Jedro

Ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre, v primeru, ko upravičenec živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po ZUPJS, prebivanje na istem naslovu v istem gospodinjstvu, lahko pomeni tudi porazdelitev stroškov. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko gre za skupno bivanje tožnice z materjo, je tožena stranka zakonito uporabila prosti preudarek glede znižanja denarne socialne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba drugotožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2016 in prvostopenjska odločba prvotožene stranke št. ... z dne 19. 2. 2016 ter da se spremenita tako, da je upravičena do denarne socialne pomoči za ogrevanje v višini 288,00 EUR in da se ji izplača premalo izplačana denarna socialna pomoč v višini 288,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 2. 2016 dalje do plačila ter da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila. Obenem je sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se njeni pritožbi ugodi. Navaja, da je kršena določba 224. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ker sodba ne vsebuje predpisov. Prav tako sodišče ni upoštevalo predlaganih dokazov. Izpodbijana sodba je nezakonita, ker tožena stranka k odgovoru na tožbo ni predložila upravnega spisa. Obrazlaga, kaj pomeni aktivna in kaj pasivna legitimacija in vztraja, da je zato, ker je država Slovenija pasivno stvarno legitimirana, avtomatično tudi pasivno procesno legitimirana, pri čemer se sklicuje na 76. člen ZPP. Ne strinja se z odgovorom drugotožene stranke. Meni, da odgovor ni bil podan v roku, niti obrazložen skladno z 278. členom ZPP. Nadalje obširno razpravlja v zvezi z njenim predlogom za izločitev sodnice. Izpodbijana odločba Centra za socialno delo ni ugotovila, da ima dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Napačne so bile ugotovitve glede prostega preudarka. V zvezi s stroški postopka citira sodbo evropskega sodišča. Ne strinja se z zavrnitvijo uveljavljene odškodnine. Meni, da je izpolnjen element protipravnosti, ker sta obe odločbi nezakoniti.

3. V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. V obravnavanem primeru ni bila kršena smiselno zatrjevana določba 8. točke drugega odstavka ZPP, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Skladno z 212. členom ZPP so stranke dolžne navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Katere dokaze o odločilnih dejstvih pa bo izvedlo, sodišče po pooblastilu iz 213. člena ZPP odloči samo.

7. Predmet sodne presoje je v tem postopku dokončna odločba drugotožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2016, s katero je zavrnila tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 19. 2. 2016. S slednjo je Center za socialno delo odločil, da se tožnici dodeli denarna socialna pomoč za plačilo ogrevanja v višini 125,00 EUR za nakup kurilnega olja. Hkrati je odločil, da stroške kurilnega olja v takšnem znesku poravna Mestna občina A. s plačilom računa družbi, ki kurilno olje dostavi na podlagi naročilnice. Sporno v tej zadevi pa je, ali je tožnica upravičena do višje denarne socialne pomoči za plačilo ogrevanja.

8. V skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je socialni spor v primeru, ko se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.

Navedeno pomeni, da je v socialnih sporih vedno pasivno legitimirana tista stranka oziroma upravni organ, ki je izdal dokončni upravni akt in je nosilec pravic in obveznosti.

9. V obravnavanem primeru je to drugotožena stranka, medtem ko prvo in tretjetoženi stranki nista pasivno legitimirani, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, utemeljeno zavrnilo.

10. Pravna podlaga za odločitev v obravnavanem primeru glede višine denarne socialne pomoči za plačilo ogrevanja, je podana v Pravilniku o dodeljevanju denarne socialne pomoči v Mestni občini A. (Ur. l. RS, št. 18/2013, v nadaljevanju Pravilnik), sklep župana Mestne občine A. o določitvi pogojev za dodelitev občinske denarne socialne pomoči in njene višine št. ... z dne 31. 3. 2014, v nadaljevanju sklep, Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/07 s spremembami, v nadaljevanju ZSV), Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre) in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS). Pri občinski denarni socialni pomoči, ki jo uveljavlja tožnica, se primarno uporabljajo občinski predpisi in sicer citirani Pravilnik in sklep, Zakoni iz področja socialnega varstva pa le smiselno.

11. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica dne 4. 1. 2016 pri pristojnem centru za socialno delo vložila vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči iz sredstev občinskega proračuna Mestne občine A. (v nadaljevanju občinska denarna socialna pomoč) za plačilo ogrevanja pri nakupu kurilnega olja. V predsodnem postopku je bilo na podlagi podatkov iz zbirke podatkov in informatizirane zbirke podatkov, ki jih vodi center, ugotovljeno, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči in da je sicer samska oseba, da pa živi v skupnem gospodinjstvu z materjo (mnenje Centra za socialno delo A., ki je sestavni del vloge za dodelitev denarne socialne pomoči). Nadalje je bilo ugotovljeno, da se je tožnica znašla v materialni stiski, da je izkoristila vse zakonske možnosti za rešitev socialne stiske in da se je zaradi spleta neugodnih okoliščin, znašla v takšnem položaju, da ne more poravnati najnujnejših obveznosti.

12. Tožnica je nedvomno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnila pogoje iz 3. člena in 7. člena Pravilnika za dodelitev občinske denarne socialne pomoči. Pri odločanju o dodelitvi občinske denarne socialne pomoči in določitvi njene višine je tožena stranka upoštevala določbo 6. člena Pravilnika in skladno s prvim odstavkom 2. točke sklepa in vseh okoliščin, tožnici pravilno priznala občinsko denarno socialno pomoč v višini 125,00 EUR. Iz odločbe št. ... z dne 13. 1. 2016 izhaja, da je bila B.B., tožničini materi, dodeljena denarna socialna pomoč za plačilo ogrevanja v višini 250,00 EUR. Ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da v primeru, ko upravičenec živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po ZUPJS, prebivanje na istem naslovu v istem gospodinjstvu, lahko pomeni tudi porazdelitev stroškov. Glede na okoliščine konkretnega primera, ko gre za skupno bivanje tožnice z materjo, je tožena stranka zakonito uporabila prosti preudarek glede znižanja denarne socialne pomoči in tožnici dodelila občinsko denarno socialno pomoč v višini 125,00 EUR.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, je utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, iz enakih razlogov pa tudi pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP.

14. Na isti pravni podlagi je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo v zvezi s priznanjem odškodnine v višini 1.500,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki ga je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, lahko oškodovanec zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno. To pomeni, če samo eden od navedenih elementov ni izpolnjen, pogoji za priznanje odškodnine niso izpolnjeni.

15. Ker gre v obravnavanem primeru za prav takšen dejanski stan, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper prvo in tretjetoženo stranko iz razloga, ker nista pasivno legitimirani, zoper drugotoženo stranko pa tožnica ni dokazala obstoja protipravnosti.

16. Že sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitve postopka. Zaradi odprave takšnih pomot ali kršitev so zagotovljena pravna sredstva. Sicer pa sodna praksa s protipravnostjo razume kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitve, ki pomenijo zavestne, namerne in očitne napake. Te se kažejo zlasti kot nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljanje sodne prakse, neuporaba jasnih določb zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso ali pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka, napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja.

17. V obravnavanem primeru, ko tožnica kot element protipravnosti navaja, da o njeni pritožbi ni bilo odločeno v roku 60 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča drugotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ne glede na to, če je bil rok za izdajo odločbe v pritožbenem postopku prekoračen. Neutemeljeni pa so tudi vsi nadaljnji pritožbeni očitki, da v odločbi ni navedeno, kdo in v kakšnem obsegu tožnici pomaga in da s tem niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne.

18. Ker v obravnavanem primeru tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja povzročitelja škode, pri čemer sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, obstoj nadaljnjih elementov civilnega delikta sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je pravilno tožničin tožbeni zahtevek za priznanje odškodnine zaradi neizpolnjenih elementov civilnega delikta, zavrnilo. Na ostale pritožbene navedbe, ker za pritožbeno rešitev niso relevantne, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.