Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 466.667,00 SIT in se zato toženima strankama naloži, da morata poleg odškodnine, naložene s sodbo druge stopnje, nerazdelno plačati tožniku še 466.667,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 27.5.1996 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožniku stroške revizijskega postopka v znesku 58.400,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik dne 17.8.1989 hudo poškodoval v prometni nesreči, ki sta jo zakrivila drugi toženec in tožnik po enakih delih. Tožnikove zahtevke za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine 2.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.500.000,00 SIT, za strah 700.000,00 SIT in za skaženost 900.000,00 SIT je štelo po višini za utemeljene, vendar je v skladu z ugotovljeno sokrivdo naložilo toženima strankama plačilo polovice teh zneskov, poleg tega pa še več zneskov odškodnine za različne oblike premoženjske škode.

Zoper to sodbo so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo vsem pritožbam. Tožnikovi pritožbi je ugodilo tako, da je spremenilo delež odgovornosti v njegovo korist v razmerju ena tretjina proti dvema tretjinama, pritožbama toženih strank pa je ugodilo tako, da je znižalo posamezne postavke odškodnine za nepremoženjsko škodo. V zvezi s sokrivdo obeh udeležencev nesreče je potrdilo prvostopne ugotovitve o tem, da je drugi toženec nepravilno zavijal, ko je nameraval obrniti svoj tovornjak, tožnik pa je vozil prehitro in nepazljivo, ko se je po neprednostnem voznem pasu vključeval v promet na prednostnem pasu. Ocenilo je, da je delež krivde drugega toženca še enkrat večji od tožnikovega in je zato odgovornost med strankama razdelilo v razmerju 1/3 proti 2/3. Za telesne bolečine je določilo odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.500.000,00 SIT in za strah 500.000,00 SIT, medtem ko odškodnine za skaženost v znesku 900.000,00 SIT in odškodnine za premoženjsko škodo ni spreminjalo. Od skupnega zneska je dve tretjini naložilo v plačilo toženima strankama nerazdelno. Tako je celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, določena na prvi stopnji, znašala 9.600.000,00 SIT, od česar je bilo toženima strankama naloženo 4.800.000,00, na drugi stopnji pa je bila določena celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 7.700.000,00 SIT, od česar je bilo toženima strankama naloženo dve tretjini, to je 5.133.333,00 SIT. Ta postavka je v sodbi druge stopnje zajeta v znesku 5.299.999,00 SIT skupaj z ustreznim deležem odškodnine za tujo pomoč in za dražjo prehrano.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v obsegu, s katerim je bil zavrnjen del tožbenega zahtevka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da mu je drugi toženec s tovornjakom zaprl pot in je to edini upoštevni vzrok za nastanek škode. Očitek, da tožnik ni bil pazljiv pri vključevanju na prednostno cesto, je nesmiseln. Toženčevo ravnanje je bilo nepredvidljivo. Meni, da je toženec v celoti kriv za škodo. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo poudarja, da še vedno trpi telesne bolečine, čeprav je od poškodbe minilo že osem let. Zaradi posledic poškodbe je njegova življenjska sposobnost zelo zmanjšana, kar mu povzroča intenzivno duševno trpljenje. Navaja tudi, da je pretrpel intenziven in dolgotrajen strah.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor se nanaša na odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, v ostalem pa ne.

Razmerje krivde med tožnikom in drugim tožencem je glede na ugotovljene okoliščine določeno pravilno. Tožnik pripisuje celotno odgovornost za nesrečo drugemu tožencu. Vendar je to napačno. Tožnik je pripeljal po voznem pasu, na katerem ni imel prednosti, ko se je zaradi zožitve ceste moral vključiti na drug, prednosten vozni pas. To je od tožnika terjalo popolno pozornost in tako hitrost, s katero bi se mogel varno vključiti v promet na prednostni cesti. Tega pa tožnik ni upošteval. Ugotovljena hitrost 80 do 120 km/h glede na okoliščine ni bila primerna. Pri taki hitrosti ni mogoče ustrezno ukrepati, če se nenadoma pokaže, da je to potrebno. Prav to se je zgodilo v obravnavanem primeru. Drugi toženec je z nepravilno vožnjo zaprl del tožnikovega voznega pasu, vendar ne v celoti. Tak položaj bi kljub hudi kršitvi drugega toženca tožniku vendarle omogočal, da prepreči trčenje, če bi vozil ustrezno počasneje in s pazljivostjo ter obzirnostjo, ki jo terja vključevanje v promet z neprednostnega voznega pasu. Drugi toženec je povzročil nevaren položaj. Zato je njegova odgovornost večja. Tožnik je vozil prehitro in ni upošteval, da nima prednosti. Zato je tudi sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala. Razmejitev odgovornosti v razmerju ena proti dva v korist tožnika je v teh okoliščinah pravilna. V tem delu tožnikova revizija ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je pravilno ocenilo ravnanje obeh udeležencev nesreče in glede na obojestransko kršitev prometnih predpisov ustrezno določilo deleže krivde. Drugostopna odločitev o temelju zahtevka je materialnopravno pravilna.

Utemeljena pa je tožnikova revizija zoper odločitev o odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Sodišče prve stopnje ugotavlja na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. Ž. V. in tožnikove izpovedbe, da je tožnik pretrpel izredno hude in dolgotrajne bolečine zaradi več hudih poškodb in operacije ter da je poleg tega v času dolgotrajnega zdravljenja prestal tudi druge hude nevšečnosti in težave. Te ugotovitve vsebujeta obe sodbi. Sodišče druge stopnje pa pri utemeljevanju svoje odločitve, s katero je znižalo to odškodninsko postavko od 2.500.000.00 SIT na 1.800.000,00 SIT, ni upoštevalo, da tožnik tudi po končanem zdravljenju trpi bolečine, za kar je upravičen do odškodnine po določbi 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tudi sicer ni dovolj upoštevalo posebnosti primera, in sicer številnosti poškod, ki so bile razmeščene po raznih delih telesa: glava, obraz, ključnica, rama, roka, rebra, koleno in stopalo. Potrebni sta bili dve operaciji, transfuzije, razgibavanja in drugo. Zaradi vsega tega je tožnik prestal nenavadno hude in dolgotrajne bolečine in druge neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem. Bolečine pa se pojavljajo še vedno. To opravičuje tožnika do odškodnine v celotnem uveljavljanem znesku 2.500.000,00 SIT in ne le 1.800.000,00 SIT, od česar mu morata toženi stranki plačati dve tretjini, to je 1.666.667,00 SIT, kar je za 466.667,00 SIT več, kot je bilo toženima strankama iz tega naslova naloženo s sodbo druge stopnje. V tem obsegu na drugi stopnji sojenja ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (200. in 203.čl. ZOR). Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine glede na vse okoliščine primera in glede na sodno prakso v primerljivih primerih ustreza odškodnina v znesku 2.500.000,00 SIT.

Tožnik izpodbija tudi odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah ter se zavzema, da bi mu bila priznana odškodnina v celotnem uveljavljanem znesku. V tem delu pa tožnikova revizija ni utemeljena. Odškodnini v zneskih 4.500.000,00 SIT in 500.000,00 SIT za navedeni obliki nepremoženjske škode sta določeni pravilno glede na ugotovljene okoliščine in glede na sprejeto sodno prakso. Tožnikove življenjske aktivnosti so močno omejene, kar je bilo izčrpno ugotovljeno v postopku na obeh stopnjah in kar je izvedenec ocenil s 55 odstotnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Tožnik je prizadet na delovnem in rekreativnem področju in to v aktivni življenjski dobi. Vendar je z odločitvijo o prisojeni odškodnini to upoštevano. Gre za znatno odškodnino, ki je določena v okvirih sodne prakse in ki upošteva razmejitev škod od lahkih, preko hudih do katastrofalnih in po kateri morajo biti najvišje odškodnine pač pridržane takoimenovanim katastrofalnim škodam, kamor pa tožnikova škoda ne spada. Za strah velja to še v večji meri. Tožnik je prestal sekundarni strah, ko se je utemeljeno bal za izid zdravljenja. Prisojena odškodnina ustreza tej obliki strahu ter ugotovljenemu trajanju in intenziteti.

Revizijska odločitev, s katero je bilo delno ugodeno tožnikovi reviziji, temelji na prvem odst. 395.čl. ZPP, odločitev, s katero je revizija v preostalem delu zavrnjena, pa na 393.čl. ZPP.

Sprememba sodbe ni vplivala na odmero prvostopnih stroškov in na odločitev, da pritožbene stroške trpita stranki vsaka svoje. Ocenjen delež uspeha v pravdi se glede na procentualno različno odločitev o temelju in višini ni bistveno spremenil. Pritožbeni uspeh tožeče in toženih strank je obojestranski in je zato drugostopna odločitev o stroških ustrezna tudi po revizijski spremembi. Pač pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve revizijskih stroškov v skladu z revizijskim uspehom (1. odst. 154.čl. in 2. odst. 166.čl. ZPP).

Tožeča stranka je z revizijo uspela glede zneska 466.667,00 SIT. Od tega zneska so ji priznani odvetniški stroški za sestavo revizije in taksa za revizijo.