Jedro

Tožena stranka je v postopku pojasnila, da je skupne stroške določila na podlagi evidenc iz poslovnih knjig, kar je v skladu z 12. členom Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč. Prav tako je pristojno ministrstvo v okviru svojih pristojnosti nadzora zakonitosti občinskih splošnih aktov ugotovilo, da odlok občine o odmeri komunalnega prispevka ni neskladen z veljavno prostorsko zakonodajo. Z navedenim se strinja tudi sodišče in meni, da očitki o nepravilnostih pri izračunu obračunskih stroškov ne dajejo podlage za zaključek, da je odlok nezakonit.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Ormož po uradni dolžnosti tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 453,27 EUR zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo in sicer za objekt na naslovu …. Kot pravno podlago navaja sedmi odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), 3. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju: Pravilnik) in prvi odstavek 14. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Ormož (v nadaljevanju: Odlok). Občina Ormož je v skladu s programom opremljanja s posamezno komunalno infrastrukturo v letu 2014 zgradila na območju KS Velika Nedelja novi sistem kanalizacije s čistilno napravo. V skladu z Odlokom se podatki o površini parcele, od katere se odmeri komunalni prispevek, pridobijo iz uradne evidence, pri čemer se v primeru, ko parcela namenjena gradnji ni določena, upošteva stavbišče povečano s faktorjem 1,5. Po podatkih Geodetske uprave RS površina stavbišča tožnikovega objekta znaša 122 m2, površina parcele za odmero komunalnega prispevka (stavbišče x 1,5) pa 183 m2 in neto tlorisna površina objekta 151 m2. Upoštevaje navedene podatke znaša prispevek 453,27 EUR.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. V skladu z Odlokom se podatki za izračun komunalnega prispevka pridobijo iz uradne evidence in sicer evidence GURS. Po teh podatkih pa znaša površina stavbišča 122 m2 oziroma upoštevaje faktor 1,5 183 m2, zato je bil komunalni prispevek obračunan pravilno. Prav tako niso utemeljeni ugovori glede izračuna obračunskih stroškov, saj pravno podlago predstavlja Odlok, tožena stranka pa ni pristojna za njegovo presojo. Takšno možnost ima Ministrstvo za infrastrukturo in prostor v okviru pristojnosti nadzora nad splošnimi in posamičnimi akti lokalnih skupnosti. Navedeno ministrstvo je tudi opravilo pregled ter ugotovilo, da neskladnost Odloka z veljavno prostorsko zakonodajo ni podana.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja nezakonitost odločbe zaradi napačne uporabe ZPNačrt, Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (v nadaljevanju: Uredba), Pravilnika in Odloka. V odločbi je bila upoštevana napačna površina parcele, na kateri stoji stanovanjska stavba in od katere je bil obračunan komunalni prispevek. Dejanska površina znaša 93,82 m2 ter ob upoštevanju faktorja 1,5 140,73 m2 in ne 183 m2. Občina je napačno površino povzela po pomanjkljivih obrazcih prostorsko informacijskega sistema, kjer je vsebovano opozorilo glede pojma obrisa stavbe. Ti obrazci ne temeljijo na geodetskih izmerah, temveč na preseku grafičnih baz. Ureditev, da se pri odmeri upoštevajo podatki iz uradne evidence, je občina sprejela naknadno, navedena ureditev pa je tudi diskriminatorna, saj se pri zavezancih, ki se jim odmerja komunalni prispevek v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, upošteva projektna dokumentacija. Nadalje so v Odloku napačno določeni skupni stroški in posledično obremenitev na enoto površine. Občina je leta 2014 sprejela program opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Ormož, na katerem temelji tudi Odlok. Pri tem se je odločila, da bo skupne stroške komunalne infrastrukture določila na podlagi evidenc iz poslovnih knjig, to je registra osnovnih sredstev. Navedene vrednosti je nato valorizirala na dan 1. 1. 2013, brez da bi upoštevala amortizacijo posameznih delov infrastrukture, zaradi česar je neupravičeno povečala vrednost obstoječe infrastrukture ter posledično obračunske stroške na enoto površine. S spremembo programa so bili v skupne stroške neupravičeno všteti tudi stroški meteorne kanalizacije, čeprav občina ne zagotavlja odvajanja meteornih vod iz privatnih zgradb in površin. Na podlagi odmerjenega komunalnega prispevka je namreč omogočena le priključitev na fekalno kanalizacijo. V skupne stroške pa je bila upoštevana vrednost celotne mešane kanalizacijske infrastrukture in ne samo sorazmerni del, ki služi odvajanju fekalnih vod, kar je predmet odmere spornega prispevka. Razmerje stroškov med fekalnim in meteornim delom kanalizacijskega sistema pa je v razponu med 40 % in 60%. V programu tudi niso bila upoštevana prejeta namenska sredstva iz državnega proračuna v obliki odstopljenih okoljskih dajatev za odvajanje odpadnih vod, kakor tudi iz naslova najemnin za tovrstno komunalno infrastrukturo ter v preteklosti prejetega komunalnega prispevka za priklop. Prav tako niso bili upoštevani namenski prihodki iz naslova samoprispevkov in prispevkov občanov po pogodbah. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev, ki jo je podala v svoji odločbi. V zvezi s tožbenim ugovorom glede površine parcele odgovarja, da pravno podlago predstavlja Odlok, ki v 9. členu določa, da se podatki za izračun pridobijo iz uradne evidence. Tako so podatki povzeti iz evidence GURS na dan 10. 12. 2014. Navedeni Odlok pa predstavlja zakonito in veljavno podlago za odmero komunalnega prispevka, kar je v okviru nadzora ugotovilo tudi pristojno Ministrstvo za infrastrukturo in prostor. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. V višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek). S plačilom komunalnega prispevka je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek).

7. V obravnavanem primeru je Občina Ormož v skladu s programom opremljanja s posamezno komunalno infrastrukturo v letu 2014 zgradila novo kanalizacijsko omrežje s čistilno napravo ter zavezancem (tudi tožniku) po uradni dolžnosti izdala odločbo o odmeri komunalnega prispevka na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt. 8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obravnavano komunalno opremo je tudi po presoji sodišča tožena stranka imela podlago za odmero komunalnega prispevka v določbah ZPNačrt. Opremljanje stavbnih zemljišč se izvaja na podlagi programa opremljanja, ki se pripravi na podlagi občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta. Program opremljanja sprejme občinski svet z odlokom (čl. 74. ZPNačrt). V obravnavanem primeru je to Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Ormož.

9. V skladu z določbo 82. člena ZPNačrt se komunalni prispevek določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Podrobnejša merila se lahko določijo s podzakonskim predpisom, lahko pa jih tudi podrobneje predpiše občina. Izračun se opravi po enačbi, ki jo določa Pravilnik, pri čemer se med drugim upošteva tudi površina parcele in neto tlorisna površina objekta. Kot površina stavbnega zemljišča se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena pa stavbišče pomnoženo s faktorjem 1,5. Ta določba torej govori o tako imenovani parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt in določena površina ob njem.

10. Površino parcele namenjene gradnji je tožena stranka povzela iz uradne evidence GURS, na kar tudi napotuje Odlok. Tožnik v tožbi ugovarja, da je navedena evidenca pomanjkljiva ter da pravilna površina parcele znaša 93,82 m2. Za svojo trditev o drugačni velikosti parcele, ki se upošteva pri odmeri komunalnega prispevka, pa tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ni predložil nobenega dokazila. Zgolj z zatrjevanjem nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti evidenc GURS pa ni mogoče ovreči pravilnosti podatkov, ki izhajajo iz navedene uradne evidence.

11. Ostali tožbeni ugovori se nanašajo na akte tožene stranke kot lokalne skupnosti v zvezi s programom opremljanja stavbnih zemljišč. Tožnik se ne strinja z izračunom obračunskih stroškov komunalne opreme ter s tem posledično obremenitvijo na enoto površine, ki je podlaga za odmero komunalnega prispevka. Meni, da pri izračunu stroškov ni bila pravilno upoštevana amortizacija posameznih delov infrastrukture in s tem vrednost obstoječe infrastrukture, prav tako so bili neupravičeno všteti stroški meteorne kanalizacije, niso pa bila upoštevana prejeta namenska sredstva iz okoljskih dajatev, komunalnega prispevka, najemnin in samoprispevkov.

12. Vsebino programa opremljanja določa ZPNačrt (čl. 75), podrobneje pa Uredba. Ta tudi določa načine, kako se ugotavljajo skupni stroški komunalne opreme za posamezno obračunsko območje in sicer na podlagi dejanskih stroškov investicije; na podlagi investicijske dokumentacije projekta; na podlagi evidenc iz poslovnih knjig; na podlagi stroškov, ki so po višini enaki stroškom, ki bi nastali ob gradnji nove opreme, ki je po zmogljivostih in namenu podobna obstoječi. Pri tem občini prepušča, da izbere tisti način ugotavljanja skupnih stroškov, za katerega meni, da predstavlja realno vrednost. 13. Tožena stranka je v postopku pojasnila, da je skupne stroške določila na podlagi evidenc iz poslovnih knjig, kar je v skladu z 12. členom Uredbe. Prav tako je pristojno ministrstvo v okviru svojih pristojnosti nadzora zakonitosti občinskih splošnih aktov ugotovilo, da Odlok ni neskladen z veljavno prostorsko zakonodajo. Z navedenim se strinja tudi sodišče in meni, da očitki o nepravilnostih pri izračunu obračunskih stroškov ne dajejo podlage za zaključek, da je Odlok nezakonit in s tem za uporabo načela „exceptio illegalis“ v tem sodnem postopku.

14. Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih v svojih odločbah navedla oba organa in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zaradi navedenega je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka sama trpi stroške postopka.