Jedro

Opustitev zavarovanca tožene stranke, ker ni počistil razsutega tovora (zdroba) z razkladalne rampe, hkrati pa ni z ustreznimi znaki opozoril na pretečo nevarnost, predstavlja protipravno ravnanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: pod 1. točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 1.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh; pod 2. točko, da se tožbeni zahtevek glede zneska 3.850,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.900,00 EUR od dne 24. 01. 2007 do dne 20. 11. 2007 zavrne in pod 3. točko, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.646,71 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov (tako stroškov na prvi stopnji kot pritožbenih stroškov), podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za nastalo škodo. Razsuta pest pšeničnega zdroba ni vzrok tožnikovega padca, temveč je vzrok za padec njegova neprevidnost. Pri tem tudi ne gre spregledati, da je tožnik glede padca spreminjal trditveno podlago. Zdrob je bil zelo dobro viden, saj je bila ura okoli enajst dopoldan, rampa pa je bila skoraj v celoti osvetljena. V zvezi s tem se sklicuje na izpovedbi prič D. K. in M. S., ki sta povedali, da sta zdrob na rampi opazili. Če bi bil tožnik bolj pozoren, do zdrsa ne bi prišlo. Zavarovancu tožene stranke tudi ni mogoče očitati, da tožnika ni opozoril na nevarnost, saj je tožnik to rampo poznal in je točno vedel, da rampa ne more biti ves čas popolnoma počiščena, kar pa je tudi življenjsko logično. Tudi sicer je šlo v konkretnem primeru za zelo majhno količino zdroba, ki po fizikalnih zakonih, upoštevaje tudi, da je površina rampe grob beton oziroma asfalt in da je imel tožnik športno oziroma treking obutev, ki že sama po sebi deluje protizdrsno, ne more povzročiti padca osebe. Poudarja, da ne obstaja pravno pravilo, ki bi zavarovancu tožene stranke nalagalo, da je čistilec vsak čas prisoten na predmetni rampi. Takega pravila ni in ne more biti, ker bi bilo to neživljenjsko in v praksi neizvedljivo. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 778/2010 in II Cp 577/2009. Napačen je tudi zaključek, da bi zavarovanec tožene stranke moral rampo zavarovati z varnostno ograjo, ker presega višino enega metra. Pri tem je treba upoštevati določeno toleranco zaradi načina merjenja. Glede na navedeno sodišču še predlaga, naj spremeni izrek o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni graji, da v konkretnem primeru ne obstoji temelj (podlaga) odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ugotovilo obstoj vseh elementov njegove (krivdne) odškodninske odgovornosti. Z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča glede obstoja (izpodbijanega) temelja zahtevka pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj le-ti temeljijo na izvedenem dokaznem postopku. Prav tako pa so razlogi, ki so sodišče vodili do takšnega zaključka, po oceni pritožbenega sodišča povsem razumni in prepričljivi.

5. Nedvomno je, da predstavlja opustitev zavarovanca tožene stranke, ker ni počistil razsutega tovora (zdroba) z razkladalne rampe, hkrati pa ni z ustreznimi znaki opozoril na pretečo nevarnost, protipravno ravnanje. Pritožbena izvajanja, češ da ni pravnega pravila, ki bi nalagal zavarovancu tožene stranke stalno čiščenje predmetne rampe, ne držijo. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Uradni list RS št. 89/1999 s spremembami), na kar je sicer opozorilo že sodišče prve stopnje, v tretji alineji 6. člena določa, da mora delodajalec (v konkretnem primeru zavarovanec tožene stranke) redno čistiti delovna mesta. Zavarovanec tožene stranke bi torej prvenstveno moral poskrbeti, da bi se razsuti zdrob na razkladalni rampi počistil. V kolikor tega ne bi zmogel, bi moral po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o varnostnih znakih (Uradni list RS št. 89/1999 s spremembami) z ustreznimi znaki opozoriti na nevarnost. Ta namreč določa, da mora delodajalec zagotoviti postavitev varnostnih znakov na mestih, kjer se delavci tveganjem ne morejo izogniti, ker jih delodajalec ni mogel odpraviti ali dovolj zmanjšati s tehničnimi sredstvi kolektivnega varstva ali ustrezno organizacijo dela. Ker ni ukrepal ne na en ne na drug način, je posledično sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana protipravnost njegovega ravnanja. Pri tem sklicevanje toženke, da bi se tožnik moral in mogel zavedati nevarnosti, saj je to rampo poznal, v konkretnem primeru v zvezi z odsotnostjo opozorilnih znakov nima nobenega relevantnega pomena. Razsuti zdrob je namreč za tožnika v dani situaciji pomenil izredno okoliščino in nevarnost, katere tožnik že zaradi majhne količine razsutega zdroba, kakor je pokazal izvedeni dokazni postopek, ni mogel predvideti in se s tem (iz)ogniti njenim negativnim posledicam. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na sodno prakso pa pritožbeno sodišče pojasnjuje zgolj to, da se odločilna dejstva in okoliščine, pomembna za razsojo, v zgoraj navedenih sodnih odločbah v bistvenem razlikujejo od dejstev in okoliščin v obravnavanem primeru. V prvem primeru je šlo, poleg že sicer povsem različne dejanske podlage, tudi za problem odsotnosti ustrezne trditvene in dokazne podlage, v drugem primeru pa je bilo odločilno vprašanje (ne)predvidljivosti nastanka škodnih posledic s strani delodajalca, o čemer pa v konkretnem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ne moremo govoriti. ''Opozarjanje'' tožene stranke na ti dve odločbi je zato povsem neutemeljeno. Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke razkladalno rampo zavarovati z varnostno ograjo, saj je po ugotovitvah izvedenca višja od 1 metra. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča, saj le-ti utemeljeno odgovarjajo na vse pritožbene navedbe toženke v tej smeri. Tudi sicer pa je v konkretnem primeru za ugotovitev obstoja protipravnosti odločilno to, da zavarovanec tožene stranke ni počistil razsutega tovora z razkladalne rampe oziroma opozoril na to nevarnost. Na zavarovancu tožene stranke je bilo breme, da poskrbi za varne delovne pogoje, česar pa v konkretnem primeru ni storil. 6. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti navedbam, da je bil vzrok tožnikovega padca njegova neprevidnost. Že prvostopenjsko sodišče je obširno in izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da je ravno razsut zdrob na razkladalni rampi vzrok tožnikovega padca in posledično njegovih poškodb, zato se pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicuje na razloge, ki so navedeni zlasti v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženi stranki ni uspelo izpodbiti vzročne zveze med protipravnim ravnanjem njenega zavarovanca in nastalo škodo, tudi v pritožbi pa ji v tej smeri ne uspe ponuditi nobenih dodatnih razlogov, na katere ne bi v celoti odgovorilo že sodišče prve stopnje in ki bi omajale njegov zaključek glede obstoja vzročne zveze. V zvezi z zatrjevanim spreminjanem trditvene podlage tožeče stranke pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da iz vseh vlog tožnika, kar je v tem primeru bistveno, izhaja zatrjevanje, da je prav razsuti zdrob povzročil padec oziroma zdrs z razkladalne rampe. Resničnost tako zatrjevanih dejstev pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v pravilnost katerega pritožbeno sodišče ne dvomi, ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni videl razsutega zdroba oziroma, da ta, upoštevajoč konkretne okoliščine, ni bil dobro viden, temelji ne le na izpovedbi tožnika, temveč tudi na izpovedbi prič M. S. in B. Č.. Sodišče je pod točko 32. obrazložitve sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da tožnik zdroba v dani situaciji ni videl. Pri tem se je oprlo tudi na mnenje izvedenca M. P., ki je na stopnji zelo velike verjetnosti potrdil, da predmetna rampa v času nezgode ni bila v celoti osončena, zaradi česar je bil raztresen zdrob slabše viden. Pravilnosti takšne dokazne ocene pa v ničemer ni mogoče oporekati. Tudi sicer je izjava priče M. S., na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, češ da je bil razsut zdrob viden, izvzeta iz celotnega konteksta. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč celotno izpovedbo omenjene priče, zaključilo, da priča raztresenega zdroba sprva povsem verjetno ni opazila, pri čemer je takšen zaključek prepričljivo utemeljilo na pomenu pričine subjektivne percepcije relevantnih okoliščin. Priča D. K. pa glede (ne)vidljivosti razsutega zdroba na razkladalni rampi ni povedal ničesar, zato niso utemeljene navedbe pritožbe v delu, ko se sklicuje na to pričo. Se je pa glede te okoliščine izjavil B. Č., ki je povedal, da je bilo zdroba malo in da ga je videl šele naknadno. Na podlagi pojasnjenega so neutemeljene pritožbene trditve, da je bil razsut zdrob dobro viden. Povsem pavšalne in z ničemer dokazane pa so pritožbene navedbe, da tako majhna količina raztresenega zdroba ne more povzročiti padca oziroma zdrsa osebe. Kot že navedeno je tožniku uspelo dokazati, da je ravno zaradi (majhne količine nevidnega oziroma slabo vidnega) raztresenega zdroba prišlo do škodnega dogodka, toženki pa takšnega zaključka niti s pritožbo ni uspelo izpodbiti.

8. Ker se končni uspeh strank v pravdi tudi po pritožbi ni spremenil, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

9. Po navedenem se izkaže, da so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, uradni preizkus sodbe v izpodbijanem delu pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).