L. k storitvi kaznivega dejanja odločilno prispeval s tem, da je vozil avtomobil, vnašal naslove bankomatov v GPS in imel pri sebi spisek z naslovi bankomatov. Iz izreka sodbe pa po drugi strani izhaja, da sta zakonske znake kaznivega dejanja uresničila oba, torej tudi obsojeni L. 10. Navedenemu stališču zagovornika Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje. Ugotavlja namreč, da je v izreku izpodbijane sodbe navedeno, da sta obsojeni P. in obsojeni L. v različnih časovnih in krajevnih okoliščinah „z bianco plačilnimi oziroma kreditnimi karticami, na katerih je bil ponarejen magnetni zapis in nato ob uporabi PIN varnostne kode, do katerih nista bila upravičena, vstavila kartice v bančne avtomate in po odtipkanju PIN kode nato izdala ukaz za dvig gotovine, in je bankomat v določenih primerih izplačal denar, v večini primerov pa je ukaz zavrnil.“ Tako obsojeni P. kot obsojeni L. sta bila torej spoznana za kriva, da sta z navedenimi ravnanji izpolnila znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 247. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bil zgolj obsojeni P. tisti, ki je izvrševal sporne transakcije na bankomatih. Izrecno je zapisalo, da nista oba obsojenca pristopila k bankomatom in vstavila vanje ponarejene bančne kartice, temveč je k bankomatom v vseh primerih pristopil le obsojeni P. Obsojeni L. pa je, po ugotovitvah sodišča, obsojenega P. vozil od bankomata do bankomata z vozilom znamke BMW in med vožnjo tudi vklopil GPS napravo, v denarnici pa je imel naslove bankomatov. Iz obrazložitve sodbe tako izhaja, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da bi tudi obsojeni L. izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja (torej uporabil ponarejeno bančne kartico), čeprav se to obsojenemu L. očita v izreku obsodilne sodbe.

11. Predmet kazenskopravnega obravnavanja (ugotavljanja, pravnega vrednotenja in sankcioniranja) je konkretno posameznikovo ravnanje, ki ga je mogoče podrediti kazenskopravni normi. Ravnanje, ki terja kazenskopravno sankcioniranje, mora biti v izreku sodbe opredeljeno kot historični in dokazljiv dogodek, iz obrazložitve obsodilne sodbe pa morajo izhajati argumenti, ki njegov obstoj potrjujejo.

Tudi v primeru, ko obdolženec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah KZ-1 o sostorilstvu ali udeležbi, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanja takega obdolženca. Ker posameznik vselej kazensko odgovarja zaradi tistega ravnanja, ki ga je sam izvršil, temelj njegove odgovornosti ne more biti v zadostni meri opredeljen že z izvršitvenim ravnanjem drugega, torej (so)storilca.

12. Opis kaznivega dejanja, ki je v obravnavanem primeru vsebovan v izreku izpodbijane sodbe (torej, da sta oba obsojenca ponarejene bančne kartice vstavila v bančne avtomate, odtipkala PIN kode in izdala ukaz za dvig gotovine), bi lahko prišel v poštev tedaj, ko bi bilo izkazano, da sta oba obsojenca izpolnila vse zakonske znake kaznivih dejanj (kar je izkustveno izredno malo verjetno). Taka opredelitev bi bila mogoča tudi, ko bi se sodišče prepričalo, da sta oba obsojenca kot sostorilca izvrševala zakonske znake kaznivih dejanj, ne bi pa moglo s potrebno stopnjo verjetnosti ugotoviti, kakšna je bila vloga enega in drugega v primeru posamičnih dejanj znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja. Kot je bilo že navedeno pa v obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj je sodišče v obrazložitvi sodne navedlo, da je zakonske znake vseh posamičnih kaznivih dejanj izpolnil zgolj obsojeni P., medtem ko obsojeni L. ni izvršil niti ene transakcije.

13. S tem, ko je sodišče obsojenega L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 247. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, ki naj bi ga izvršil tako, da je skupaj z obsojenim P. ponarejene bančne kartice vstavil v bančne avtomate, odtipkal PIN kode in izdal ukaz za dvig gotovine, medtem ko sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da obsojeni L. navedenih ravnanj ni izvršil, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je glede odločilnih dejstev podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe.

C.

14. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče preostalih v zahtevi uveljavljanih kršitev ni presojalo. Sicer pa zagovornik s preostalimi navedbami uveljavlja izključno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).