Jedro

Že iz 38. člena ZOR izhaja, da ni nujno, da se podpisa obeh pogodbenikov nahajata na isti listini. Še jasneje to izhaja iz določbe četrtega odstavka 72. člena ZOR, ki določa, da je zahteva po pisni obliki izpolnjena, tudi če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kakšna je vsebina izjave in kdo jo daje. Določbo 72. člena ZOR, čeprav ima naslov Sestava listine, je mogoče razlagati le kot določbo, ki ureja nekatera vprašanja v zvezi s sklepanjem pogodbe, za katero se zahteva pisna oblika, ne pa morda kot določbo, ki uvaja v pravni red poleg pisne oblike še dodatni institut posebne vrste listine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katero je to zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo 32.909.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2000 do plačila. Navedeni znesek je predstavljal kupnino za prodano nepremičnino, sodišče prve stopnje pa je presodilo, da prodajna pogodba, na kateri je temeljil zahtevek, ni bila veljavno sklenjena.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje naj bi bilo kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da je v obrazložitvi navedlo, da odločilno pravno dejstvo o tem, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, ni bilo izpodbijano. Revident takšni navedbi v izpodbijani sodbi nasprotuje in se sklicuje na to, da je (tudi) v pritožbi opozarjal na to, da je tožena stranka sama dostavila pogodbo v podpis stečajnemu upravitelju. Sodišče druge stopnje naj bi bilo prekršilo določbe pravdnega postopka s tem, da "niti prvostopno sodišče niti pritožbeno sodišče ni zavzelo nobene dokazne ocene o tem, da se v spisu nahaja pisna pogodba o prodaji oziroma nakupu nepremičnine parc. št. 2116/4 k.o... ter dopis tožene stranke, ki v podpis dostavlja to pogodbo".

Na zmotno uporabo materialnega prava merijo revidentove navedbe o tem, da je treba takšen dopis tožene stranke šteti za veljavno ponudbo za nakup te nepremičnine, pogodba pa da je bila sklenjena s trenutkom izdaje sklepa stečajnega senata o odobritvi neposredne prodaje te nepremičnine. Pri tem se revident sklicuje na analogno uporabo pravila, kot ga je za primer prodaje na javni dražbi utemeljilo to sodišče v svoji odločbi opr. št. III Ips 29/2002 z dne 28.8.2002: kadar se nepremičnina prodaja na javni dražbi, je prodajna pogodba sklenjena že z zaključkom javne dražbe, ko vodja javne dražbe ugotovi, katera od ponudb je najboljša. Revident predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni obe sodbi tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo, podrejeno pa, naj razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve in sodišče druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo.

Ni sicer mogoče pritrditi revidentovemu stališču, da je v primeru prodaje premoženja stečajnega dolžnika z neposredno pogodbo ta sklenjena že z izdajo sklepa stečajnega senata o odobritvi (prav: odreditvi) neposredne prodaje. Za takšno stališče ni nobene opore v zakonu, takšne razlage zakona ne podpira tudi utemeljitev, ki jo je v zadevi III Ips 29/2002 sprejelo to sodišče glede učinkov razglasitve o izidu prodaje na javni dražbi. Na to, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je veljavno sklenjena neposredna pogodba o prodaji dela dolžnikovega premoženja v stečaju, tudi ne vplivajo stališča, ki jih je dne 14. decembra 1994 sprejela občna seja tega sodišča v pravnem mnenju (objavljeno v Pravnih mnenjih II/94, str. 10 in 11). To pravno mnenje izenačuje le pravne posledice različnih načinov unovčenja, ne govori pa o predpostavkah za veljavnost pravnih podlag glede posameznih načinov unovčenja dolžnikovega premoženja. Med strankama res tudi ni bilo sporno, da nista obe podpisali listine - kupoprodajne pogodbe, ki jo je tožena stranka poslala v podpis tožeči stranki dne 16.8.2000. Samo v tem smislu je pravilna tudi ugotovitev v drugostopenjski sodbi, da ni bilo izpodbijano dejstvo o tem, da pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki. Kljub delno nejasnim in celo med seboj nasprotujočim si navedbam pa je tožeča stranka ves čas zatrjevala - in tudi dokazovala - da je tožena stranka z navedenim dopisom dala veljavno ponudbo, sama pa da jo je, tudi v pisni obliki, sprejela.

Sodišče prve in sodišče druge stopnje se z vprašanjem, ali je dopis tožene stranke s priloženim besedilom pogodbe predstavljal veljavno ponudbo v smislu 38. člena ZOR, nista ukvarjali in sta se pri zaključku, da veljavna prodajna pogodba ni bila sklenjena, zadovoljili z ugotovitvijo, da tožena stranka ni podpisala listine, ki jo je sama predložila tožnici v podpis. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je očitno posledica njegovega stališča, da za prodajo nepremičnine ni dovolj pisna oblika, ampak se zahteva sestava listine, na podlagi katere bi lahko kupec vpisal svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 72. člena ZOR in 33. člena ZTLR. Drugostopenjsko sodišče takšnega pravnega stališča ni izrecno povzelo, da o tem nima pomislekov, pa implicitno izhaja iz tega, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila s strani tožene stranke dana, s strani tožeče stranke pa sprejeta veljavna pisna ponudba za nakup oziroma prodajo zemljišča. Takšno stališče je pravno napačno. Že iz 38. člena ZOR izhaja, da ni nujno, da se podpisa obeh pogodbenikov (v tem primeru oferenta in oblata oziroma akceptanta) nahajata na isti listini. Še jasneje to izhaja iz določbe četrtega odstavka 72. člena ZOR, ki določa, da je zahteva po pisni obliki izpolnjena, tudi če stranki izmenjata pismi ali se sporazumeta po teleprinterju ali po kakšnem drugem sredstvu, ki omogoča, da se zanesljivo ugotovi, kaj je vsebina izjave in kdo jo daje. Določbo 72. člena ZOR, čeprav ima naslov Sestava listine, je mogoče razlagati le kot določbo, ki ureja nekatera vprašanja v zvezi s sklepanjem pogodbe, za katero se zahteva pisna oblika, ne pa morda kot določbo, ki uvaja v pravni red poleg pisne oblike še dodatni institut posebne vrste listine, kot bi bilo mogoče razumeti utemeljitev v prvostopenjski sodbi, ki navaja, da ni dovolj le pisna oblika, ampak se zahteva sestava listine ... (glej v drugem odstavku obrazložitve na 2. strani prvostopenjske sodbe).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo obe sodbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za pravilno odločitev o utemeljenosti zahtevka v skladu s pravnim stališčem, ki ga je revizijsko sodišče sprejelo v tem sklepu, je namreč ostalo nerazčiščeno dejansko vprašanje glede revidentkinih navedb, da je tožena stranka z navedenim dopisom in priloženim besedilom pogodbe dala veljavno pisno ponudbo, sama pa da jo je sprejela.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.