Jedro

Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je treba poiskati in v odločbi utemeljiti ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo, torej v konkretnem primeru tudi sposobnostjo tožnika, da svojo dedno izjavo in izjavo o razglašenih oporokah pred razpravljajočim sodnikom poda tako, da bo izražala njegovo pravo voljo in bo s tem lahko zaščitil svoje interese.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Bpp 709/2015 z dne 9. 12. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da mora za dodelitev brezplačne pravne pomoči prosilec kumulativno izkazati dva pogoja, in sicer subjektivni ali finančno materialni kriterij in objektivni kriterij po določbi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Slednjega tožnik ne izpolnjuje. Tožnik je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil za pravno svetovanje in zastopanje v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Piranu pod opr. št. D 330/2015 po njegovem pokojnem dedu A.A. Zapustnik je napravil dve oporoki, in sicer dne 22. 1. 2014 in dne 7. 10. 2015, tožnik pa je naveden le v prvi oporoki. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navaja, da potrebuje pomoč odvetnika v postopku dedovanja in morebitnega uveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Zapuščinski postopek je po naravi nepravdni postopek, v katerem po določbi 165. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče pazi na pravice strank po uradni dolžnosti. Tožena stranka zato meni, da tožniku ni smotrno dodeliti brezplačne pravne pomoči v zapuščinskem postopku, saj v tem postopku zadošča, da dedič poda izjavo sodišču ali oporoko priznava ali ne ter poda zahtevo za njuni delež. Če sodišče ugotovi, da so med strankami dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica v zapuščinskem postopku, sporna, postopek prekine in stranke napoti na pravdo. Tožena stranka zato meni, da tožniku ni smotrno dodeliti brezplačne pravne pomoči, saj bo sodnik ves čas postopka upošteval interese strank in pazil na njihove pravice. Ker torej tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožena stranka subjektivnega kriterija ni preverjala, pač pa prošnjo tožnika zavrnila.

2. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da je tožena stranka ocenila, da v zapuščinskem postopku ne potrebuje pravne pomoči, ker naj bi bila zadeva zanj razumljiva. S tem se ne strinja, saj nima nobenega pravnega znanja in zanj zadeva ni niti razumljiva in niti ne rešljiva. V zapuščinskem postopku po pokojnem A.A. sta bili razglašeni dve oporoki, ki sta med seboj različni. Tožena stranka v odločbi navaja, da lahko dedič v postopku izrecno zahteva tudi, na primer, vračilo daril. Že to kaže, da zadeva ni enostavna in vsakomur razumljiva, sploh ne zato, ker bo verjetno sodišče dediče napotilo na pravdni postopek zaradi izpodbijanja oporok. Druga dedinja B.B. mu je namreč sporočila, da bo uveljavljala nujni delež. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijane odločbe navaja, da zapuščinsko sodišče pazi na pravice strank po uradni dolžnosti in da mu zato ni odobrilo brezplačne pravne pomoči. S tem se ne more strinjati, saj taka obrazložitev pomeni, da odvetniki v sodnih postopkih niso potrebni. Dejstvo pa je, da ni nujno, da zna stranka v postopku sodišču prikazati vse okoliščine in dejstva, ki so relevantna za njene pravice. Če tega ne zna prikazati, jih sodišče ne more poznati in posledično ne more upoštevati. Tožnik smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, sodišče pa naj odloči, da je upravičen do brezplačne pravne pomoči. 3. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. 1. odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če je obrazložitev odločbe pomanjkljiva, tako da je ni mogoče preizkusiti, so s tem bistveno kršena pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

6. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP, saj je zapuščinski postopek nepravdni postopek, v katerem sodišče pazi na pravice strank po uradni dolžnosti ter zato tožniku ni smotrno dodeliti brezplačne pravne pomoči. Sodišče meni, da je taka utemeljitev sprejete odločitve pomanjkljiva in ne sledi določbi 24. člena ZBPP, na katero se tožena stranka sicer načeloma sklicuje in jo citira. Po prvem odstavku te zakonske določbe se kot pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa mora organ za brezplačno pravno pomoč presoditi dva pogoja: 1) ali zadeva ni očitno nerazumna, oziroma ali ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in 2) ali je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Sodišče meni, da je pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči treba poiskati in v odločbi utemeljiti ravnovesje med načelom enakopravnega uresničevanja pravice do sodnega varstva in konkretno življenjsko situacijo, torej v konkretnem primeru tudi sposobnostjo tožnika, da svojo dedno izjavo in izjavo o razglašenih oporokah pred razpravljajočim sodnikom poda tako, da bo izražala njegovo pravo voljo in bo s tem lahko zaščitil svoje interese. Šele na podlagi take ocene je mogoče ugotoviti in obrazložiti dejansko potrebo tožnika po pomoči strokovnjaka, česar pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni storila, pač pa se le pavšalno sklicevala na določbo 24. člena ZBPP. To pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

7. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljeno kršitev odpraviti.