Jedro

Senat, ki je izrekel sodbo, se ni seznanil z zapisniki o zaslišanju oškodovanca v preiskavi in na glavni obravnavi, saj je oškodovanec pred tem senatom izjavil le, da je bil že večkrat zaslišan in da ni treba "ponavljati", njegove prejšnje izpovedbe pa niso bile prebrane, zato sodba ne temelji na dokazih, izvedenih na glavni obravnavi. S tem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. člena ZKP v zvezi s 1. odst. 355. člena ZPP.

Izrek

Ob reševanju pritožb državne tožilke, zagovornika obtoženega M. J., obtoženega J. B. in njegove zunajzakonske partnerice E. V. ter zagovornika obtoženega J. B., se pritožbam obtoženega J. B. in njegove zunajzakonske partnerice, njegovega zagovornika in zagovornika obtoženega M. J. ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obtoženi M. J. in J. B. spoznana za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena KZ (v zvezi z 2. točko 1. odstavka 42. člena KZ). Obtoženemu J. B. je sodišče ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen štiri leta zapora, obtoženemu M. J. pa prav tako ob uporabi omilitvenih določil določilo kazen štiri leta zapora, nakar je temu obtožencu preklicalo pogojni obsodbi, ki sta mu bili izrečeni s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 89/96 z dne 12.2.2003 in Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. K 86/2002 z dne 28.8.2003, ter ob upoštevanju kot določenih kazni eno leto in šest mesecev zapora in deset mesecev zapora obtožencu izreklo enotno kazen šest let zapora. Obtoženemu M. J. je na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 12.57 ure dne 29.3.2005 do 11.30 ure dne 12.4.2005. Sodišče je prisodilo oškodovancu J. D. premoženjskopravni zahtevek v višini 133.000,00 SIT. Odločilo je tudi, da sta obtoženca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka nerazdelno 15.182,00 SIT, obtoženi J. B. 138.600,00 SIT ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti, obtoženi M. J. pa 234.050,00 SIT ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, obema pa naložilo tudi v plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Proti tej sodbi so vložili pritožbo: - okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, izrečeni obema obtožencema in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da "iz opisa kaznivega dejanja izpusti 3. odstavek izreka in iz pravne opredelitve izpusti 2. točko 1. odstavka 42. člena ZKP" ter obtožencema izreče kazen brez uporabe omilitvenih določil, obtoženemu M. J. pa določi zaporno kazen brez omilitvenih določil in izreče enotno višjo kazen; - obtoženi J. B. in njegova zunajzakonska partnerica E. V. v isti pritožbi smiselno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obtoženega J. B. iz vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma predlaga razpis pritožbene obravnave in - zagovornik obtoženega M. J. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga ugoditev pritožbi tako, da se obtoženca oprosti, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom oziroma, da se obtožencu izreče nižja kazenska sankcija in se ne prekličejo pogojne obsodbe.

Na pritožbo državne tožilke sta odgovorila zagovornika obeh obtožencev in predlagala, da pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Višja državna tožilka A. Š. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v pisnem predlogu, podanem po 2. odstavku 377. člena ZKP predlagala ugoditev pritožbam obtožencev in njunih zagovornikov.

Z njenim predlogom sta bila seznanjena obtoženca in njuna zagovornika. Zagovornik obtoženega J. B. pa je pritožbenemu sodišču poslal tudi pisno nepodpisano izjavo obtoženca, v kateri sporoča, da je oškodovanec J. D. odvisnik od mamil in na prestajanju zaporne kazni.

Seja pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti obtoženega M. J. ter odsotnosti njegovega zagovornika in državne tožilke, ki sta bila o seji obveščena. Obtoženi J. B. in njegov zagovornik udeležbe na pritožbeni seji nista zahtevala.

Ob reševanju pritožb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so vse pritožbe, razen pritožbe državne tožilke, utemeljene.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da sta obtoženca, ki sta storitev kaznivega dejanja zanikala, dne 9.11.2001 z uporabo sile in grožnje J. D. odvzela 133.000,00 SIT, oprlo predvsem na kazensko ovadbo, ki jo je J. D. podal eno uro po dogodku, oškodovančevo prepoznavo J. B. po fotografijah, opis, ki ga je podal oškodovanec o drugem obtožencu, ker je kasneje v preiskavi na glavnih obravnavah vztrajal pri povedanem na policiji. Sodišče je ugotovilo tudi, da so oškodovančeva pričevanja v kazenskem postopku obremenjena z določenimi nasprotji, kar gre pripisati osebnostni neurejenosti, uživanju mamil in poteku časa, njegove navedbe v kazenski ovadbi pa ocenilo, da je bil tedaj spomin svež in neobremenjen s popačenji.

Iz zapisnika o opravljenih glavnih obravnavah dne 10.2.2006, 5.5.2006 in 2.2.2006 ter tudi iz razlogov pisnega odpravka sodbe (2. odstavek na 6. strani sodbe) ne izhaja, da bi se senat, ki je izrekel sodbo, seznanil z vsebino kazenske ovadbe, pričevanjem J. D. v preiskavi (z zapisnikom o zaslišanju z dne 12.3.2003 na list. 58 - 64) in njegovo izpovedbo na glavni obravnavi dne 12.4.2005, ki je bila opravljena pred drugim senatom. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.5.2006 (list. št. 53) pa izhaja, da je oškodovanec povedal le, da je bil "že večkrat zaslišan, zaradi česar ni potrebno ponavljati", da pa bo odgovarjal na vprašanja. Na vprašanje državne tožilke je le odgovoril, da je pravilno povedal preiskovalni sodnici, čeprav točno ne ve, kaj je povedal. Zato zagovornik obtoženega J. B. v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 355. člena ZKP, ki določa, da sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Pritožniki (razen državne tožilke) namreč utemeljeno izpostavljajo, da je J. D. tekom postopka svoje izpovedbe spreminjal in dogodke različno opisoval, o čemer pa senat, ki je odločal o obtožbi, ni bil seznanjen. Upoštevajoč njegovo izpovedbo na glavni obravnavi dne 12.4.2005, ko je bil oškodovanec vidno dezorientiran in ni razumel najenostavnejših navodil, je tako vprašljiva ocena razpravljajočega senata o oškodovančevi izpovedbi, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev. S tem pa so pritožniki izkazali, da je kršitev določbe 1. odstavka 355. člena ZKP vplivala oziroma bi lahko vplivala na pravilnost sodbe, zaradi česar je pritožbeno sodišče njihovim pritožbam ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na takšno odločitev ni preizkušalo utemeljenosti pritožbe državne tožilke.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vse dokaze ponovno izvesti, podrobno zaslišati oškodovanca J. D. v skladu z določbo 1. odstavka 331. in 335. člena ZKP. Njegovo izpovedbo glede iskanja zdravniške pomoči bo potrebno preveriti na urgentnem bloku Kliničnega centra v Ljubljani, saj doslej zbrani podatki kazenskega spisa, na kar opozarjajo tudi pritožniki, tega ne potrjujejo, policisti pa ob podajanju oškodovančeve ovadbe tudi na njem niso ugotovili vidnih poškodb. Nato bo moralo sodišče vse dokaze skrbneje oceniti, vsakega zase in vseh skupaj in za svojo odločitev navesti prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče pa pri tem še opozarja, da v izrek sodbe tudi ne sodi opis olajševalnih okoliščin, ki opravičujejo omilitev kazni, saj se sme sodbeni izrek nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe, kot ga poda državni tožilec. Okoliščine, ki se nanašajo na izbiro in odmero kazni, pa se navedejo v razlogih sodbe.