Jedro

Sodišče prve stopnje soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da novela desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 velja le za naprej, torej od uveljavitve novele ZPIZ-2M dalje. Iz prehodne in končne določbe ne izhaja, da bi se 1. člen lahko uporabil tudi za primere, ko je bila zavarovancu že priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2M. V 4. členu je urejena le nova odmera za prejemnike vdovske ali družinske pokojnine in za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja (5. člen ZPIZ-2M). Iz prehodnih določb torej ne izhaja možnost, da bi se uživalcem starostne pokojnine, v primeru, da so izpolnjeni pogoji po 1. členu ZPIZ-2M pokojnina ponovno odmerila. Tega ne omogoča niti 6. člen ZPIZ‑2M.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 11. 2022 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 7. 2022 ter na priznanje dodatnega odmernega odstotka v višini 1,36 % k starostni pokojnini za čas od 6. 5. 2022 dalje in na plačilo razlike v pokojnini v ustreznem znesku zvišanega odstotka za čas od 6. 5. 2022 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da se je upokojil 1. 10. 2020. Že ob upokojitvi je bil vdovec, vendar pa takrat pravice, da bi poleg odmerjene starostne pokojnine uveljavljal tudi dodatni odmerni odstotek za otroka, ni imel. Ta pravica je bila urejena šele v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2M)1. Iz 1. člena navedenega zakona izhaja, da je edini pogoj, da moški pridobi pravico do dodatnega odmernega odstotka dejstvo, da ženska te pravice ni uveljavila (poleg seveda njenega soglasja oziroma v konkretnem primeru prezgodnje smrti ženske). Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo tožnikovi navedbi, da v samem besedilu noveliranega člena (37. člen ZPIZ-2) ni izrecno zapisano, da lahko dodatni odmerni odstotek zaradi skrbi za otroka uveljavljajo zgolj tisti, ki se jim pokojnina prizna od 1. 4. 2022 dalje. Po mnenju tožnika gre ta pravica vsem upokojencem, tudi tistim, ki so se upokojili pred začetkom uporabe novele zakona in ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Sodišče prve stopnje odločitev utemeljuje s primerjavo od kdaj pripadajo pravice drugim skupinam upravičencev do pokojnine (4 - 6. člen ZPIZ-2M). Tožnik meni, da primerjava ni mogoča. Gre namreč za velike skupine specifičnih upokojencev, katerih izenačitev je prinesla že novela zakona (ZPIZ-2H)2. Za odločitev tako ni bistven 3. člen ZPIZ-2H, saj gre za drugo novelo in druge pravice, ne pa tisto, na katero se sklicuje tožnik. Po mnenju tožnika zakonodajalec v zvezi s pravico kot jo uveljavlja tožnik, ni določil posebne omejitve, razen tega v primeru, če je dikcija člena nejasna, bi moralo sodišče nejasnost tolmačiti v korist šibkejše stranke v tem postopku, torej v korist tožnika, ne pa v korist toženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 7. 11. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 7. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali novela ZPIZ-2M ob izpolnjevanju pogojev, določenih v 1. členu, omogoča ponovno odmero starostne pokojnine, ki je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2M.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnik od 1. 10. 2020 dalje priznano pravico do starostne pokojnine. Dne 6. 5. 2022 pa je pri tožencu vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine.

8. Z novelo ZPIZ-2M je zakonodajalec posegel v določbo 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)4, ki se nanaša na določitev odstotka za odmero starostne pokojnine. V deseti odstavek navedenega člena je bilo dodano besedilo, in sicer "Ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine. V primeru smrti ženske, ki ni uveljavila pravice, do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, lahko moški uveljavi dodatni odmerni odstotek brez sporazumnega dogovora.

9. Sodišče prve stopnje soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da navedena novela velja le za naprej, torej od uveljavitve novele ZPIZ-2M dalje. Iz prehodne in končne določbe ne izhaja, da bi se 1. člen lahko uporabil tudi za primere, ko je bila zavarovancu že priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2M. V 4. členu je urejena le nova odmera za prejemnike vdovske ali družinske pokojnine in za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja (5. člen ZPIZ-2M). Iz prehodnih določb torej ne izhaja možnost, da bi se uživalcem starostne pokojnine, v primeru, da so izpolnjeni pogoji po 1. členu ZPIZ-2M pokojnina ponovno odmerila. Tega ne omogoča niti 6. člen ZPIZ‑2M.

10. Kljub temu, da v samem besedilu novele ZPIZ-2M ni izrecno navedeno, da lahko dodatni odmerni odstotek zaradi skrbi za otroka uveljavljajo zgolj tisti, ki se jim prizna pokojnina od 1. 4. 2022 dalje, torej od uveljavitve ZPIZ-2M dalje, omenjenega ni mogoče tolmačiti na način, kot se zavzema tožnik, torej v korist šibkejše stranke v postopku. Zakon se je začel uporabljati s 1. 4. 2022. V primeru, če bi omogočal ponovno odmero že priznanih pokojnin, bi moral v prehodnih določbah to izrecno določiti. Ker tega ni določil, se nova določba (1. člen) uporablja le za pokojnine, ki so priznane in odmerjene v času po uveljavitvi omenjene novele. Tudi iz Predloga novele (EPA 2038-VIII, stran 16) ne izhaja, da bi se prvi odstavek novele ZPIZ‑2M uporabljal tudi za ponovno odmero že priznanih pokojnin. Iz obrazložitve glede ocene stroškov izhaja, da je oceno težko podati, ker je tudi težko napovedati, koliko moških se bo na ta način upokojilo. Govora je o negotovem bodočem dejstvu, za čas po uveljavitvi ZPIZ-2M, ne pa o že priznanih pravicah, torej o upokojencih, katerim je bila že priznana pravica do pokojnine.

11. Zakonodajalcu je torej prepuščeno, kako bo uredil določeno pravico iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri čemer ima pri urejanju človekove pravice do socialne varnosti zagotovljeno široko polje proste presoje. Z novelo ZPIZ-2M je zakonodajalec uredil, da se dodatni odmerni odstotek zaradi skrbi za otroka zavarovancu (moškemu), ob izpolnjevanju pogojev iz 1. člena ZPIZ-2M, prizna za naprej. Pred uveljavitvijo ZPIZ-2M ni obstajala pravna podlaga za odmero starostne pokojnine na način, kot je to določeno v 1. členu ZPIZ-2M in navedena novela ne daje pravne podlage, da velja tudi za starostne pokojnine, ki so bile priznane pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2M.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 29/22. 2 Ur. l. RS, št. 139/2020. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.