Jedro

Stranka zaradi nenavedbe organizacijske oblike ni izgubila svoje istovetnosti.

Nasprotna stranka ni izpodbijala (dejanske) ugotovitve, da je šlo za spor iz pogodbenega razmerja. Zato je pravilen (pravni) zaključek, da je za spor izključno pristojno sodišče (Republike Slovenije) po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče (sodnik posameznik) je s sklepom, opr. št. IR 147/2002-7 z dne 10.03.2003, v Republiki Sloveniji priznalo sodbo in sklep Trgovskega sodišča v Zagrebu, opr. št. XVIII P 9055/44 (pravilno: XVIII P 9055/94) z dne 06.05.1997 (prilogi A2 in A3), sodbo Visokega trgovskega sodišča Republike Hrvaške v Zagrebu, opr. št. III Pž 3672/97-2 z dne 07.04.1998 (prilogi A4 in A5), ter sodbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške v Zagrebu, opr. št. II Rev 168/00-2 z dne 19.07.2000 (prilogi A6 in A7).

Nasprotna stranka je vložila ugovor, vendar pa ga je okrožno sodišče (senat treh sodnikov) s sklepom, opr. št. IR 147/2002-13 z dne 05.09.2003, zavrnilo.

Zato je nasprotna stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) z vrnitvijo zadeve v ponovni postopek. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav je označba nasprotne (tožene) stranke v tujih sodnih odločbah (in posledično predlogu za njihovo priznanje) dejansko nekoliko pomanjkljiva, ker natančno in v celoti ne povzema njene registrirane firme in organizacijske oblike, pa ne more biti nobenega dvoma o identiteti nasprotne (tožene) stranke, kar je pravilno ugotovilo in obrazložilo že okrožno sodišče (v sklepu, s katerim je odločilo o ugovoru). Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam. Nasprotna (tožena) stranka namreč zaradi nenavedbe organizacijske oblike ni izgubila svoje istovetnosti.

Okrožno sodišče je odločitev o ugovoru oprlo tudi na ugotovitev, da so bili v postopku pred hrvaškimi sodišči zaslišani tudi predstavniki nasprotne (tožene) stranke. Gre za ugotovitev, ki jo je okrožno sodišče uporabilo šele kot dejansko podlago sklepa o ugovoru; zato ni mogoče šteti, da nanjo se nanašajoče pritožbene navedbe predstavljajo nedovoljene novote. Vendar pa je okrožno sodišče s to ugotovitvijo utemeljevalo neutemeljenost ugovora pasivne legitimacije nasprotne stranke v postopku priznanja tujih sodnih odločb, ne pa možnost sodelovanja tožene stranke v postopku pred hrvaškimi sodišči, katera v postopku priznanja tujih sodnih odločb ni bila sporna (da bi bilo treba opraviti narok z zaslišanji). Zato ugotovitev, da je bil A. P. zaslišan kot direktor nasprotne (tožene) stranke, ne predstavlja uveljavljane absolutne bistvene postopkovne kršitve. V dani situaciji namreč (za priznanje tujih sodnih odločb) ni bistveno, ali je bil A. P. zaslišan kot direktor ali pa morda kot priča (pri čemer pa iz dokaznega sklepa, povzetega v priznani odločbi Trgovskega sodišča v Zagrebu, izhaja, da dejansko ni bil zaslišan kot direktor, to je kot stranka, ampak kot priča).

Nasprotna stranka je s pritožbo ponovno uveljavljala izključno krajevno pristojnost slovenskega sodišča, v smislu prvega odstavka 97. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Vendar pa pri tem ni izpodbijala dejanske podlage (navedene na 4. strani sklepa), na katero je okrožno sodišče oprlo odločitev o zavrnitvi ugovora. Gre za ugotovitev, da se je spor pred hrvaškimi sodišči nanašal na plačila v zvezi s pogodbo, da je torej šlo za spor iz pogodbenega razmerja, in za ugotovitev, da se je nasprotna (tožena) stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pravočasno ugovarjala pristojnosti sodišč Republike Hrvaške. Zato je Vrhovno sodišče kot pravilen sprejelo pravni zaključek (da za zadevo ni bilo izključno pristojno sodišče Republike Slovenije), ki ga je na ugotovljeno dejansko podlago napravilo okrožno sodišče. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Nasprotna stranka se je sicer (v zvezi z uveljavljano izključno pristojnostjo slovenskega sodišča) sklicevala še na navedbe "v vlogah pred sodiščem prve stopnje", ki pa jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj mora pritožnica navesti razloge, ki jih želi uveljavljati s pritožbo, kot to (v zvezi z revizijo) izhaja tudi iz razlogov sodbe in sklepa VS RS, opr št. III Ips 128/98 z dne 08.12.1999. Ker niso podani razlogi, ki jih je uveljavljala nasprotna stranka, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep okrožnega sodišča, s katerim je zavrnilo ugovor, potrdilo (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter v zvezi s 366. in 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).