Jedro

Tožnik je rekel, da čeprav ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je to storil, ker ni imel izbire oziroma pod prisilo, saj je skušal večkrat prečkati hrvaško-slovensko mejo, kar pa še ne opraviči dejstva, da na odločitev ni počakal, četudi prošnje ni želel podati. Pravilno je bilo ugotovljeno, da s tem, ko je tožnik predhodno vložil prošnjo že v dveh drugih državah članicah Evropske unije in ju nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Ker je tožnik prošnjo podal že v Grčiji in na Hrvaškem in pri tem ozemlje držav zapustil še pred odločitvijo, je zaradi tega tožena stranka utemeljeno domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik tudi ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Hkrati je bilo odločeno, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 11. 1. 2022 od 11.15 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da ga je 22. 12. 2021 obravnavala Policijska postaja Kozina. V Republiko Slovenijo je vstopil 22. 12. 2021 na ilegalen način. Po podani prošnji je tožena stranka izrekla ustno na zapisnik ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Dublinsko uredbo. Na razgovoru mu je bilo predočeno, da je iz njegovih prstnih odtisov razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v več državah. Zaprosil je 25. 11. 2021 na Hrvaškem. S tem v zvezi je odgovoril, da tam ni dobil nobene odločitve. Iz Bosne in Hercegovine je desetkrat skušal priti na Hrvaško, a so ga vedno vrnili nazaj. Prav tako so ga tudi iz Slovenije vrnili nazaj na Hrvaško, od tam pa v Bosno in Hercegovino. Ko so ga nazadnje prijeli hrvaški policisti, je zaprosil za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj ni počakal na odločitev pristojnega organa, je odgovoril, da na Hrvaškem ni za živeti in ni imel možnosti za šolanje. Ne spominja se, da bi dobil kakšen datum za osebni razgovor in prav tako ni vedel, da bi moral počakati na osebni razgovor. Povedal je, da je tudi v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito. Tam so z njim opravili razgovor, da bi ga vrnili nazaj v Turčijo.

3. Tožena stranka na podlagi podatkov iz baze prstnih odtisov EURODAC ugotavlja, da je bil tožnik že zaveden v Grčiji in na Hrvaškem. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. ZMZ-1 v 84.a členu določa objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi okoliščina, da je prosilec predhodno že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (tretja alineja). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, vendar na odločitev pristojnih organov ni počakal. Na vprašanje, zakaj na Hrvaškem ni počakal na odločitev, je rekel, da si ne želi ostati na Hrvaškem, saj tam ni za živeti, prav tako pa ni imel možnosti za šolanje. Tožnik zatrjuje, da čeprav ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je to storil, ker ni imel izbire oziroma pod prisilo, saj je skušal večkrat prečkati hrvaško-slovensko mejo. Slednje pa po mnenju tožene stranke še ne opraviči dejstvo, da na odločitev ni počakal, četudi prošnje ni želel podati. S tem, ko je tožnik predhodno vložil prošnjo že v dveh drugih državah članicah Evropske unije in ju nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Čeprav je tožnik navedel, da je želel priti v Slovenijo in tu zaprositi za mednarodno zaščito, pa njegove okoliščine in dejstvo, da je že enkrat pred tem bil prijet s strani slovenske policije in takrat ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav bi to nedvomno lahko storil, kažejo na to, da je želel Slovenijo uporabiti zgolj kot tranzit. Tožena stranka domneva, da je tožnik begosumna oseba. Prošnjo je podal že v Grčiji in na Hrvaškem in pri tem ozemlje držav zapustil še pred odločitvijo. Zaradi tega tožena stranka utemeljeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik ozemlje Slovenije samovoljno zapustil še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Glede na vzorec tožnikovih ravnanj, ko je že dvakrat samovoljno zapustil državo, v kateri je podal prošnjo za mednarodno zaščito, je utemeljeno sklepati, da bo to ponovno storil. 4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

5. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je po njegovem mnenju obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka priznava, da je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ker ni imel druge rešitve in da je povedal, da si je želel priti v Slovenijo. To pa je v nasprotju z nadaljnjimi argumenti tožene stranke, da naj bi tožnik želel Slovenijo izkoristiti kot tranzit in da naj bi prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podal samo zato, da bi si omogočil prosto prehajanje po Evropi. Zaradi tega se odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Prav tako tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ni mu bila pravočasno zagotovljena možnost pridobitve prevajalca za pripravo tožbe s pooblaščenko niti ne vročena dokumentacija. Tožnik je odločbo prejel v petek, istega dne pa je že pooblastil svetovalko, ki nato ni mogla pravočasno pridobiti relevantne dokumentacije od tožene stranke. V takem časovnem okvirju pa je popolnoma nemogoče umestiti še pravočasno pridobitev tolmača. Zato je bila tožniku kršena pravica do izjave. Razen tega tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja Azilnega doma. Nadalje tožnik navaja, da si ne želi pobegniti, sploh pa ne na Hrvaško. Sit je prehajanja in mejnih situacij, povezanih s tem, ko je nazadnje moral iz reke reševati otroka. Na Hrvaškem zase ne vidi prihodnosti niti denarja in Hrvaške v bistvu ne mara. Na Hrvaškem in v Grčiji je prošnjo vložil pod strahom - prisilo. Znatna nevarnost, da bi pobegnil, zato ni podana. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izraža nestrinjanje s tožbeno navedbo, češ da pooblaščenka ni mogla pridobiti dokumentacije za pripravo tožbe. Svojo zahtevo bi morala nasloviti na uradni splošni elektronski naslov ministrstva, ki je tudi naveden na spletni strani ministrstva. Svojo zahtevo pa je poslala neposredno javnemu uslužbencu, ki ga takrat sploh ni bilo več v službi. Poleg tega jo je poslala izven uradnih ur. Vso dokumentacijo pa je prejela 17. 1. 2022 v dopoldanskem času in je imela dovolj časa za pripravo tožbe. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na glavni obravnavi, navaja, da do zadnjega dne ni mogel priti do dokumentacije za pripravo tožbe. Zahteva za dokumentacijo je bila poslana po SMS uslužbenki tožene stranke, ki je dodeljevala primere, in še dvema uslužbencema. Nadalje v pripravljalni vlogi še navaja, da beži pred talibanskim režimom. Na Hrvaškem je podal prošnjo za mednarodno zaščito iz prestrašenosti in nevednosti. Želel je priti v Slovenijo. Ni nevarnosti, da bi iz Slovenije pobegnil, ker želi ostati tu.

8. Tožnik je hkrati s pripravljalno vlogo podal tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe. Tožniku je že nastala nepopravljiva škoda. Vse dneve je pod rešetkami v spremstvu policistov, kar predstavlja poseg v njegovo osebno svobodo.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 20. 1. 2022 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa in v elektronsko pošto, priloženo k pripravljalni vlogi, ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Zavrnilo pa je izvedbo dokaza z vpogledom v članek, dostopen na spletu, z naslovom: _Talibani: sekanje rok je nujno za varnost_, saj je predmet tega upravnega spora odločanje v zvezi z razlogi za omejitev gibanja. Razmere v Afganistanu niso predmet tega postopka, temveč so le-te pomembne pri odločanju o prošnji za mednarodno zaščito, kar pa je drug postopek.

11. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito in so ga vprašali zgolj, zakaj je zapustil Turčijo, v zvezi z njegovo izvorno državo pa ga niso spraševali nič. V Grčiji ni počakal do zaključka postopka, ker je imel samo enkrat razgovor in je trajal kratek čas. V azilnem domu je čakal leto in pol, odločitve pa v tem času ni prejel nobene. Enkrat je poskusil iz Bosne in Hercegovine preko Hrvaške priti v Slovenijo, vendar so ga hrvaški policisti prijeli in deportirali nazaj v BiH. Ko je drugič poskušal priti do Slovenije, je videl družino, ki je imela v vodi težave in jim pomagal čez reko. Oni so šli v Slovenijo, sam pa je ostal na drugi strani reke, prišli so policisti, mu vzeli prstne odtise in ga namestili v azilni dom. Na Hrvaškem so ga na razgovoru vprašali samo za osebne podatke. Iz Hrvaške je odšel, ker je bila njegova ciljna država Slovenija. Na Hrvaškem ni ostal zato, ker se ne bi mogel šolati in se ne bi mogel zaposliti. Pri srečanju s pooblaščenko, ki ga zastopa v upravnem sporu, ni bil prisoten uradni tolmač. V Sloveniji bo počakal do zaključka postopka. V Grčiji je navedel drugačen datum rojstva, ker ni imel taskire in so mu potem vpisali rojstni datum 1. 1. 1996. Na vprašanje, zakaj v Sloveniji ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito ampak šele v Centru za tujce, je odgovoril, da so bili štirje in so že na policijski postaji podali prošnjo za mednarodno zaščito, vendar so samo njega odpeljali v Center za tujce. Ko so ga v Sloveniji prijeli in vprašali, če je v Grčiji in na Hrvaškem oddal prstne odtise, je povedal, da je to storil v obeh državah. Do sklepanja, da se na Hrvaškem ne bi mogel šolati, je prišel zaradi tega, ker je videl, da ljudje čakajo po leto in več in v tem času ne morejo delati niti se šolati. Na Hrvaškem je le en azilni dom, v katerem so tako družine kot samski in je tudi nečloveško obnašanje do beguncev. V Grčiji je bil v azilnem domu približno eno leto. Po letu dni je dobil tri dokumente, na podlagi katerih lahko azilant zapusti azilni dom. Takrat so mu dali tudi termin za osebni razgovor, ki je bil določen za pol leta kasneje. Vedel je, da ga bodo v tem razgovoru spraševali zgolj v zvezi z njegovim bivanjem v Turčiji, zato na osebni razgovor ni počakal in je iz Grčije odšel. Prijatelji, s katerimi je bil opravljen osebni razgovor, so mu povedali, da so jih spraševali le v zvezi s Turčijo, zato na razgovor ni počakal. V Centru za tujce je v zaprtem prostoru, policisti so prisotni 24 ur in je zato zanj situacija v tem centru težka.

12. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi s peto alinejo prvega dostavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.

13. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, vendar na odločitev pristojnih organov ni počakal. Pravilno je ugotovila, da je tožnik rekel, da čeprav ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je to storil, ker ni imel izbire oziroma pod prisilo, saj je skušal večkrat prečkati hrvaško-slovensko mejo, kar pa še ne opraviči dejstva, da na odločitev ni počakal, četudi prošnje ni želel podati. Pravilno je bilo ugotovljeno, da s tem, ko je tožnik predhodno vložil prošnjo že v dveh drugih državah članicah Evropske unije in ju nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Ker je tožnik prošnjo podal že v Grčiji in na Hrvaškem in pri tem ozemlje držav zapustil še pred odločitvijo, je zaradi tega tožena stranka utemeljeno domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik tudi ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.

14. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bila podana protislovnost v obrazložitvi sklepa tožene stranke, češ da v njej tožena stranka priznava, da je tožnik na Hrvaškem vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, zato ker ni imel druge rešitve in da je povedal, da si je želel priti v Slovenijo, hkrati pa je v sklepu tudi navedeno, da naj bi želel Slovenijo izkoristiti kot tranzit. V teh navedbah ni nobenega takega nasprotja, da se akta ne bi dalo preizkusiti. Tudi, če se izhaja iz stališča, da je tožnik vložil prošnjo na Hrvaškem, ker ni imel druge rešitve in je želel priti v Slovenijo, to še ne pomeni, da je želel priti v Slovenijo z namenom, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je le izrazila stališče, da je želel v Slovenijo priti zato, da bi jo uporabil kot tranzitno državo.

15. Nadalje tožeča stranka očita toženi stranki, da tožnik ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožeča stranka to pojasnjuje s tem, da tožnik ni imel pravočasne možnosti dobiti prevajalca za pripravo tožbe in dobiti dokumentacijo. Vendar pa navedeni očitek ni povezan z načelom zaslišanja stranke v smislu temeljnih načel, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Načelo zaslišanja stranke bi bilo kršeno, če tožniku do izdaje sklepa ne bi bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je načelo, ki ga določa 9. člen ZUP. Upravni postopek se je namreč z vročitvijo sklepa končal, presoja zakonitosti izpodbijanega akta pa sega do vročitve akta, če pritožba ni mogoča, za kar gre v obravnavanem primeru. Očitki, da pooblaščenka ni mogla priti do dokumentacije oziroma da je imela težave s pripravo tožbe, zato ne morejo vplivati na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Tudi če se upošteva tožbena navedba, da je imel tožnik premalo časa za pripravo tožbe zoper upravni akt, sodišče ocenjuje, da to ne more vplivati na zakonitost akta. Dejstvo je, da zakon določa, da imajo prosilci za mednarodno zaščito, katerim je omejeno gibanje, le 3 dni za vložitev tožbe, kar je dejansko zelo kratek rok. Četudi se upošteva, da je bila pooblaščenka s pripravo tožbe v časovni stiski, pa po presoji sodišča zaradi tega tožniku ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj je pooblaščenka lahko še naknadno tožbo dopolnila, kar je tudi storila z vložitvijo pripravljalne vloge, razen tega pa je bila opravljena glavna obravnava, kjer je lahko še dodatno utemeljevala svoja stališča. 16. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila, zakaj se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep primeren in je v izpodbijanem sklepu v zadostni meri obrazloženo, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je tudi ukrep proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni možno doseči. 17. Tožnik v tožbi tudi navaja, da je tako na Hrvaškem kot v Grčiji vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite pod pritiskom, vendar pa po presoji sodišča ne glede na to, tudi če je prošnjo vložil zgolj zaradi spleta določenih okoliščin, to še ni razlog, da ne bi mogel počakati do konca azilnega postopka. Tožnik pa tudi na glavni obravnavi na sodišču ni navedel takih razlogov za zapustitev tako Grčije kot Hrvaške, ki bi bili lahko v konkretnem primeru utemeljeni. Okoliščina, da je tožnik zgolj po pripovedovanju drugih sklepal, kaj ga bodo vprašali na osebnem razgovoru v Grčiji, ni taka okoliščina, da bi bil tožnik prisiljen zapustiti Grčijo, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Prav tako ni razlog za zapustitev Hrvaške to, da v času čakanja na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito ni možno delati in se šolati.

18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

20. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

21. Iz tožnikovih navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe izhaja le to, da je v Centru za tujce zaprt v spremstvu policistov in da je to hud poseg v osebno svobodo, ter da mu nastaja psihična in fizična škoda. Tako zatrjevana škoda pa je zgolj na splošno opredeljena. Tudi na zaslišanju na sodišču je navedel glede bivanja v Centru za tujce zgolj to, da je v zaprtem prostoru in da so policisti ves čas prisotni. Te navedbe pa niso take, da bi očitno izstopale od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda s temi navedbami ne more biti izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.