Jedro

Obdolženec, ki je s prekoračeno hitrostjo prehiteval oškodovanca in se je vanj zaletel, ko je oškodovanec zavijal v levo, je storil kaznivo dejanje ogrožanje javnega prometa, kljub temu da oškodovanec ni nakazal smeri zavijanja v levo, ker bi v primeru, da bi vozil z dovoljeno hitrostjo (60 km/h), oškodovanec že izpeljal manever zavijanja v levo in bi do nezgode sploh ne prišlo.

Izrek

Pritožba obdolženčeve zagovornice se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po III. odst. v zvezi s I. odst. 251. čl. KZ RS. Obdolžencu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 (treh) mesecev zapora, ki pa se ne bo izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je bilo tudi naloženo plačilo stroškov v višini 52.043,00 SIT in povprečnina v višini 6.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 363. čl. ZKP, ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženec oprosti očitanega mu kaznivega dejanja, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pritožbe je razvidno, da naj bi sodišče prve stopnje celotni potek dogodka povsem napačno ocenilo. Vzrok za nesrečo je bil namreč v ravnanju oškodovanca, ki se, preden je začel z zavijanjem v levo, ni prepričal, ali kdo vozi za njim, oziroma ga ima namen prehiteti, ob tem pa tudi ni prižgal smernega kazalca, s katerim bi za njim vozeče voznike opozoril na nameravani manever.

Omenjeno ocena dogodka naj bi potrjevalo tudi mnenje izvedenca, iz česar izhaja, da bi oškodovanec moral opaziti obdolženca, ki je vozil za njim na razdalji 46 m, saj je cesta na tem delu povsem ravna, vendar ga po njegovi lastni izjavi ni videl, obenem pa naj bi tudi iz izjav prič sledilo, da niso opazile, da bi imel oškodovanec prižgan smerokaz. Nadalje iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil obdolženec v trenutku, ko je oškodovanec začel zavijati v levo le 25 m za njim, to je bilo časovno gledano 2,8 sekunde pred trčenjem, kar pomeni, da je imel obdolženi le 2,8 sekunde časa za reakcijo v cilju preprečitve nezgode. Ta čas pa je po navedbah pritožbe prekratek, da bi imel obdolženec možnost pravilno reagirati, tudi v primeru, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, to je 60 km/h. Iz pritožbe izhaja tudi, da ni nobenega neposrednega dokaza, da bi obdolženec vozil 80 km/h, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, kjer je bila navedena hitrost izračunana, glede na poškodbe na avtomobilu oškodovanca, v zvezi s tem pa je obdolženi povedal, da je med prehitevanjem hitrost sicer povečal, vendar je pred tem vozil s predpisano hitrostjo 60 km/h. V zaključku pritožbe je tudi predlagano, naj se postavi drug izvedenec cestno-prometne stroke.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovilo, dejansko stanje ugotovljeno na prvi stopnji v celoti dokazujejo tudi ugotovitve, ki jih je v svojem poročilu podal izvedenec cestno-prometne stroke. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da v trenutku, ko se je oškodovanec odločil za zavijanje, bi bil obdolženec za njim 46 m, ko pa je oškodovanec začel zavijati je bila razdalja med njim in obdolžencem le 25 m. Glede na hitrost, s katero je vozil obdolženi, to je 80 km/h, je bilo nemogoče, da bi uspel preprečiti trčenje. Nadalje pa iz izvedeniškega mnenja sledi, da bi se v primeru če bi obdolženi vozil z dovoljeno hitrostjo, to je 60 km/h, le-ta nahajal v trenutku, ko je oškodovanec začel z manevrom zavijanja v levo 88 m za njim. V tem slučaju, do trčenja ne bi prišlo, saj bi oškodovanec, že preden bi obdolženi sploh pripeljal do mesta trčenja, uspel dokončati svoj manever zavijanja. Nadalje je v pritožbi navedeno, da ni nobenega neposrednega dokaza, da je obdolženi prekoračil dovoljeno hitrost. Da je obdolženi vozil 80 km/h, je namreč izvedenec izračunal na podlagi poškodb, ki so bile povzročene na vozilu oškodovanca, medtem ko je sam obdolženec v zagovoru povedal, da je hitrost v fazi prehitevanja sicer ustrezno povečal, vendar je pred tem vozil s hitrostjo 6o km/h. Vendar iz izvedeniškega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje tudi v tem delu povsem sledilo, izhaja tudi v primeru, če je obdolženi pred nezgodo pospeševal iz 60 km/h na 80 km/h, torej, da ni vozil kot omenjeno 80 km/h, nezgode glede na svoje ravnanje tudi v tem primeru ne bi mogel preprečiti.

Na osnovi vsega navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je zaključilo, da je vzrok za nesrečo prevelika hitrost vozila, ki ga je opravljal obdolženec, ne pa morebitno nepazljiva vožnja oškodovanca. Pritožbeno sodišče glede na to, da ocenjuje, da je dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovljeno zaključuje, da ni potreb po zaslišanju novega izvedenca, ob tem pa tudi ni podana nobena izmed bistvenih kršitev ZKP, prav tako tudi ni prišlo do nepravilne uporabe kazenskega zakona.

V zvezi s sankcijo, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta primerna in da so bile okoliščine, ki so vplivale na izbiro le-te v zadostni meri upoštevane.

Ker sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev iz 1. in 2. tč. I. odst. 376. čl.ZKP, ki jih mora ugotavljati po uradni dolžnosti je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, kar je v skladu s čl. 384 ZKP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženi je glede na to, da njegova zagovornica s pritožbo ni uspela, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v višini 10.000,00 SIT odmerjene povprečnine.