Jedro

Določba 167. člena ZOR izhaja iz obstoja krivdne odgovornosti šole, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da se šola ekskulpira, če dokaže, da je nadzorstvo opravila na način, kakor je treba ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 2.503,76 EUR (prej 600.000,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od 22.5.2002 do plačila, v roku 15 dni, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 33,31 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 141,36 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi v celoti utemeljen, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Izpostavlja, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je pri presoji odgovornosti šol treba upoštevati „širšo družbeno funkcijo šol“. Upoštevati je potrebno, da starši otroka, ki je v šoli, od te ne morejo zahtevati takšnega nadzorstva, ki izključuje vsakršno možnost povzročitve škode tretjemu, temveč le tisto razumno mejo nadzorstva, ki ustreza otrokovi starosti in okoliščinam konkretnega primera. Šola nima moči, da bi preprečila tudi nesrečna naključja, ki so možna tudi v njihovih prostorih, kot so možna tudi povsod drugod. Od učiteljic ni moč zahtevati, da bi imele ves čas pod nadzorstvom vsak hip vsakega od učencev. V konkretnem primeru je do škode prišlo, ko je učenec 4. razreda odprl vrata sanitarij za deklice in z njimi trčil v tožnico, ki je stala za temi vrati. Ugotovitev sodišča, da je vrata odprl s povečano silo, nima opore v izvedenih dokazih. Edina priča, ki je dogodek videla, priča Š., je pojasnila, da je dečka videla, ko je odpiral vrata stranišča, pri tem pa poudarila, da odpiranje vrat ni moglo biti sunkovito, saj imajo vrata zgoraj montirano varovalo, ki to preprečuje. Priča ni izpovedala tega kar trdi sodišče, da deček „prav posebej mirno vrat res ni odprl.“. Pa tudi, če bi vrata odprl z večjo silo od običajne, to ne vpliva na presojo odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Nikakor ni moč zaključiti, da je bila ena dežurna učiteljica premalo in da bi prisotnost še ene učiteljice preprečila škodni dogodek. Nikakor ni zagotovljeno, da bi ta druga učiteljica gledala ravno k vhodu dekliškega stranišča, še manj pa, da bi lahko odprtje vrat preprečila. Po oceni priče Š. deček, ki ga je videla pri prehajanju hodnika, ni kazal znamenj jeze ali nenavadnega vedenja, poleg tega je hodil in ne tekel. Da bi morale učiteljice preprečevati že samo gibanje fantov v bližini dekliških sanitarij, pa je povsem neživljenjska zahteva. Nemogoče in neživljenjsko je tudi zahtevati, da bi učiteljice opazovale vsak gib otrok na hodnikih. To, da se je na drugi stran vrat pojavila deklica nižjega razreda, nima nobene zveze s tem, da naj bi bilo na hodniku premalo učiteljic. V zvezi s tem sodišče tudi ni navedlo nobenega predpisa, ki naj bi ga kršila zavarovanka toženke, njeno ravnanje pa tudi ni v nasprotju s splošno veljavnimi običaji. Šlo je za petminutni odmor, v katerem se učenci ob vedenju razrednih učiteljic, sprehodijo po hodnikih, odidejo na stranišče itd. Dejstva, da se po hodnikih sprehajajo tako fantje kot dekleta, nobena šola ne more in ne sme preprečiti. Sodišče je z navajanjem o neustreznosti razredov v pritličju šole, preseglo trditveno podlago tožbe. Pa tudi sicer ta navedba nima nobene vzročne zveze z nastankom škode, saj bi bila popolnoma enaka situacija, če bi na drugi strani vrat stala učenka 4. razreda. Sodišče samo je z navedbo, da v primeru, če bi vrata odprla deklica, škodnega dogodka šola ne bi mogla preprečiti, jasno dalo vedeti, da bi bil tudi v primeru dveh učiteljic dogodek nepreprečljiv.

Pritožba je utemeljena.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tisti, ki povzroči drugemu škodo, je le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), pri čemer je v konkretnem primeru, ko je bila mladoletna tožnica poškodovana s strani učenca v času, ko je bil ta pod nadzorstvom šole, potrebno upoštevati tudi 1. odstavek 167. člena ZOR, ki pravi, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola ali druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pri tem je še potrebno ugotoviti, da je imela šola svojo splošno odgovornost zavarovano pri toženi stranki in je zato v primeru, če je podana odgovornost šole, podana tudi odgovornost tožene stranke (940. in 941. ZOR).

Pravilno je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo odločilnih dejstev škodnega dogodka, za izhodišče vzelo pismeno izjavo edine priče dogodka, B. Š., ki jo je podala takoj po dogodku (priloga A8) in sicer: „Da sta dve dekleti iz 4. razreda svojega sošolca zmerjali z grdimi besedami, nato pa sta stekli v žensko stranišče, da bi se skrili pred njim. Fant je stekel za njima in na silo odprl vrata. S tem ko je z zunanje strani potisnil vrata, je po nesreči poškodoval L., ki je bila na WC-ju.“ Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zavarovanka tožene stranke, šola, nadzorstva nad učenci v času odmora ni opravljala na tak način, kot je bila dolžna in da šola tudi ni dokazala, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je prisotnost le ene dežurne učiteljice (učiteljice, ki skrbi za nadzor med odmori), glede na razporeditev prostorov, ki ji onemogočajo istočasni pregled nad celotnim prostorom, upoštevaje število razredov oziroma učencev v pritličju šole (6 razredov in približno 130 otrok), premalo. Vendar pa ima pritožba prav, da konkretnega dogodka tudi prisotnost dveh (ali celo več) dežurnih učiteljic, ne bi mogla preprečiti. Dejstvo je, da je šlo za hipen dogodek, kot pravi sodišče prve stopnje „za pohod četrtošolca od 3 metre oddaljene učilnice proti dekliškemu stranišču“. Tudi, če bi dežurna učiteljica videla, da gre deček proti dekliškemu stranišču in bi lahko iz njegovega načina gibanja oziroma situacije (deček je šel za sošolkama) ugotovila, da ima namen v sanitarije tudi vstopiti, upoštevaje bližino razreda in sanitarij (prečkati je bilo potrebno le 3 metrski hodnik), dogodka nedvomno ne bi mogla preprečiti, pa četudi bi stala v fantovi neposredni bližini. To jasno izhaja tudi iz izpovedbe edine priče dogodka, B. Š. (2. odstavek list. št. 46 spisa). Takšnih in podobnih dogodkov ni mogoče preprečiti s še tako strogim nadzorovanjem (pri čemer sodišče prve stopnje samo pove, da je odgovor na vprašanje o tem, do kod seže nadzorovalna dolžnost, potrebno iskati v razumni meri prepovedi in zapovedi) in je drugačno razlogovanje sodbe neživljenjsko. Enako tudi razlogovanje, da bi že prisotnost še ene dežurne učiteljice na učence vplivala tako preventivno, da se deček za „pohod“ za sošolkama ne bi odločil. Pri tem tudi ni važen razpored razredov, pritožba ima prav, da bi bila situacija, kar se tiče nadzorstva nad mladoletnim povzročiteljem škode, popolnoma enaka, tudi, če bi bila namesto mladoletne tožnice, učenka 4. ali 3. razreda. Poleg tega drži tudi, da je v tem obsegu sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Sprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je deček vrata stranišča odprl s povečano silo, kar pa na preprečljivost dogodka ne more vplivati. Tudi ne odgovor na vprašanje, ali je od vrat razreda do 3 metre oddaljenih vrat stranišča, hodil ali tekel. Če je tekel, kot to trditev tožeče stranke očitno sprejema sodišče prve stopnje (zadnji odstavek str. 9 sodbe), je nepreprečljivost dogodka toliko večja.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo. Iz povedanega namreč izhaja, da je tožena stranka dokazala, da bi v konkretnem primeru škoda nastala tudi pri (še bolj) skrbnem nadzorstvu (1. odstavek 167. člena ZOR). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

Glede na spremembo, je moralo odmeriti tudi stroške pravdnih strank v postopkih pred sodiščem prve in druge stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 31,71 EUR takse za odgovor na tožbo in 1,60 EUR pričnine (M. A.), skupaj 33,31 EUR, 131,36 EUR takse za pritožbo in 10,00 EUR iz naslova materialnih stroškov v zvezi s pritožbo, skupaj 141,36 EUR pritožbenih pravdnih stroškov. Oboje v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.