Jedro

Tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (18. 3. 2014) ni bil varovana kategorija delavcev pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1. V njegovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu (kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Tožnik (rojen 13. 1. 1955) je namreč že ob podpisu pogodbe s toženko, to je 1. 5. 2011, dopolnil 55 let in je glede na določbe tedaj veljavnega ZDR po 201. členu ZDR kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR.

Ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki v letu 2011, ni šlo za prehod tožnika k drugemu delodajalcu oziroma za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu pod pogoji iz 90.a člena tedaj veljavnega ZDR. To pa pomeni, da za tožnika ne velja izjema iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 in da tožnik v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni užival posebnega varstva pred odpovedjo kot delavec pred upokojitvijo. Posebno varstvo bi za tožnika veljalo le, če bi se pri toženi stranki kot starejši delavec zaposlil potem, ko bi mu prejšnji delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi sprejel ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu (toženi stranki), ki bi se zavezal, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih v smislu 90.a člena ZDR, ki ustreza 92. členu ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2014 ter ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi navedene redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, razen za čas od 25. 9. 2014 do prenehanja delovnega razmerja pri Profil montaža d.o.o., priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto plače od 25. 4. 2014 dalje do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati mesečne neto plače oziroma razliko, glede na bruto zneske plač, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, to je od vsakega 18. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila; - povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od izdaje sodbe prve stopnje do izplačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka).

Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da sodba temelji na navidezni odpovedi delovnega razmerja tožniku pri njegovem prejšnjem delodajalcu A. d.o.o., s katero se prikriva delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo ustreznega dela pri toženi stranki ter na neresničnih izpovedbah prič B.B., direktorja tožene stranke, njegove žene C.C., vodje kadrovske službe pri toženi stranki in D.D., odgovornega delavca pri toženi stranki za razporejanje delavcev na posamezna delovna mesta. Dejstvo, da je tožnik v zvezi s postopkom odpovedi delovnega razmerja pri A. d.o.o. in postopkom zaposlitve sodeloval tako, da je na delovišču na Finskem le podpisal vnaprej pripravljeno odpoved in pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 z novim delodajalcem (toženo stranko), je neprerekano. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke oz. B.B. in D.D. o nesodelovanju tožene stranke s prejšnjim tožnikovim delodajalcem pri prenehanju delovnega razmerja tožnika in pri novi zaposlitvi pri toženi stranki. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik (sam) podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik v času, ko je podpisal odpoved delovnega razmerja z dne 26. 4. 2011, delal na delovišču na Finskem, po podpisu odpovedi in nove pogodbe o zaposlitvi pa je z enakim delom nadaljeval na tem delovišču. Sporazuma ni podpisal 26. 4. 2011, temveč pozneje, po vrnitvi v Republiko Slovenijo, skupaj s pogodbo o zaposlitvi z datumom 1. 5. 2011. Nikoli se ni prijavil na objavljeno delovno mesto. Z navidezno odpovedjo sta tožnikov bivši delodajalec in tožena stranka prikrivala dogovor o prehodu tožnika, saj se je s tem prekinila kontinuiteta tožnikove delovne dobe, kar je toženi stranki prineslo ugodnost, da tožniku lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez soglasja, z izplačilom nižje odpravnine (le za čas zaposlitve pri toženi stranki).

Tožnik je tudi po zaposlitvi pri toženki nadaljeval enako delo na delovišču bivšega delodajalca na Finskem, priča B.B. pa je izpovedala, da so tudi pravnica E.E. (ki je podpisana na navideznem sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2011), enako kot on in drugi vodilni delavci, prej delali pri družbi A. d.o.o., zato ni mogoče upoštevati njegove izpovedbe o neobstoju povezave in sodelovanja med to družbo in toženko. Izpovedba priče B.B. o različnih dejavnostih omenjenih družb ni resnična. Tudi toženka je imela registrirano proizvodno dejavnost, enako kot družba A.A. d.o.o.. Kot dokaz, da mu je vodja delovišča na Finskem F.F. ponudil v podpis le odpoved z dne 26. 4. 2011 in da je tožnik nadaljeval z enakim delom na tem delovišču, je tožnik predlagal zaslišanje F.F., ki ga je sodišče zavrnilo, čeprav bi to pričo lahko zaslišalo po uradni dolžnosti. Na naroku je tožnik zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga uveljavljal relativno bistveno kršitev določb ZPP. Tožnik je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 varovana kategorija po 2. točki 2. alinee 114. člena ZDR-1, zato je izpodbijana sodba nezakonita.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predlagane priče F.F.. Ta dokazni predlog je tožnik predlagal na naroku za glavno obravnavo 12. 1. 2016, torej v ponovnem sojenju v obravnavani zadevi (v kateri je bil prvi narok zaključen pred izdajo sklepa o zavrženju tožbe). Sodišče prve stopnje je na naroku zavrnilo dokaz z zaslišanjem navedene priče kot prepozen, pooblaščenka pa je zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ugovarjala bistveno kršitev določb ZPP (kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 1. 2016 – l. št. 119 do 124). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog kot prepozen, glede na določbe 286. člena ZPP, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Nikakršne podlage niti razloga ni bilo, da bi sodišče prepozno predlagani dokaz izvedlo po uradni dolžnosti, za kar se zavzema pritožba.

7. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo svojo odločitev. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika še dodaja:

8. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 191/2014 z dne 15. 1. 2015 tožbo zavrglo kot prepozno, ker je štelo, da je bil tožnik seznanjen z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi takrat, ko mu je tožena stranka odpoved poslala na njegov naslov v Republiki Sloveniji, tožbo pa je vložil po poteku 30 dnevnega zakonskega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 264/2015 z dne 7. 5. 2015 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. VIII Ips 181/2015 z dne 14. 10. 2015 ugodilo reviziji tožnika, sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo ter je zahtevek obravnavalo po vsebini.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - tožnik je bil pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 na delovnem mestu „ključavničar – cevar I na montaži“ za nedoločen čas; - tožena stranka je tožniku dne 18. 3. 2014 redno odpovedala pogodbo za zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot datum vročitve odpovedi pa se šteje 12. 5. 2014, ko je tožnik odpoved osebno prevzel na sedežu tožene stranke; - v zvezi z navedeno odpovedjo je tožnik s tožbo, ki jo je vložil dne 13. 5. 2014, pravočasno (v roku 30 dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1) uveljavljal sodno varstvo; - tožnik je glede na datum rojstva, 13. 1. 1955, ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženko, to je 1. 5. 2011 (priloga A 3), dopolnil 55 let in je kot starejši delavec že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; - tožnik je sklenil delovno razmerje oz. pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko 1. 5. 2011, pred tem pa je bil zaposlen pri delodajalcu A. d.o.o., pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo 30. 4. 2011 na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (B 20); - v zvezi s trditvami, da sta imeli obe družbi (A. d.o.o. in tožena stranka) istega lastnika in sta opravljali enako dejavnost, zaradi česar je tožnik le nadaljeval z enakim delom pri toženki, tožnik ni predložil nobenih dokazov; - priča B.B. je izpovedala, da pri teh dveh družbah ni šlo za povezani pravni osebi, ampak za dva različna subjekta, ki sta bila tudi lastniško ločena, tožena stranka pa ni prevzela nobenih delavcev A. d.o.o. in v tej zvezi ni prevzela nobenih obveznosti; - tožena stranka je, kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2014 (priloga A 4), zaradi zaostrenih razmer na trgu sprejela poslovno odločitev o reorganizaciji in racionalizaciji poslovanja z namenom zmanjšanja stroškov podjetja in optimizacije delovnih procesov in ukinila delovno mesto, na katerem je bil zaposlen tožnik; - tožena stranka je poslovni razlog dokazala z listinskimi dokazi – sklepom o ukinitvi delovnih mest z dne 26. 2. 2014, izpisi bruto bilance za obdobje od 1. 1. 2013 do 28. 2. 1014 ter odločbo Davčnega urada Maribor z dne 2. 4. 2014 o znižanju akontacije davka, iz katerih izhaja zmanjšanje prihodkov tožene stranke (B 5, B 7, B 9), o zmanjšanju obsega poslovanja pa sta izpovedala tudi bivši direktor tožene stranke B.B. in priča D.D.; - tožena stranka je s predložitvijo evidenc o zaposlenosti delavcev in zasedenosti delovnih mest (B 10 in B 11) izkazala, da noben delavec ni zaposlen na delovnem mestu „ključavničar – cevar I“, naloge tega delovnega mesta pa je tožena stranka razporedila med ostale zaposlene; - tožena stranka glede na število delavcev (173) in število tistih, ki jim je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi v spornem obdobju (16) ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po določbah 98. člena ZDR-1. 10. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, svojo odločitev pa oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 84., 87. in 89., 92. ter 114. člena ZDR-1, pa tudi 90.a in 114. člena v letu 2011 (ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi tožnika s toženo stranko) veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je presojalo predvsem glede vprašanja dopustnosti podaje odpovedi tožniku, ki je bil v času podaje odpovedi starejši delavec oziroma delavec pred upokojitvijo in glede utemeljenosti poslovnega odpovednega razloga.

11. Po določbi prvega odstavka 114. člena ZDR-1 delodajalec delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V skladu z drugim odstavkom 114. člena ZDR-1 varstvo po prejšnjem odstavku ne velja: - če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, - če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona, - v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi v skladu s prejšnjo alinejo, - v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca.

12. Po prehodni določbi 226. člena ZDR-1 ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (18. 3. 2014) ni bil varovana kategorija delavcev pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1. V njegovem primeru varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 ni veljalo, ker je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu (kar pomeni, da je šlo za primer iz 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Tožnik (rojen 13. 1. 1955) je namreč že ob podpisu pogodbe s toženko, to je 1. 5. 2011, dopolnil 55 let in je glede na določbe tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) po 201. členu ZDR kot starejši delavec užival posebno varstvo, vključno s posebnim pravnim varstvom pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je šlo pri zaposlitvi tožnika pri toženi stranki oziroma sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 za navidezno odpoved tožnika pri prejšnjem delodajalcu, oziroma da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki na podlagi sporazuma med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko, saj je odpoved in novo pogodbo o zaposlitvi podpisal kar na delovišču bivšega delodajalca na Finskem, kjer je zatem takoj nadaljeval z opravljanjem enakega dela za novega delodajalca - toženo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v smislu 90.a člena tedaj veljavnega ZDR (odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu), ki po vsebini ustreza določbi 92. člena ZDR-1. To izhaja iz dopisa stečajnega upravitelja družbe A. d.o.o., ki je na poizvedbe sodišča sporočil, da sta A. d.o.o. in tožnik sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (B 20), sodišče prve stopnje pa je upoštevalo tudi tožnikovo odpoved delovnega razmerja z dne 30. 4. 2015, kar vse dokazuje, da je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti če se poleg listinskih dokazov upoštevata tudi prepričljivi izpovedi prič B.B. in D.D.. Zgolj dejstvo, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na delovišču ter takoj na istem delovišču nadaljeval z delom za novega delodajalca, samo po sebi ne dokazuje prenosa oziroma dogovora med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko, dokazov, da bi bila sporazum in odpoved navidezna, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka novoustanovljena družba, ter da med toženo stranko in prejšnjim delodajalcem ni obstajala nobena pogodbena povezava niti ni šlo za lastniško oz. kapitalsko povezanost, tožena stranka pa je na novo zaposlila delavce, tudi tiste, ki so bili prej zaposleni v A. d.o.o., vendar brez posebnih obveznosti iz naslova prevzema delavcev (v smislu 90.a člena ZDR). V obravnavanem primeru, torej ob zaposlitvi tožnika pri toženi stranki v letu 2011, ni šlo za prehod tožnika k drugemu delodajalcu oziroma za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu pod pogoji iz 90.a člena tedaj veljavnega ZDR. To pa pomeni, da za tožnika ne velja izjema iz citirane 3. alineje drugega odstavka 114. člena ZDR-1 in da tožnik v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni užival posebnega varstva pred odpovedjo kot delavec pred upokojitvijo. Zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita iz razlogov, na katere se sklicuje pritožba. Posebno varstvo bi za tožnika veljalo le, če bi se pri toženi stranki kot starejši delavec zaposlil potem, ko bi mu prejšnji delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi sprejel ustrezno zaposlitev za nedoločen čas pri drugem delodajalcu (toženi stranki), ki bi se zavezal, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih v smislu 90.a člena ZDR, ki ustreza 92. členu ZDR-1. Iz teh razlogov so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. V podobnem primeru je bilo enako stališče (glede posebnega varstva pred odpovedjo) že zavzeto v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (v sodbi VS RS opr. št. VIII Ips 2/2016 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 399/2015 z dne 28. 8. 2014 in dopolnilno sodbo z dne 17. 3. 2015).

16. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je dokazan utemeljen ekonomski oziroma organizacijski poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka ter drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Izkazano je zmanjšanje prihodkov tožene stranke z izpisi bruto bilanc v letu 2013 in 2014 in odločbo Davčnega urada Maribor z dne 2. 4. 2014 o znižanju akontacije dohodkov, dokazane pa so tudi organizacijske spremembe, ki jih je zaradi zniževanja stroškov izpeljala tožena stranka, ki je tudi ukinila tožnikovo delovno mesto in ta dela razporedila na ostale zaposlene. Tožena stranka pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po določbah 98. člena ZDR-1 in upoštevati kriterijev pri izbiri presežnih delavcev. Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, skladna z zakonom, je izpodbijana odločitev, to je zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).