Jedro

Tožnica je za naročitelja opravila zgolj tiste dejavnosti, ki so vodile do vzpostavitve stika med naročiteljem (tožencem) in tretjo osebo – to je preverjanje dejanskega in pravnega stanja nepremičnine, oglaševanje prodaje nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja, izvajanje ogledov nepremičnine s strani tretjih oseb in komuniciranje s strankami (primerjaj drugi odstavek 15. člena ZNPosr). Drugih dejavnosti, ki sodijo pod storitev pogajanj in priprav za sklenitev prodajne pogodbe (kot npr. sodelovanje pri pogajanjih med strankama, seznanjanje naročitelja in tretje osebe o poteku pogajanj, hramba listin, spremljanje priprav na sklenitev prodajne pogodbe, sestava prodajne pogodbe), tožnici ni bilo treba opraviti. Zaradi manjšega obsega dela od običajno predvidenega je tožnica prihranila določena sredstva oziroma stroške, ki bi ji nastali v primeru izvedbe dodatnih storitev. Zato bi bilo nepravično, če bi toženec moral plačati polno vrednost v pogodbi dogovorjene provizije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 7.320 EUR zniža za 1.830 EUR (tako da sedaj znaša 5.490 EUR), - v III. točki izreka spremeni tako, da se stroški izvršilnega in pravdnega postopka v višini 1.881,68 EUR znižajo za 712,92 EUR (tako da sedaj znašajo 1.168,76 EUR).

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 53,75 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v določenem delu (I. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo zneska 7.320 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 do plačila (II. točka izreka) ter plačilo stroškov izvršilnega in pravdnega postopka v znesku 1.881,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženec je zoper odločitvi v II. in III. točki izreka odločbe vložil pravočasno pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje zaradi neupoštevanja vseh relevantnih okoliščin. Za presojo sodišča je bilo pomembno le, kdaj naj bi se kupovalka A. A. in toženec prvič videla. Več okoliščin kaže na to, da nobena aktivnost tožnice ni pripomogla k prodaji nepremičnine oziroma da v primeru zgolj njenega posredovanja do prodaje nepremičnine ne bi prišlo. A. A. kot kupovalka tožencu ni bila predstavljena s strani tožnice. Toženec ni imel vpliva na to, preko katerega nepremičninskega posrednika se bo izvedla prodaja. Vse do zadnjega podpisa pri notarju ni konkretno vedel, kdo naj bi bil kupec. Do uskladitve cene med prodajalcema in kupcema je prišlo brez neposrednega stika in neposrednih pogajanj, izključno preko nepremičninske posrednice iz druge nepremičninske agencije, ki je uredila tudi vso potrebno dokumentacijo za prodajo. To izhaja iz izpovedb vseh zaslišanih, zlasti iz izpovedi prič B. B. in A. A. Zato tožencu ni mogoče očitati, da je želel zaobiti tožnico glede plačila posredniške provizije, čemur so namenjene določbe 25. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr). Presoja sodišča, ki je osredotočena zgolj na prvi stik med prodajalcem in kupcem, ni pravilna. Obsežna sodna praksa potrjuje, da zgolj vzpostavitev stika med prodajalcem in potencialnim kupcem nepremičnine na splošno, brez sodelovanja pri pogajanjih in pripravah na sklenitev konkretnega pravnega posla, nepremičninski družbi ne daje pravice do plačila za posredovanje (glej npr. VSL sodbo I Cp 1470/2014, VSM sodbo I Cp 1220/2013 in VSL sodbo II Cpg 469/2018). Sicer pa zgolj dopustitev ogleda nepremičnine interesentu (brez ustrezne razlage in pogajanj o ceni) ni odločilna okoliščina za provizijo za posredovanje (VSL sodba I Cpg 261/2020). Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 58/2021, v kateri je pojasnjeno, da je nepremičninsko posredovanje sestavljeno izpolnitveno ravnanje iz različnih aktivnosti, ki naj nazadnje privedejo do sklenitve pogodbe med naročiteljem in tretjo osebo. Poleg tega obstaja več odločb o tem, da zgolj oprava določenih opravil ne daje pravice do celotne nagrade za posredovanje v maksimalni višini. Če je sodišče že odločilo, da je prišlo do obveznosti plačila za posredovanje, bi glede na prerekano višino moralo ocenjevati, koliko znaša pravična odmera za opravljeno storitev in to ustrezno ovrednotiti (primerjaj VSL sodbo in sklep II Cp 2642/2010). Opozarja še, da je toženec lastnik le ene polovice nepremičnine in da je torej lahko prodajal le to polovico. Sodišče je skopo in nepreverljivo obrazložilo, da je toženec dolžan plačati provizijo glede na vrednost celotne nepremičnine in ne v skladu z njegovim solastniškim deležem. Da takšen dogovor ni bil sklenjen, izhaja iz zaslišanj pravdnih strank in iz dopisa tožnice z dne 17. 12. 2019, to pa bi potrdila tudi priča C. C. (toženčeva sestra), ki je sodišče ni zaslišalo. Tudi sicer navedena priča glede na 6. točko 2. člena ZNPosr ni ožji družinski član toženca in določba četrtega odstavka 25. člena ZNPosr zanjo ni uporabljiva. Razen tega zahtevano plačilo za nepremičninsko posredovanje v povezavi s postopkom VI P 203/20, v katerem se isti znesek terja od kupovalke, presega zakonsko določen maksimalni znesek nagrade za nepremičninsko posredovanje v višini 4 % glede na prodajno vrednost nepremičnine (4,91 %). Takšen dogovor je glede na zakonsko določilo v presežku 4 % ničen. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe ustrezno spremeni s stroškovno posledico za tožnico, oziroma naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji pravdni stroški.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica (nepremičninska agencija) zahteva plačilo za posredovanje pri prodaji nepremičnine, katere solastnik je bil toženec (naročitelj), in sicer plačilo provizije v višini 2 % od pogodbene vrednosti nepremičnine skupaj z 22 % DDV.

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje: - pravdni stranki sta 10. 6. 2019 sklenili Pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami (v nadaljevanju: posredniška pogodba) za določen čas 9 mesecev (to je bila že druga takšna pogodba med njima), predmet te pogodbe je bilo posredovanje pri prodaji (celotne) nepremičnine (hiše), katere solastnik je toženec, - posredniška pogodba ni bila ekskluzivna in pri prodaji iste nepremičnine so posredovali tudi drugi nepremičninski posredniki, med njimi tudi nepremičninska agencija Č. d. o. o., s katero je toženec sklenil posredniško pogodbo 29. 5. 2019, - tožnica je izvrševala svoje pogodbene obveznosti, med drugim je opravila ogled nepremičnine, s čimer se je seznanila s predmetom pogodbe in pridobila vse potrebne podatke v zvezi z nepremičnino, ter organizirala več ogledov za potencialne kupce, - A. A. si je nepremičnino prvič ogledala 28. 8. 2019 v prisotnosti toženca in zakonitega zastopnika tožnice, - 29. 10. 2019 je bila nepremičnina ob posredovanju nepremičninske družbe Č. d. o. o. prodana A. A. in njenemu možu za ceno 300.000 EUR, - pri sklenitvi omenjene prodajne pogodbe tožnica ni sodelovala niti ni bila s strani toženca obveščena o njeni sklenitvi.

7. Sodišče prve stopnje je kot glavni razlog za ugoditev utesnjenemu tožbenemu zahtevku navedlo, da je bila tožnica tista, ki je toženca prva spravila v stik s tretjo osebo (kupovalko A. A.), s katero je bila nato sklenjena prodajna pogodba. Ker se je to zgodilo pred potekom 6 mesecev od prenehanja posredniške pogodbe, je tožnica na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZNPosr1 upravičena do plačila provizije, četudi pri sklepanju prodajne pogodbe ni sodelovala.

8. Posredovanje v prometu z nepremičninami ureja ZNPosr.2 S pisno pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami se nepremičninska družba zavezuje, da si bo prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, katere predmet je nepremičnina, naročitelj pa se zavezuje, da bo nepremičninski družbi plačal za posredovanje, če bo pogodba sklenjena (prvi odstavek 13. člena ZNPosr). Za pravno razmerje med nepremičninsko družbo in naročiteljem subsidiarno veljajo splošna pravila obligacijskega prava o pogodbi o posredovanju (drugi odstavek 13. člena ZNPosr).

9. S posredniško pogodbo, sklenjeno 10. 6. 2019, sta se pravdni stranki zavezali k izpolnitvi obveznosti, navedenih v prvem odstavku 13. člena ZNPosr. Med drugim sta dogovorili tudi podrobnosti glede toženčeve (naročiteljeve) obveznosti plačila za posredovanje tožnici (glej 3. in 4. člen pogodbe3), pri čemer ta dogovor ni bil sklenjen v nasprotju s kogentnimi določili ZNPosr (glej 5. in 25. člen ZNPosr).

10. Predmet posredniške pogodbe med strankama je bila celotna nepremičnina (ne le solastniški delež toženca). Zato je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je provizijo za nepremičninsko posredovanje, ki v skladu z določili posredniške pogodbe odpade na prodajalca (to je 2 %), v celoti dolžan plačati toženec, ne glede na višino njegovega solastniškega deleža. V svoji pritožbeni kritiki tega stališča toženec prezre, da njegova obveznost plačila provizije izhaja iz pisno sklenjene posredniške pogodbe, ki jo je podpisal kot edini naročitelj, in ne iz njegovega lastninskopravnega položaja. Kolikšen delež nepremičnine je lahko proda(ja)l toženec, je treba ločiti od vprašanja, kaj je bil predmet posredniške pogodbe in kdo njen (izključni) naročitelj. S sklicevanjem na druge dokaze, ki ne kažejo na drugačno vsebino in stranke posredniške pogodbe, zato toženec ne more dokazati, da bi bila njegova obveznost plačila provizije zgolj polovična. Tega tudi ne bi mogla potrditi priča C. C. (toženčeva sestra), ki je sodišče prve stopnje ni zaslišalo (razloge za zavrnitev tega dokaznega predloga je prepričljivo pojasnilo).

11. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izvrševala svoje pogodbene obveznosti in je zato upravičena do plačila za svoje delo. Navedbe glede neizpolnjevanja oziroma napak pri izpolnjevanju tožničinih pogodbenih obveznosti, ki jih je toženec podal med postopkom, so bile skope in pavšalne, nekoliko bolj podrobno jih argumentira šele v pritožbi.4 Te navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj toženec ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču, da je zaradi neupoštevanja vseh relevantnih okoliščin pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje.

12. Dokazni postopek potrjuje tožničine navedbe, da je po vzpostavitvi prvega stika s tretjo osebo (kupovalko) nadaljnje izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti preprečil toženec. Ta se je namreč že predhodno odločil za angažiranje več drugih nepremičninskih agencij za prodajo iste nepremičnine in pristal na to, da se je prodaja nepremičnine opravila ob posredovanju druge nepremičninske agencije (čeprav mu je tretjo osebo (kupovalko) kot prva predstavila tožnica), tožnici pa je to dejstvo zamolčal (kršitev dolžnosti obveščanja po 18. členu ZNPosr). Ker je dogovorjene obveznosti treba spoštovati (pacta sunt servanda), se toženec neutemeljeno zavzema za to, da tožnici ne dolguje plačila za nepremičninsko posredovanje. Tega ga ne more razbremeniti niti okoliščina, da posredniška pogodba med pravdnima strankama ni bila ekskluzivna in da je večino posredniških storitev v zvezi s prodajo nepremičnine v končni fazi opravila druga nepremičninska agencija. Odločitev, da je sklenil posredniške pogodbe za prodajo iste nepremičnine tudi z drugimi nepremičninskimi agencijami, je bila v njegovi sferi (nanjo je imel vpliv) in ga ne odvezuje od izpolnjevanja že sprejetih pogodbenih obveznosti do tožnice. Če njenih storitev ni (več) potreboval oziroma z njenim delom ni bil (več) zadovoljen, jo je o tem imel možnost seznaniti in ji odpovedati posredniško pogodbo (drugi odstavek 26. člena ZNPosr). S tem bi preprečil nadaljnje aktivnosti tožnice glede vzpostavljanja stika med naročiteljem in tretjo osebo (organizacijo nadaljnjih ogledov nepremičnine) ter ji prihranil njen trud in stroške v zvezi s tem.

13. Toženec pa ima prav, ko v pritožbi opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo upoštevati obseg aktivnosti, ki jih je tožnica opravila zanj. Zgolj vzpostavitev stika med prodajalcem in potencialnim kupcem nepremičnine, brez sodelovanja pri pogajanjih in pripravah na sklenitev konkretnega pravnega posla, nepremičninski družbi ne daje pravice do polnega plačila za posredovanje.5 Pogodbeno svobodo glede določitve provizije omejuje korektiv iz tretjega odstavka 846. člena OZ, ki sodišču omogoča, da dogovorjeno posredniško plačilo na naročiteljevo zahtevo zniža, če spozna, da je pretirano visoko v primerjavi s posrednikovim trudom in njegovo storitvijo.6 Toženčeve navedbe, s katerimi je med postopkom nasprotoval plačilu celotnega vtoževanega zneska s sklicevanjem na neaktivnost tožnice in (večjo) aktivnost druge nepremičninske agencije, ki je vodila tudi pogajanja o ceni nepremičnine, bi bilo treba upoštevati v tem smislu. Ob tem gre dodati, da toženec glede na novejšo sodno prakso za uveljavljanje znižanja provizije ni bil dolžan vložiti nasprotne (oblikovalne) tožbe.7

14. Drugi odstavek 846. člena OZ ureja določitev višine provizije za primer, ko plačilo ni določeno in tudi ni mogoče ugotoviti običajnega plačila. Glede na to določbo se pri oceni (ne)sorazmernosti višine plačila upošteva vse okoliščine posla, zlasti pa obseg in zahtevnost posrednikovega prizadevanja.8 Posamezni posli posredovanja v prometu z nepremičninami vsebujejo vse dejavnosti 1) pri vzpostavljanju stika med naročiteljem in tretjo osebo ter 2) pri pogajanjih in pripravah za sklenitev pravnih poslov, katerih predmet je določena nepremičnina (3. točka 2. člena ZNPosr). Tožnica je za naročitelja opravila zgolj tiste dejavnosti, ki so vodile do vzpostavitve stika med naročiteljem (tožencem) in tretjo osebo – to je preverjanje dejanskega in pravnega stanja nepremičnine, oglaševanje prodaje nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja, izvajanje ogledov nepremičnine s strani tretjih oseb in komuniciranje s strankami (primerjaj drugi odstavek 15. člena ZNPosr). Drugih dejavnosti, ki sodijo pod storitev pogajanj in priprav za sklenitev prodajne pogodbe (kot npr. sodelovanje pri pogajanjih med strankama, seznanjanje naročitelja in tretje osebe o poteku pogajanj, hramba listin, spremljanje priprav na sklenitev prodajne pogodbe, sestava prodajne pogodbe), tožnici ni bilo treba opraviti. Zaradi manjšega obsega dela od običajno predvidenega je tožnica prihranila določena sredstva oziroma stroške, ki bi ji nastali v primeru izvedbe dodatnih storitev. Zato bi bilo nepravično, če bi toženec moral plačati polno vrednost v pogodbi dogovorjene provizije.

15. Glede na obseg opravljenih storitev in vloženi trud pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do 75 % dogovorjene provizije,9 tako da ta zdaj namesto 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine (6.000 EUR) z 22 % DDV znaša 1,5 % pogodbene vrednosti nepremičnine (4.500 EUR) z 22 % DDV, to je 5.490 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v II. točki izreka ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP).

16. Za višje znižanje provizije ni pravne podlage, kajti v tej pravdi ugotovljena dejstva kažejo na to, da so bili razlogi za manjši obseg tožničinih storitev na strani toženca.10 Da bi bila tožnica iz nadaljnjih aktivnosti nepremičninskega posredovanja izključena po svoji krivdi (zaradi nekvalitetno opravljenega dela), tožencu ni uspelo dokazati (o tej izključitvi je tudi sploh ni obvestil). Znižanja provizije prav tako ne utemeljuje pritožbeno opozorilo, da bo tožnica presegla zakonsko določen maksimalni znesek provizije s tem, ko v drugi pravdi zahteva plačilo enakega zneska provizije tudi od kupovalke A. A. Toženčeva obveznost plačila provizije namreč v konkretnem primeru ni odvisna od obstoja in višine iste obveznosti kupovalke. Četudi obe obveznosti temeljita na isti pravni podlagi, gre za dve samostojni obveznosti. Pa tudi sicer je že na prvi pogled očitno, da seštevek vtoževanih zneskov od obeh strank prodajne pogodbe ostaja znotraj zakonske omejitve iz prvega odstavka 5. člena ZNPosr, kajti zatrjevani presežek nad 4 % provizijo predstavlja 22 % DDV na posredniške storitve, ki ga je nepremičninska družba upravičena zaračunati (glej tudi prvi odstavek 3. člena posredniške pogodbe).

17. Sprejeta odločitev o znižanju prisojene provizije narekuje spremembo stroškovne odločitve v III. točki izreka sodbe v prid toženca. Glavno merilo za odločanje o stroških pravdnega postopka je uspeh strank v pravdi (154. člen ZPP), po spremembi odločitve pa je tožnica uspela le s 75 % tožbenega zahtevka.

18. Pred sodiščem prve stopnje so bili tožnici priznani stroški izvršilnega in pravdnega postopka v skupni višini 1.881,68 EUR. Ti stroški po obsegu in višini med strankama niso sporni, zato se tožničin 75 % uspeh v pravdi upošteva od te osnove in ji je toženec sedaj dolžan povrniti 1.411,26 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Tožencu se stroški izvršilnega in pravdnega postopka glede na delni uspeh v pravdi odmerjajo na novo. Upoštevaje 155. člen ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in vrednost spornega predmeta je upravičen do povrnitve stroškov odvetniških storitev (za več vlog in narokov)11 v višini 1.500 odvetniških točk in do povrnitve izdatkov za stranko (materialni stroški) v višini 25 točk,12 kar skupaj znaša 1.525 odvetniških točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 915 EUR. Temu je treba prišteti še sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55 EUR, tako da vsi toženčevi stroški izvršilnega in pravdnega postopka v polnem obsegu znašajo 970 EUR. Glede na svoj 25 % pravdni uspeh je toženec upravičen do povrnitve 242,50 EUR stroškov.

20. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov (1.411,26 EUR v korist tožnice in 242,50 EUR v korist toženca) je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 1.168,76 EUR (s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), kar je za 712,92 EUR manj, kot mu je bilo naloženo v izpodbijani III. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tudi v tem delu in sodbo ustrezno spremenilo tudi v III. točki izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

21. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22. Pravdni uspeh strank je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka. Ker je toženec s pritožbo glede glavnega zahtevka uspel v 25 %, mu je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške v tem obsegu, toženec pa je dolžan povrniti tožnici 75 % njenih stroškov odgovora na pritožbo (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).

23. Toženec je upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 500 odvetniških točk (Tar. št. 21/1 OT) in do izdatkov za stranko (poštne in telekomunikacijske storitve) v višini 10 točk (2 % od vrednosti storitve), kar skupaj znaša 510 odvetniških točk in glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 306 EUR. Temu je treba prišteti še plačano sodno takso za pritožbo v višini 375 EUR, tako da toženčevi pritožbeni stroški v polnem obsegu znašajo 681 EUR, upoštevaje njegov 25 % pravdni uspeh pa 170,25 EUR.

24. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo v priglašeni višini 400 odvetniških točk (v mejah Tar. št. 21/1 OT) in do izdatkov za stranko (materialnih stroškov) v višini 8 točk (2 % od vrednosti storitve),13 kar skupaj znaša 408 odvetniških točk in glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 244,80 EUR. Temu je treba dodati še 22 % DDV na odvetniško storitev in izdatke (53,86 EUR), tako da tožničini stroški odgovora na pritožbo v polnem obsegu znašajo 298,66 EUR, upoštevaje njen 75 % pravdni uspeh pa 224 EUR.

25. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov (224 EUR v korist tožnice in 170,25 EUR v korist toženca) je toženec dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 53,75 EUR.

1 Sodišče prve stopnje določbe četrtega odstavka 25. člena ZNPosr ni uporabilo iz razloga, ker bi toženčevo sestro štelo kot ožjega družinskega člana, kot toženec navaja v pritožbi. 2 Zakon o nepremičninskem posredovanju, kot je veljal na dan sklenitve posredniške pogodbe med strankama 10. 6. 2019. 3 Naročitelj (toženec) se je zavezal, da bo v primeru prodaje nepremičnine, navedene v tej pogodbi, nepremičninski družbi (tožnici) za posredovanje plačal 4 % od dosežene prodajne cene, to plačilo pa se poveča še za vrednost DDV v višini 22 %. Kot pogoj za sklenitev prodajne pogodbe je bilo dogovorjeno, da se plačilo za opravljeno posredovanje razdeli tako, da tretja oseba (kupec) prevzame polovico plačila posredovanja – v višini 2 % od dosežene pogodbene vrednosti, pri čemer si naročitelj in tretja oseba lahko plačilo za posredovanje razdelita tudi drugače. 4 V pritožbi toženec navaja, zakaj zgolj v primeru tožničinega posredovanja do prodaje nepremičnine ne bi prišlo. 5 Primeri iz sodne prakse, ki jih toženec v zvezi s tem citira toženec, se sicer nanašajo na drugačne dejanske situacije. V zadevah VSL sodba I Cp 1470/2014 in VSM sodba I Cp 1220/2013 tožeča stranka sploh ni seznanila tretje osebe oziroma naročitelja s ponudbo, ni posredovala kontaktnih podatkov naročitelja oziroma tretje osebe ter ni vodila ali organizirala ogleda nepremičnine. V zadevi VSL sodba II Cpg 469/2018 tožeča stranka ni nikoli sodelovala pri sklenitvi pogodbe za najem dodatnih prostorov pri istem najemodajalcu in na isti lokaciji. V zadevi VSL sodba I Cpg 261/2020 je tožena stranka (naročitelj) uspela s konkretnimi navedbami dokazati, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z njenimi interesi ter da brez samostojnega nastopa tožene stranke do sklenitve prodajne pogodbe sploh ne bi prišlo. 6 Primerjaj VSL sodbo I Cp 4183/2010 z dne 9. 3. 2011. 7 Glej VSL sodbo II Cp 1279/2022 z dne 25. 10. 2022 in VSRS sklep II Ips 34/2022 z dne 7. 9. 2022, ki se sicer nanaša na zahtevo za zmanjšanje pogodbene kazni po 252. členu OZ. 8 Primerjaj VSL sodbo II Cp 1279/2022 z dne 25. 10. 2022. 9 V sodni praksi je še najbolj podoben primer konkretnemu VSL sodba II Cp 1279/2022 z dne 25. 10. 2022, kjer je bila tožnica upravičena do 75 % dogovorjene provizije. 10 Drugače je bilo v citirani zadevi VSL sodba in sklep II Cp 2642/2010, v kateri je tožena stranka uspela dokazati, da je tožeči stranki zaupala manj posredniških opravil iz razloga, ker ta pri svojem delu ni pokazala ustrezne profesionalne skrbnosti. 11 To je za ugovor zoper sklep o izvršbi 400 točk (Tar. št. 27/6 OT), za prvo in edino obrazloženo pripravljalno vlogo 400 točk (Tar. št. 19/1 OT), za dne 24. 3. 2022 opravljen prvi narok za glavno obravnavo 400 točk (Tar. št. 20/1 OT), za dne 16. 6. 2022 opravljen drugi narok za glavno obravnavo 200 točk (Tar. št. 20/2 OT) in za urnino za dne 16. 6. 2022 opravljen narok 100 točk (prvi odstavek 6. člena OT). 12 To je 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (5 točk) - tretji odstavek 11. člena OT. 13 Do priznanja priglašenega stroška posveta s stranko (100 točk) tožnica ni upravičena, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila že vključena v drugih tarifnih številkah (Tar. št. 39 OT). Ker tožnici sodne takse na pritožbeni stopnji ni bilo treba plačati, tudi do povračila tega stroška ni upravičena.