Jedro

Prvi odstavek 88. člena ZDen določa prepoved razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve.

Ker ZDen ni opredelil pojma „razpolaganje“, ga je treba razlagati po splošnih pravilih civilnega prava, in sicer kot pravni promet z lastninsko pravico na stvari (odsvojitev oziroma prenos lastninske pravice na stvari) in kot obremenjevanje lastninske pravice z omejenimi stvarnimi pravicami (zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica – 2. člen SPZ).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanih delih (točka I, II, V in VII) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe z dne 17. 3. 2000 z aneksi z dne 12. 10. 2000 in 12. 2. 2001, ki so jo sklenile tožene stranke, in sicer v delih, ki se nanašajo na parc. št. 1, 2, 3 in 4 vse k. o. ...

V točki II je ugotovilo, da je prodajna pogodba z dne 13. 5. 2004, ki sta jo sklenili toženi stranki Občina A in B., d.d., nična v delu, ki se nanaša na parc. št. 1 k. o. ... v deležu do 739/4992. Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe prenosa lastninske pravice na podlagi navedene prodajne pogodbe v korist tretje tožene stranke v stečaju v deležu do 739/4992 ter odločilo, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje – izbris vpisa lastninske pravice v korist tretje tožene stranke in ponovna vknjižba lastninske pravice v korist prve tožene stranke.

Tožbo za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 13. 5. 2004 za parc. št. 1 k. o. ... v deležu do 4253/4992 je zavrglo (točka III izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vknjižbo lastninske pravice za parc. št. 1 k. o. ... v korist prve tožene stranke na način, da ji tretja tožena stranka izroči listino, primerno za vpis v zemljiško knjigo (izrek pod točko IV).

O pravdnih stroških je odločilo v točki V izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

V točki VI je zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka do odločitve o reviziji zoper sklep, izdan v nepravdnem postopku za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin.

S sklepom pod točko VII odločbe je dopustilo spremembo tožbe z dne 30. 12. 2015. 2. Pritožbo vlagajo tožeča stranka ter prva in tretja tožena stranka.

3. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu glede ugotovitve ničnosti zakupne pogodbe (točka I izreka) in glede stroškov (točka V izreka). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu, tako da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe ter tožeči stranki prizna vse stroške postopka ter pritožbene stroške. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po pritožbenem mnenju je napačno zavrnjen zahtevek za ugotovitev ničnosti zakupne pogodbe. 88. člen ZDen(1) izrecno prepoveduje vsa razpolaganja z nepremičnino, kar predstavlja tudi sklenitev ali podaljševanje zakupnih pogodb. Prepovedano je vsako razpolaganje, ki denacionalizacijskega upravičenca spravi v slabši položaj, kot če sporni pravni posel ne bi bil sklenjen. Sklepanje zakupne ali najemne pogodbe lahko pomeni oviro za vračilo v posest ali za vračilo v naravi. Zakup pomeni omejitev pritožnikove lastninske pravice po vračilu spornih nepremičnin. Tožena stranka v pravdi in v denacionalizacijskem postopku zatrjuje, da so sporne nepremičnine nujno potrebe v okviru industrijskega kompleksa. Podlaga za to so prav in tudi sklenjene zakupne pogodbe. Pritožnik ima zato pravni interes za ugotovitev ničnosti sklenjene zakupne pogodbe. Hkrati s tem dokazuje, da se njegov položaj kot upravičenca v denacionalizacijskem postopku s takim razpolaganjem bistveno poslabša. Kot dodatno okoliščino je treba upoštevati dejstvo, da je bil postopek denacionalizacije začet sedem let pred sklenitvijo izpodbijane pogodbe. Prva tožena stranka je vedela za potek denacionalizacijskega postopka. Izdana je bila začasna odredba s prepovedjo razpolaganja z navedenimi nepremičninami. Pritožnik je prvo toženo stranko opozoril na denacionalizacijski postopek. Ob takih okoliščinah ni mogoče nuditi pravnega varstva toženim strankam. Nadaljevanje zakupnih razmerij se je po sodni praksi nadaljevalo za kmetijska zemljišča. Obravnavani primer je drugačen in iz ekonomskega vidika povzroča škodo izključno pritožniku.

Izpodbija še odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da je uspel v pretežnem delu, z zavrnjenim delom niso nastali posebni stroški. Predlaga, da mu sodišče prizna celotne pravdne stroške.

4. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila prva tožena stranka. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

5. Prva tožena stranka izpodbija sodbo v točkah II (glede ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe) in V (odločitev o stroških) ter sklep o dovolitvi spremembe tožbe (točka VII izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(2) Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilo pravdnih stroškov, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita, da je napačno dovolilo spremembo tožbe, ne da bi od tožene stranke zahtevalo privolitev v spremembo. Podana je bistvena kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP.

Z napotki pooblaščencu k oblikovanju tožbenega zahtevka je sodišče prekoračilo prag materialnoprocesnega vodstva in zagrešilo relativno procesno kršitev 285. člena ZPP.

Tožeča stranka ni pravočasno dopolnila trditvene podlage za izbrisni zahtevek, ker ni navedb o materialnopravni pomanjkljivosti vknjižbe lastninske pravice. Zahtevek je kot nesklepčen treba zavrniti. Ker je sodišče o zahtevku odločilo kljub pomanjkanju dejanske podlage, je podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP.

Zmotno je uporabljeno materialno pravo pri ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe z dne 13. 5. 2004. Navaja razloge iz sodbe in sklepa II Ips 8/2014. Navaja, da je prodaja tuje stvari mogoča, pogodba samo zaradi tega ni nična in učinkuje samo med pogodbenima strankama. Tožeča stranka za ničnost prodajne pogodbe ne izkazuje ustreznega pravnega interesa, ker njene pravice z njo v ničemer niso prizadete in jih z uspehom v tem delu zahtevka ne bo pridobila. Pogodba na podlagi 88. člena ZDen ni nična. Trditvene podlage za ugotovitev ničnosti na drugih podlagah pa ni bilo. Obravnavani postopek na pravice tožeče stranke ne bo vplival, ker bo o denacionalizacijskem zahtevku odločeno ne glede na lastništvo parc. št. 1 k. o. ...

Sodišču očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Po 88. členu ZDen je nedopustno le tisto razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Vztraja, da prodajna pogodba ne predstavlja prvega razpolaganja s predmetno nepremičnino po uveljavitvi ZDen. Prva tožena stranka je sporno nepremičnino pridobila na podlagi Dogovora o ureditvi medsebojnih premoženjskopravnih razmerij v zvezi z delitvijo premoženja bivše Občine C. 31. 12. 1994. Izpodbijana prodaja predstavlja že nadaljnje razpolaganje, ki ni neveljavno in hkrati onemogoča vrnitev v naravi. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko upravičencu nepremičnine ne bodo vrnjene v naravi, morebitna kršitev prepovedi iz 88. člena ZDen ni oziroma ne bo imela nedovoljenih oziroma negativnih posledic za denacionalizacijskega upravičenca – tožnika.

Izpodbija tudi odločitev o stroških. Meni, da je tožeča stranka s pretežnim delom pritožbenega zahtevka propadla, zato bi morala toženi stranki povrniti pravdne stroške.

6. Na vročeno pritožbo prve tožene stranke ostale pravdne stranke niso podale odgovora.

7. Tretja tožena stranka izpodbija odločbo v točki II in V izreka. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev v izpodbijanih delih in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali razveljavitev in zavrženje tožbe v točki II izreka, ali spremembo v izpodbijanem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ter plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S povzemanjem zakonskega besedila se sklicuje na absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh navedb tretje tožene stranke, zlasti o prekluziji glede poprave tožbenega zahtevka, da ni opravilo dokazne ocene in da je preseglo trditveno podlago tožeče stranke in s tem kršilo razpravno načelo.

Obširno graja opravljeno materialno procesno vodstvo v zvezi s popravo tožbenega zahtevka v smislu 243. člena ZZK-1.(3) Tožbeni zahtevek ni bil primeren za obravnavo. Tožnik ga ni popravil v danem roku, zato bi bilo treba tožbo zavreči (108. člen ZPP). Sodišče je tožniku prekomerno pomagalo, kar vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in posega v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. Sodišče ne sme dajati stranki navodil z navedbo člena zakona, ki naj predstavlja tožbeni zahtevek. Očitno je štelo, da gre za spremembo tožbe, torej je preseglo dopustno materialno procesno vodstvo. Tožnik je bil na pravilno postavitev tožbenega zahtevka poučen že v drugem postopku (sklep VSL II Cp 2113/2015 z dne 28. 10. 2015 v nepravdni zadevi N 111/2015). Navedena kršitev je bila pravočasno grajana.

Podana je tudi kršitev načela dispozitivnosti. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da je obravnavana prodajna pogodba nična zgolj v delu do 739/4992. Tožbeni zahtevek je glasil na ničnost glede celotne navedene parcele. Glede na trditveno podlago, ki jo je podal tožnik, bi moral v tem postopku predlagati tudi izvedbo postopka parcelacije in tožbeni zahtevek postaviti tako, da bi zahteval ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla le za tisto zemljiško parcelo, ki bi po izvedbi parcelacije predstavljala samostojno nepremičnino. Ker tega ni storil, je zahtevek nesklepčen.

Izrek o ničnosti prodajne pogodbe je v nasprotju z določbami SPZ(4) in ZEN.(5) Predmet stvarnih pravic in stvarnopravnih razpolaganj so lahko le individualno določene samostojne stvari, ne pa del stvari. Del zemljiške parcele nima stavrnopravne samostojnosti in ne more biti predmet lastninske pravice oziroma njenega prenosa. Odločitev, da je prodajna pogodba nična le v delu, ki se nanaša na idealni delež do 739/4992, je v nasprotju z načelom specialnosti, ki ga določa SPZ.

Podane so tudi kršitve določb ZFPPIPP.(6) Pritožnik poudarja, da tožnik vse do danes ni prijavil izločitvene pravice v stečajnem postopku, česar sodišče ni upoštevalo. Vztraja pri svojem pravnem naziranju, ki ga je podal v svoji prvi pripravljalni vlogi in se nanjo sklicuje. Tožnikova terjatev do stečajne mase tretje tožene stranke je prenehala.

Končno izpodbija še odločitev o stroških, češ da je zaradi zanemarljivo majhnega tožnikovega uspeha v pravdi nepravilna.

8. Tudi na pritožbo tretje tožene stranke ostale pravdne stranke niso odgovorile.

9. Pritožbe niso utemeljene.

10. Tožeča stranka je na podlagi 88. člena ZDen uveljavljala ničnost dveh pravnih poslov: zakupne pogodbe z dne 17. 3. 2000 z aneksom z dne 12. 10. 2000 in z dne 12. 2. 2001, sklenjene med toženimi strankami, ter prodajne pogodbe med prvo in tretjo toženo stranko z dne 13. 5. 2004, in sicer v delih, ki so se nanašali na nepremičnine parc. št. 1, 2, 3 in 4 k. o. ... – zakupna pogodba; ter parc. št. 1 k. o. ... – prodajna pogodba, ki so po tožbenih trditvah predmet denacionalizacijskega postopka N 144/1993 (zdaj N 111/2015), ki še ni končan. Dejstva o sklenitvi obeh pravnih poslov in o tem, da je pri nepremičnini parc. št. 1 k. o. ... v zemljiški knjigi na podlagi obravnavane prodajne pogodbe vknjižena kot lastnica tretja tožena stranka, niso bila sporna. Prav tako ni bilo sporno, da je prva tožena stranka postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin na podlagi ZLS(7) oziroma Dogovora o ureditvi medsebojnih premoženjskopravnih razmerij v zvezi z delitvijo premoženja bivše Občine C. z dne 31. 12. 1994. 11. Tožeča stranka je sprva poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti obravnavanih pravnih poslov smiselno zahtevala tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri parc. št. 1 k. o. ..., ki je bila predmet prodajne pogodbe, z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila s strani tretje tožene stranke v korist prve tožene stranke. Po opravljenem materialnem procesnem vodstvu sodišča na prvem naroku glavne obravnave je glede navedene nepremičnine z izbrisno tožbo zahtevala še ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Prva in tretja tožena stranka v pritožbah očitata sodišču kršitve več členov ZPP, ki naj bi vplivale na pravilnost sprejete odločitve (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 108., 184., 285. in 7. členom ZPP).

O sklepu o spremembi tožbe

12. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe potem, ko je na glavni obravnavi ugotovilo, da je bila vloga s spremembo tožbenega zahtevka toženi stranki že pred obravnavo vročena. Iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da se je prva tožena stranka na prvem naroku spremembi tožbe uprla (list. št. 87). Sklep o spremembi tožbe je sprejet ob pravilni uporabi prvega odstavka 185. člena ZPP in pravilno obrazložen v točki 33 sodbe. Pritožbeni očitki prve tožene stranke, ki sklep o spremembi tožbe izpodbija z uveljavljanjem relativne kršitve prvega odstavka 185. člena ZPP, so neutemeljeni. Te kršitve ob sprejemu sklepa na glavni obravnavi ni substancirano grajala. Šele v pritožbi pojasni, da je podana zato, ker sodišče od toženih strank ni zahtevalo privolitve v spremembo tožbe oziroma je k temu ni pozvalo. Tako pritožbeno naziranje je zmotno. ZPP ne predvideva poziva sodišča toženim strankam, naj se izjasnijo o spremembi tožbe. Na toženi stranki je, kako (pisno, ustno ali molče) bo izjavila privolitev v spremembo tožbe. Če pa ji po seznanitvi oziroma vročitvi vloge, v kateri je sprememba tožbe podana, nasprotuje, kot je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje to v obravnavani zadevi, mora sodišče o spremembi tožbe odločiti upoštevaje načelo smotrnosti (prvi odstavek 185. člena ZPP). Poziv sodišča toženi stranki k podaji morebitne privolitve v spremembo tožbe ni potreben.

13. Izpodbijani sklep je torej pravilen in ni obremenjen z uveljavljeno procesno kršitvijo niti s kršitvami absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je izpodbijani sklep v točki VII izreka odločbe sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo prve tožene stranke pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O drugih procesnih kršitvah

14. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do spremembe tožbe, je pravilna. Tožeča stranka je namreč poleg obstoječega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila postavila nov zahtevek: izbrisno tožbo. Po drugem odstavku 184. člena ZPP spremembo tožbe predstavlja med drugim tudi uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega. Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Prekluzija (286. člen ZPP) je ne zadene. Na nepravilno nasprotno naziranje tretje tožene stranke, ponovljeno v pritožbi, je sodišče pravilno odgovorilo v točki 33. sodbe. Zato tudi očitki o pomanjkljivostih v sodbi oziroma absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne držijo.

15. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila je bil v primerih večkratnih odsvojitev nepremičnin skladen z nekdaj uveljavljeno sodno prakso. Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje (razlogi v točki 33 sodbe), se je šele po uveljavitvi zakonske novele ZZK-1C, sprejete v letu 2011,(8) v sodni praksi dokončno uveljavilo stališče, da ima v takih primerih prizadeta stranka na voljo izbrisno tožbo oziroma da je tožba za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nesklepčna.(9) Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora v primeru spremenjene sodne prakse pri oblikovanju tožbenih predlogov sodišče stranki, ki postavi tožbeni predlog upoštevaje stališče dotedanje sodne prakse, nuditi ustrezno materialno procesno vodstvo. Opozoriti jo mora na spremembo sodne prakse in jo vzpodbuditi k postavitvi pravilnega zahtevka, da ne bi le zaradi nepravilno formuliranega tožbenega predloga izgubila pravde. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na prvem naroku glavne obravnave tožeči stranki dalo pobudo za spremembo zahtevka v smislu izbrisne tožbe in da kršitve 285. člena ZPP ni zagrešilo. Cilj pravnega varstva (vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zaradi neveljavnega vpisa) je bil smiselno zatrjevan in zasledovan že v tožbi in s prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom. V ničemer se ni spremenil. S pobudo sodišče ni namesto stranke oblikovalo tožbenega predloga. Zato mu ni mogoče očitati pristranskosti niti prekoračitve materialnega procesnega vodstva. Slednje se namreč nanaša ne le na dejanske navedbe, dokazni postopek in pravna vprašanja, pač pa tudi na stvarne predloge.(10)

16. Ker se je tožeča stranka po opravljenem materialnem procesnem vodstvu odzvala s postavitvijo pravilnega tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi na redni št. 39, in je novi tožbeni zahtevek ostal v okviru že prej podanih tožbenih trditev (v smeri neveljavne vknjižbe zaradi ničnosti pravnega posla), so tudi pritožbene navedbe o kršitvah razpravnega načela (7. člen ZPP) neutemeljene. Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Neutemeljeni in s pravilnimi razlogi v točki 33 so zavrnjeni tudi nadaljnji očitki pritožnic o prekluziji in potrebnem zavrženju tožbe (oziroma o kršitvah 108. in 286. člena ZPP).

17. Tretja tožena stranka v pritožbi izpostavlja še kršitev načela dispozitivnosti (2. člen ZPP). Z ugoditvijo ničnosti prodajne pogodbe (le) za idealni delež do 739/4992 s parc. št. 1 k. o. ... naj bi sodišče dosodilo nekaj drugega kot je vtoževal tožnik (ugotovitev ničnosti pogodbe glede celotne zemljiške parcele 1 k. o. ...). Meni, da bi moral za uspeh v tej pravdi predlagati izvedbo parcelacije obravnavane parcele in hkrati uveljavlja kršitev materialnega prava (določbe SPZ in ZEN).

18. Tudi v tem delu pritožnici ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je prisodilo manj oziroma del od celote, ki je bila vtoževana. Ugotovilo je, da je prodajna pogodba nična v manjšem obsegu, kot jo je vtoževal tožnik, in sicer le v solastninskem deležu obravnavane zemljiške parcele, za katerega tožnik kot denacionalizacijski upravičenec v postopku denacionalizacije uveljavlja vračilo in katerega (so)lastniki so bili njegovi pravni predniki (ugotovitve v točkah 31 in 27 sodbe). Delna ugoditev tožbenega zahtevka je vedno mogoča. Kršitve načela dispozitivnosti ni.

19. Parcelacija zemljišča za ugotavljanje ničnosti pravnega posla o razpolaganju z idealnim (solastninskem) deležu na nepremičnini ni potrebna. Tožbeni zahtevek ne meri na ugotovitev lastninske pravice na delu parcele. Nasprotno naziranje pritožnice, češ da pogodbeno razpolaganje z idealnim solastninskim deležem na nepremičnini ni mogoče, je zmotno. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojo pravico (66. člen SPZ). To pomeni, da je idealni delež solastne stvari lahko predmet (prodajne) pogodbe in nadaljnje presoje, ali je pravno poslovno razpolaganje s takim predmetom pravno dopustno. Pritožba tretje tožene stranke je torej neutemeljena tako glede očitane procesne kršitve, kakor tudi v smeri zmotne uporabe materialnopravnih določil SPZ (načelo specialnosti) in ZEN.

20. Prva in tretja tožena stranka nadalje uveljavljata absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena, ki jih pritožbeno sodišče prav tako ne najde. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno in pregledno povzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Do vseh pravnorelevantnih predlogov in ugovorov strank se je opredelilo. Svojo odločitev je pojasnilo z jasnimi, pravilnimi in popolnimi razlogi. V njih ni notranjih protislovij in pomanjkljivosti, ki bi onemogočale pritožbeni preizkus. Sicer pa pritožnici absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne konkretizirata. Ker sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, bi jo za uspešen pritožbeni preizkus morali določno opredeliti. Siceršnje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje za očitek o kršitvi postopka ne zadošča. V obravnavanem primeru je sodišče ni zagrešilo, ker je dokazno oceno opravilo skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe ugotavlja, da ni obremenjena niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pazi samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Sprejeta odločitev je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

O zakupni pogodbi

22. Tožnik kot pritožnik izpodbija odločitev v zvezi z obravnavano zakupno pogodbo. Vztraja pri stališču, da je upoštevaje določbo 88. člena ZDen prepovedano tudi sklepanje in podaljševanje zakupnih pogodb.

23. Prvi odstavek 88. člena ZDen določa prepoved razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so v nasprotju s to prepovedjo, so nični. Namen te določbe je bil, da se je začasno – do odločitve o denacionalizacijskem zahtevku – ustavil pravni promet s premoženjem, ki je bilo lahko predmet vračanja, oziroma da bi se lahko denacionalizacijskemu zavezancu preprečila razpolaganja, ki bi lahko vplivala na obliko vrnitve podržavljenega premoženja. Ker ZDen ni opredelil pojma „razpolaganje“, ga je treba razlagati po splošnih pravilih civilnega prava, in sicer kot pravni promet z lastninsko pravico na stvari (odsvojitev oziroma prenos lastninske pravice na stvari) in kot obremenjevanje lastninske pravice z omejenimi stvarnimi pravicami (zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica – 2. člen SPZ). Obremenitev kot ena od obeh oblik razpolaganja z nepremičnino je lahko ustanovitev katere od navedenih stvarnih pravic, ne pa sklenitev zakupne pogodbe. Zakup namreč ni stvarna pravica, pač pa pravica obligacijskega prava. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem ni take narave, da bi vplivala na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja. Na to kaže 24. člen ZDen, na katerega je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Varuje tako interese zakupnikov (vrnitev premoženja v postopku denacionalizacije ne vpliva na zakupna razmerja), kot denacionalizacijskih upravičencev (omejeno trajanje obstoječih zakupnih razmerij po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, če ni drugačnega sporazuma med strankama; in možnost odklonitve vrnitve stvari, dane v zakup za več kot deset let proti prejemu odškodnine). Grajana odločba sodišča prve stopnje ima oporo v teoriji(11) in sodni praksi.(12) Pritožnik ga ne more omajati niti s sklicevanjem na poslabšanje svojega položaja zaradi ekonomske škode, ki mu nastaja zaradi ekonomskega izkoriščanja nepremičnine s strani zakupnika. Tudi na tovrstne tožbene trditve je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 26. člen ZDen. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bo tožnik po zaključenem denacionalizacijskem postopku lahko uveljavljal tudi odmeno za nemožnost lastne uporabe obravnavanih nepremičnin po 72. člen ZDen.

24. Presoja sodišča prve stopnje, da vtoževana zakupna pogodba ne sodi med razpolaganja, ki so prepovedana s prvim odstavkom 88. člena ZDen, je torej pravilna, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O prodajni pogodbi

25. Odločitev o ugotovitvi ničnosti prodajne pogodbe z dne 13. 5. 2004 v delu, ki se nanaša na odtujitev solastninskega deleža do 739/4992 na parc. št. 1 k. o. ... izpodbijata prva in tretja tožena stranka.

26. Prva tožena stranka navaja, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku s predlogom z dne 9. 2. 1993 zahtevala vračilo parc. št. 1 do deleža 739/4992, - da je bila obravnavana prodajna pogodba sklenjena 10. 5. 2004 – v času ko po 88. členu ZDen ni bilo dopustno takšno razpolaganje s premoženjem, glede katerega je obstajala možnost vrnitve v naravi, - da denacionalizacijski postopek še ni končan.

27. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki za pritožbo niso (več) sporne, in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče, je pravilna tudi presoja in ugotovitev sodišča o izkazanem pravnem interesu tožnika za obravnavano ugotovitveno tožbo. Tožnik ga izkazuje s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine oziroma solastninskega deleža, ki je bil (med drugim) predmet prodajne pogodbe, katere veljavnost se presoja v tej pravdi, ter s tem, da o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem postopku. Zadošča uveljavljanje denacionalizacijskega postopka in abstraktna možnost vrnitve v naravi, ne pa že konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve premoženja po ZDen. Sodišče je v postopku za ugotovitev ničnosti pravnega posla samo ne ugotavlja in o tem ne odloča niti kot o predhodnem vprašanju. Nasprotno pritožbeno naziranje in očitki o pomanjkljivostih v sodbi, ker se sodišče s tem ni ukvarjalo, je zmotno. Takšna so uveljavljana stališča v sodni praksi.(13) Odločitev o dejanski možnosti vrnitve nepremičnine v naravi in morebitnih ovirah za vračilo po ZDen je stvar postopka o denacionalizaciji. Po drugi strani je odločanje o ničnosti obravnavanega pravnega posla predhodno vprašanje za odločanje v denacionalizacijskem postopku. Morebitni uspeh tožnika v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe mu namreč ohranja možnost, da svojo pravico glede oblike denacionalizacije uveljavi v denacionalizacijskem postopku. Zato tožnik izkazuje pravni interes za uveljavljanje ničnosti pravnega posla po 88. členu, dokler je v teku denacionalizacijski postopek.

28. Tudi po splošnih predpisih velja, da se na ničnost lahko sklicuje vsaka oseba (92. člen OZ).(14) Pritožnik pravilnih ugotovitev sodišča o izkazanem pravnem interesu tožeče stranke ne more omajati niti s sklicevanjem (in povzemanjem razlogov) na sodbo VS RS II Ips 8/2014. V njej je šlo za dejansko in pravno drugačen primer kot v tej zadevi. Dedinja denacionalizacijskega upravičenca je prodala nepremičnino, ki je bila predmet denacionalizacije, preden je prešla nanjo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zato se je obravnavano razmerje presojalo po pravilih za prodajo tuje stvari, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

29. Prva tožena stranka nadalje vztraja pri naziranju, da obravnavana prodajna pogodba predstavlja nadaljnje razpolaganje, ki ni (več) neveljavno. Prvi pravni posel naj bi bil dogovor o delitvi premoženja bivše Občine C., zato bi ga morala po pritožnikovem mnenju zajeti tudi tožba, da bi bila sklepčna.

30. Prepoved iz prvega odstavka 88. člena ZDen je naslovljena na denacionalizacijskega zavezanca in njegovega sopogodbenika. Določba 88. člen ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.(15) Že iz tega razloga so pritožbene navedbe o pravni dopustnosti obravnavane pogodbe (kot nadaljnjega pravnega posla) zgrešeni.

31. S pravilnimi razlogi v točki 41 sodbe pa je pritožbene navedbe o: „nadaljnjem pravnem poslu“ zavrnilo že sodišče prve stopnje. Drži, da je pogodbena delitev premoženja med novimi občinami, ki jo je predpisal ZLS, pravno poslovno razpolaganje s premoženjem. Ustavno sodišče RS je pri presoji ustavnosti 100. člena ZLS opozorilo na namensko razlago nasprotujočih si določb 100. člena ZLS in 88. člena ZDen. Namen 88. člena ZDen je v tem, da se do dokončne odločitve o denacionalizacijskem zahtevku ne poslabšuje pravni položaj upravičenca do denacionalizacije. Namen ZLS pa je urediti premoženjska razmerja med občinami. Za ugotovitev, katera od nasprotujočih si določb 100. člena ZLS in 88. člena ZDen velja za sporno kategorijo premoženja, pa je bistveno vprašanje, ali se z delitvijo premoženja, glede katerega obstaja verjetna dolžnost vrnitve, poslabša pravni položaj upravičenca do denacionalizacije. Le v primeru, če se z delitvijo premoženja med nove občine njegov pravni položaj poslabša, se uporablja določba 88. člena ZDen tudi že za akt o delitvi premoženja po 100. členu ZLS. V obravnavanem postopku ni bilo trditev, da je zaradi delitve premoženja med občine prišlo do poslabšanega položaja upravičencev do denacionalizacije. Dejstvo, da je prva tožena stranka zavezanka za vračilo v postopku denacionalizacije in da je v njem tudi sodelovala, pa niso bila sporna. Zato ugotavljanje nedovoljenosti dogovora o delitvi premoženja med novimi občinami v obravnavanem primeru niti ni bilo potrebno. Pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbenega zahtevka, ker s tožbo ni bila zajeta ekonomska celota več zaporednih pravdnih dejanj, pa so zmotni.

32. Kadar delitev premoženja med nove občine ne poslabša pravnega položaja denacionalizacijskih upravičencev, se uporablja 100. člen ZLS za vse premoženje nekdanjih občin, vključno s tistim, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Po prvem odstavku 88. člena ZDen velja le prepoved nadaljnjih prenosov lastninske pravice na nove subjekte.(16) Za tak primer gre po pravilnih ugotovitvah sodišča v tej zadevi in je ugovor prve tožene stranke, ponovljen v pritožbi, pravilno zavrnjen.

33. Ob ugotovitvah, da je bila obravnavana pogodba sklenjena v nasprotju s kogentno določbo 88. člena ZDen, je odveč vsakršno sklicevanje prve tožene stranke na okoliščine primera, ki naj bi kazale na kršitev manjšega pomena. Kršitev prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po ZDen obstaja dolžnost vrnitve, ni kršitev manjšega pomena.(17) Pritožbene navedbe, da obravnavane nepremičnine v postopku denacionalizacije ne bodo vrnjene v naravi, s katerim skuša pritožba opravičiti kršitev manjšega pomena, pa so tudi protispisne. Iz podatkov spisa N 111/2015, ki jih je sodišče vpogledalo, to ne izhaja.

34. Pritožba prve tožene stranke o glavni stvari je torej neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

35. Odgovoriti je treba še na pritožbene očitke tretje tožene stranke o napačni uporabi določb ZFPPIPP v zvezi s prijavo obravnavane terjatve v stečajnem postopku.

36. Pritožbeno sodišče obravnava pritožbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti pazi le na uporabo materialnega prava in na katere absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Zato na navedbe pritožnice, podane v pripravljalnih vlogah na prvi stopnji, na nekatere se v pritožbi le pavšalno sklicuje, ne bo odgovarjalo.

37. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točka 23 in 44 sodbe pravilno ugotovilo relevantna dejstva v zvezi s stečajnim postopkom. Strinja se z njegovo presojo, da v obravnavanem primeru ne gre za terjatev, ki bi jo bilo treba priglašati v stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom, pač pa za vrsto izločitvene pravice (drugi odstavek 22. člena ZFPPIPP). Nanje začetek stečajnega postopka ne vpliva (drugi odstavek 279. člena ZFPPIPP). Pritožbeno naziranje, da je tožnikova terjatev do tretje tožene stranke prenehala, ker izločitvena pravica še ni bila prijavljena v stečajni postopek, je zmotno in za to pravdo ni relevantno. Če upniki zamudijo rok za prijavo izločitvenih pravic, namreč izločitvena pravica ne preneha vse do prodaje premoženja (četrti in peti odstavek 299. člena ZFPPIPP).

O pravdnih stroških

38. Ker tudi pritožbeni razlogi tretje tožene stranke o glavni stvari niso podani in je odločitev pravilna, je bilo treba tudi to pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrditi izpodbijano sodbo.

Sklepno

39. Odločitev o stroških postopka izpodbijajo vse pritožnice. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je ob ugotovljenem delnem uspehu vseh pravdnih strank v postopku sprejeta odločitev pravilna in skladna z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Zato vanjo ni posegalo.

O pritožbenih stroških

40. Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo ne uveljavljanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbe pritožnic zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

41. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker pritožnice s pritožbami niso uspele, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene. Odgovor na pritožbo tožeče stranke, ki ga je podala prva tožena stranka, pa ni pripomogel k rešitvi na pritožbeni stopnji, zato naj tudi te stroške trpi vlagateljica sama.

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/1991 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami.

Op. št. (4): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002. Op. št. (5): Zakon o evidentiranju nepremičnin, Ur. l. RS, št. 47/2006 s spremembami.

Op. št. (6): Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami.

Op. št. (7): Zakon o lokalni samoupravi. Ur. l. RS, št. 72/93 s spremembami.

Op. št. (8): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 25/2011. Op. št. (9): Tako tudi teorija – dr. Končina Peternel, M., v: Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Pravosodni bilten 2011/2, str. 73. Op. št. (10): Primerjaj Betetto, N., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 587 do 589. Op. št. (11): Tratnik, M.: Oddaja nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, Pravna praksa, 2001, št. 13. str. 22. Op. št. (12): VS RS II Ips 402/2001 z dne 27. 2. 2002 in VS RS II Ips 45/2013 z dne 2. 4. 2015. Op. št. (13): II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008. Op. št. (14): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (15): Primerjaj VS RS II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015. Op. št. (16): Odločba Ustavnega sodišča RS U-1-75/96 z dne 14. 11. 1996 – točka 8. Op. št. (17): Odločba VS RS II Ips 75/2015 z dne 28. 5. 2015.