Jedro

Pri določbi 175. člena OZ gre za izjemo od splošnega načela, da razmerij, ki so že urejena s pravnomočnimi sodbami, ni več mogoče ponovno urejati. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je kot osnovo, od katere je potrebno ugotoviti, ali tožnici pripada zvišana renta za izgubljeni zaslužek, potrebno upoštevati tisti kriterij oziroma okoliščino, ki jo je upoštevalo sodišče v prejšnji pravdi pri določitvi rente za izgubljeni zaslužek.

Pravilno je pritožbeno stališče, da je dodatek za pomoč in postrežbo denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb ter da so do njega upravičeni upravičenci do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Pravilno je tudi nadaljnje stališče pritožbe, da se ti prejemki vštejejo v odškodnino tudi, če oškodovanec svoje pravice ne uveljavlja pred pristojnim organom, pa bi mu po veljavnih predpisih pripadala. Vendar pa prejemka iz socialnega zavarovanja iz naslova dodatka za tujo pomoč ni mogoče odšteti od odškodnine za izgubljeni zaslužek, ker vsak prejemek, kot je bilo že navedeno, krije dejansko in pravno opredeljeno določeno škodo, pač pa je tak dodatek mogoče odšteti od odškodnine za škodo zaradi tuje pomoči, če oškodovanec tako odškodnino uveljavi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačevati tožeči stranki namesto dosedanje mesečne rente v znesku po 154,94 EUR mesečno, ki je bila tožeči stranki prisojena s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem P 74/97 z dne 9. 6. 1998, od 1. 7. 2005 dalje zvišano mesečno rento in sicer za mesece od julija 2005 do oktobra 2014 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od 1. 11. 2014 dalje pa rento po 544,18 EUR mesečno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je še naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 4.626,65 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila druga tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Opozarja, da je v predmetnem postopku sodišče prve stopnje odločalo o zvišanju rente, ki je bila določena s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem P 74/97 z dne 9. 6. 1998, zato je bilo pri odločanju o zahtevku na zvišanje rente vezano na pravnomočne ugotovitve iz pravde o določitvi rente. Sodišče je v že citirani osnovni sodbi mesečno rento odmerilo na način, da je od plače, ki bi jo tožnica dobivala (zatrjevala je, da bi se, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaposlila po končanem 3-letnem izobraževanju na srednji stopnji) odštelo vse dohodke, ki jih je tožnica prejemala po škodnem dogodku. Ker je bil v osnovnem postopku podlaga za določitev rente zgolj izgubljeni zaslužek, ne pa tudi trajno povečanje potreb, ki bi omogočalo dodatek za pomoč in postrežbo, bi moralo prvo sodišče dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga prejema tožnica, odšteti od povprečne mesečne plače žensk s končanim skrajšanim programom izobraževanja. Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo spada med pravice, ki se zagotavljajo z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem. Dodatek za pomoč in postrežbo je denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobiva v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine življenjskih potreb, do njega pa so upravičeni uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega (99. člen ZPIZ-2). Ti prejemki se vštevajo v odškodnino tudi, če oškodovanec svoje pravice ne uveljavlja pred pristojnim organom, pa bi mu po veljavnih predpisih pripadala. Že v letu 1980 je bilo na bivši skupni seji ZS in VS bivših republik in pokrajin sprejeto načelno mnenje, da se prejemki zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja vračunajo v ustrezne oblike odškodnine, tako da škoda, ki jo trpi zavarovanec, sestoji iz razlike med skupno škodo in tistim, kar oškodovanec dobiva iz enega ali več navedenih naslovov. Glede na navedeno sodno prakso in pravno teorijo bi sodišče v predmetnem postopku višino zvišane rente moralo odmeriti na enak način in pri odmeri upoštevati vse dohodke tožnice po škodnem dogodku, to so družinska pokojnina (173,57 EUR), nadomestilo za invalidnost (115,32 EUR), dodatek za pomoč in postrežbo (145,08 EUR) in letni dodatek (od leta 2006 do 2010, v skupni višini 1.771,72 EUR) oziroma na mesec 29,53 EUR. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovore druge tožene stranke, da je pri izračunu eventualne razlike zaradi premalo izplačane rente potrebno upoštevati povprečno plačo, ki jo v Sloveniji prejemajo ženske s 3-letno poklicno šolo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da so ženske enako sposobne opravljati delo, ki ga opravljajo moški s tovrstno izobrazbo in so pri tem enako uspešne, zato bi lahko tožnica opravljala katerokoli delo in ne zgolj tisto, ki ga običajno opravljajo ženske in bi prejemala plačo, ki jo prejemajo vsi zaposleni s končano 3-letno šolo in to ne glede na spol. Druga tožena stranka se strinja s sodiščem, da so ženske pri svojem delu prav tako sposobne in uspešne pri delu kot moški, trdi pa, da ženske, ki dejansko opravljajo enako delo kot moški, prejemajo za svoje delo nižje plače. Da ženske resnično prejemajo nižjo plačo od moških za opravljeno delo s tovrstno izobrazbo kažejo statistični podatki. Pritožnica opozarja tudi na napačno odmero stroškov. Sodišče je pri odmeri stroškov zmotno uporabilo prvi odstavek 154. člena ZPP, kajti tožnica ni v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, kar je razvidno tudi iz primerjave med njenim modificiranim tožbenim zahtevkom iz vloge z dne 26. 10. 2012 in z izpodbijano sodbo prisojeno zvišano rento. Tožeča stranka je uspela približno s 76 % tožbenega zahtevka, zato ji gredo po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP pravdni stroški le v tem deležu. Prav tako pa prvostopno sodišče pri sami odmeri stroškov ni pravilno upoštevalo načela potrebnosti stroškov. Druga tožena stranka je s pritožbo, s katero je izpodbijala sodbo P 26/2009 z dne 5. 3. 2013, uspela in je bila tudi zaradi njenih ugovorov sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovljen postopek. Odgovor na pritožbo tožnice pa ni bil potreben in k odločbi višjega sodišča ni prispeval. Nadalje je potrebno upoštevati, da je prenos krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Trebnjem na Okrajno sodišče v Črnomlju naključje, ki se je primerilo tožnici, zato mora nositi vse stroške, ki so nastali z odsotnostjo pooblaščenca (ki ima sedež v Trebnjem) iz pisarne in vse potne stroške pooblaščenca in zakonite zastopnice na relaciji Trebnje – Črnomelj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato se jo da preizkusiti.

5. Tožnica se je v starosti petih let v prometni nesreči dne 23. 7. 1985 hudo telesno poškodovala. Predmet že pravnomočno končanega spora v zadevi P 74/97, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Trebnjem, je bil zahtevek za plačilo denarne rente kot povračilo za škodo, ki je nastajala tožnici zaradi izgube zaslužka. Tožeča stranka je v tej pravdni zadevi na podlagi 175. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, zahtevala zvišanje rente, ki ji je bila prisojena z zgoraj citirano sodbo.

6. Kot je višje sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu II Cp 1812/2013 z dne 11. 12. 2013, je v postopku za spremembo mesečne rente sodišče vezano na pravnomočne ugotovitve, ki jih je v prejšnji pravdi zajemala ugotovljena izguba na zaslužku. Pri določbi 175. člena OZ gre namreč za izjemo od splošnega načela, da razmerij, ki so že urejena s pravnomočnimi sodbami, ni več mogoče ponovno urejati. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je kot osnovo, od katere je potrebno ugotoviti, ali tožnici pripada zvišana renta za izgubljeni zaslužek, potrebno upoštevati tisti kriterij oziroma okoliščino, ki jo je upoštevalo sodišče v prejšnji pravdi pri določitvi rente za izgubljeni zaslužek. Sodišče je v prejšnjem postopku kot osnovo za izračun izgubljenega zaslužka upoštevalo podatek Statističnega urada RS o povprečni mesečni bruto plači zaposlene osebe s 3-letno poklicno šolo. Ker je na to ugotovitev sodišče v tem postopku vezano, je prvo sodišče pri ugotavljanju višine izgubljenega zaslužka pravilno upoštevalo povprečno mesečno plačo zaposlene osebe s končanim skrajšanim programom in ne povprečne plače, ki jo v Sloveniji prejemajo ženske s 3-letno poklicno šolo oziroma s končanim skrajšanim programom, za kar se pritožnica neutemeljeno zavzema, zato je načeto vprašanje o neenakopravnem plačilu žensk za enako delo v konkretnem primeru pravno nepomembno in ne terja odgovora.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče v postopku določitve rente za izgubljeni zaslužek tožnici od plače, ki naj bi jo dobivala, če ne bi bilo škodnega dogodka, odštelo vse dohodke, ki jih je tožnica prejela po škodnem dogodku. Kot je druga toženka navedla v pripravljalni vlogi z dne 15. 7. 2005, je tožnica ob zaključku sojenja v pravdi za določitev rente prejemala glede na svoj status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb mesečni dohodek v znesku 28.640,00 SIT in le navedeni dohodek je sodišče v prejšnji pravdi tožnici od ugotovljene višine plače tudi odštelo.

8. Vsaka od škod, ki jo oškodovanec lahko uveljavlja, ima svojo dejansko in pravno podlago, ki jo oškodovanec lahko ali pa tudi ne uveljavlja. Zahtevek za povrnitev regresa za letni dopust, zahtevek za dodatek za pomoč in postrežbo ter zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka temeljijo na različni dejanski in pravni podlagi.

9. Pravilno je pritožbeno stališče, da je dodatek za pomoč in postrežbo denarni prejemek, ki ga upravičenec pridobi v primeru, ko ne more samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb ter da so do njega upravičeni upravičenci do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v RS, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Pravilno je tudi nadaljnje stališče pritožbe, da se ti prejemki vštejejo v odškodnino tudi, če oškodovanec svoje pravice ne uveljavlja pred pristojnim organom, pa bi mu po veljavnih predpisih pripadala. Vendar pa prejemka iz socialnega zavarovanja iz naslova dodatka za tujo pomoč ni mogoče odšteti od odškodnine za izgubljeni zaslužek, ker vsak prejemek, kot je bilo že navedeno, krije dejansko in pravno opredeljeno določeno škodo, pač pa je tak dodatek mogoče odšteti od odškodnine za škodo zaradi tuje pomoči, če oškodovanec tako odškodnino uveljavi. V konkretnem primeru tožnica v tej pravdi uveljavlja zvišanje rente iz naslova izgubljenega zaslužka, in ne zvišanje rente iz naslova trajnega povečanja potreb, zato ni podlage, da bi navedeni prihodek tožnici odšteli od izgubljenega zaslužka, ki je bil tako v postopku določitve rente, kot tudi v tem postopku ugotovljen v višini povprečne mesečne plače zaposlene osebe s končanim skrajšanim programom. V zadevi II Ips 304/1999 na katero se sklicuje pritožba je bila v prvem postopku prisojena renta tako za izgubljeni dohodek kot tudi renta za pomoč in postrežbo. V tem primeru pa je seveda pravilno izhodišče, da se od prisojene rente za pomoč in postrežbo odšteje dodatek za pomoč in postrežbo, ki ga upravičenec prejema na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Enako stališče velja tudi za letni dodatek, ki je smiselno adekvaten pojmu regresa za letni dopust. V postopku za določitev rente iz naslova izgubljenega zaslužka tožnica ni uveljavljala rente za izgubljeni dohodek v obliki regresa za dopust, zato ni podlage, da bi se letni dodatek v tem postopku odštel od odškodnine za izgubljeni zaslužek. Pravilno prvo sodišče tudi ugotavlja, da bi tudi sicer tožnica po normalnem teku dogodkov, če bi se zaposlila na delih, ki ustrezajo zaposlenim s 3-letno poklicno šolo, brez dvoma prejemala tudi regres za letni dopust v nedvomno višjem znesku, kot ga predstavlja letni dodatek tožnice v konkretnem primeru.

10. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je tekom postopka večkrat spremenila tožbeni zahtevek in je z zadnjim modificiranim tožbenim zahtevkom, podanim v vlogi z dne 2. 2. 2015, v celoti uspela. Zato se ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (vložitev nasprotne tožbe, ki je bila sicer kasneje umaknjena, spremembe tožbenega zahtevka) izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v celoti. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo. Neutemeljen je tudi ugovor pritožnika, da bi morala tožnica nositi vse stroške, ki so nastali z odsotnostjo pooblaščenca iz pisarne in vse potne stroške pooblaščenca in zakonite zastopnice na relaciji Trebnje – Črnomelj, zaradi prenosa krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Trebnjem na Okrajno sodišče v Črnomlju, ker naj bi šlo za naključje, ki se je primerilo tožnici. Do prenosa pristojnosti z Okrajnega sodišča v Trebnjem na Okrajno sodišče v Črnomlju je prišlo na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Su 132/2009 z dne 25. 2. 2009 zaradi kadrovskih težav in preobremenjenosti Okrajnega sodišča v Trebnjem in ne gre za naključje oziroma krivdo, ki bi bila na strani tožnice v smislu 156. člena ZPP.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker druga tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da nosi svoje stroške pritožbe.