Jedro

Ničnosti zahtevek je v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe in do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave. Od odločitve o ničnostnem zahtevku je odvisna odločitev o preostalih dveh zahtevkih. Skladno z večinsko in ustaljeno sodno prakso in tudi pravno teorijo vrednosti spornega predmeta za prejudicialni ničnostni zahtevek ni treba posebej opredeljevati. Posledično tega dela zahtevka tudi ni mogoče upoštevati v okviru vrednosti, od katere se odmerja sodna taksa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog z dne 5. 2. 2025 razveljavi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 5. 2. 2025.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Ponavlja svoje obširne navedbe in stališča glede ugotovitve vrednosti spornega predmeta, ki jih je podal že v ugovoru zoper plačilni nalog. Poudarja, da se je v ugovoru skliceval na sodno prakso in pravno teorijo, do tega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, temveč je zgolj prepisalo razloge iz sklepa z dne 28. 1. 2025. Meni, da bi se sodišče moralo opredeliti do njegovih argumentov, zlasti pa bi moralo pojasniti, zakaj je odstopilo od sodne prakse, na katero je opozoril v ugovoru. Ker tega ni storilo, je poseglo v pravico do obrazložene odločbe, ki izhaja iz načela enakopravnosti strank, ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog spremeni tako, da se sodna taksa odmeri od vrednosti spornega predmeta 189.831,55 EUR v znesku 3.225 EUR.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s plačilnim nalogom z dne 5. 2. 2025 tožniku v plačilo naložilo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-12 v znesku 6.195 EUR. Sodno takso je odmerilo od vrednosti spornega predmeta 467.214,55 EUR, ki jo je s sklepom z dne 28. 1. 2025 določilo kot seštevek vrednosti posameznih s tožbo uveljavljanih zahtevkov (v višini 277.383 EUR za zahtevek pod točko 1 zaradi ugotovitve ničnosti hipotekarne kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, v višini 1.436,03 EUR za zahtevek pod točko 2 in 3 zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter njenega izbrisa in v višini 188.395,52 EUR za kondikcijski zahtevek pod točko 4).

5.Izdanemu plačilnemu nalogu je tožnik pravočasno ugovarjal iz razloga, da zaradi prejudicialnosti zahtevka iz naslova ničnosti tega zahtevka ni treba posebej vrednotiti, temveč je zajet v skupnih in nediferenciranih vrednostih spornega predmeta izbrisnega in kondikcijskega zahtevka. Vrednost spornega predmeta je zato določena napačno, posledično pa je napačno odmerjena tudi sodna taksa (34.a člen ZST-1).

6.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikov ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo z vztrajanjem na stališču iz sklepa z dne 28. 1. 2025 o ločenem ovrednotenju vsakega posameznega zahtevka, vključno z ničnostnim. Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev napačna.

7.Ničnosti zahtevek je v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe in do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave. Od odločitve o ničnostnem zahtevku je namreč odvisna odločitev o preostalih dveh zahtevkih. Skladno z večinsko in ustaljeno sodno prakso3 in tudi pravno teorijo4 vrednosti spornega predmeta za prejudicialni ničnostni zahtevek ni treba posebej opredeljevati (takšno je bilo nenazadnje tudi prvotno stališče sodišča prve stopnje v sklepu z dne 28. 11. 2024, s katerim je tožnika pozvalo k dopolnitvi tožbe z navedbo vrednosti spornega predmeta). Posledično tega dela zahtevka tudi ni mogoče upoštevati v okviru vrednosti, od katere se odmerja sodna taksa. Ob tem ni pomembno, ali je o vprašanju ničnosti odločeno le kot o predhodnem vprašanju5 ali kot o posebnem, ločenem delu tožbenega zahtevka (vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP),6 kar je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 28. 1. 2025 izpostavilo kot odločilni razlikovalni element in argument za ločeno vrednotenje tega dela zahtevka. O prejudicialnem pravnem razmerju se mora namreč sodišče izreči v obeh primerih, zato tudi ob postavitvi ločenega vmesnega ugotovitvenega zahtevka ne sodišče ne tožena stranka nista obremenjena z novim procesnim gradivom7, odločanje o tem vprašanju pa za sodišče ne pomeni dodatnega dela, ki bi ga bilo treba stroškovno posebej kriti z višjo sodno takso.8

8.Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sodno takso odmerilo od vrednosti spornega predmeta 467.214,55 EUR v znesku 6.195 EUR, saj osnovo za njeno odmero predstavlja le znesek 189.831,55 EUR (seštevek vrednosti zahtevka iz naslova izbrisne tožbe v višini 1.436,03 EUR in vrednosti kondikcijskega zahtevka 188.395,52 EUR). ZST-1 pa v tar. št. 1111 za postopek pred sodiščem prve stopnje ob taki vrednosti spornega predmeta sodno takso določa v znesku 3.225 EUR.

9.Po obrazloženem je bila sodna taksa s plačilnim nalogom z dne 5. 2. 2025 odmerjena napačno in je tožnikov ugovor zoper ta plačilni nalog utemeljen. Ker je že iz tega razloga utemeljena tudi pritožba, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, temveč je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog ugodilo in plačilni nalog z dne 5. 2. 2025 razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Ob tem pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku tožniku izdati nov plačilni nalog za novo določeno višino sodne takse, ki bo sestavni del tega sklepa9 (drugi in tretji odstavek 34.a člena ZST-1).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami.

3Prim. sodbo in sklep VSRS II Ips 27/2013 z dne 12. 3. 2015, sklep VSRS II Ips 303/2014 z dne 11. 12. 2014, sklep VSRS III Ips 40/2010 z dne 20. 3. 2013, sklep VSRS II DoR 408/2012 z dne 6. 6. 2013, sklep VSM I Cp 770/2024 z dne 16. 12. 2024, sklep VSM I Cp 892/2024 z dne 26. 11. 2024, sklep VSM I Cp 749/2023 z dne 19. 3. 2024, sklep VSM I Cp 903/2023 z dne 19. 12. 2023, sklep VSL R 88/2022 z dne 8. 7. 2022, sklep VSL I Cp 347/2018 z dne 21. 2. 2018, sklep VSL I Cpg 371/2017 z dne 14. 6. 2017.

4Glej dr. Maja Ovčak Kos in Žiga Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Revija Odvetnik, št. 3/2015 z dne 2. 7. 2015, stran 11 in dalje.

5Z učinkom le v pravdi, v kateri je vprašanje postavljeno, prim. drugi odstavek 13. člena ZPP.

6O katerem se odloča v izreku z učinkom pravnomočnosti.

7Prim. Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, stran 160.

8Namen sodne takse je namreč delno kritje stroškov, ki nastanejo z delom sodišča in so odvisni od zahtevnosti sodnega obravnavanja določene zadeve kot celote, prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-622/05, U-I-371/06 z dne 14. 9. 2006.

9Prim. sklep VSL III Cp 1775/2024 z dne 12. 12. 2024 in sklep VSM I Cp 99/2024 z 29. 2. 2024.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 34a Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 13/2, 181, 181/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.