Jedro

V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan.

Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke (za območje cele države) z registracijo. Zato je kriterij za presojo "splošno znanega znaka" najprej njegova uveljavitev na pomembnem, to je znatnem, precejšnem delu območja države.

In ker je nasprotno tožbo zaradi zatrjevane kršitve znamke vložila šele 24.12.1999, je od pridobitve pravice do znamke z odločbo Urada za intelektualno lastnino 304-67/95-1157-MB-5 z dne 27.6.1996 (priloga B 4a; 1. odst. 60. čl. ZIL/92) potekel prekluzivni subjektivni rok (materialnega prava) iz 1. odst. 97. čl. takrat veljavnega ZIL/92. Po preteku omenjenga roka imetnik pravice do znamke namreč izgubi pravovarstveni zahtevek proti kršitelju, za katerega je vedel.

Izrek

I. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v odločitvi o tožbenem zahtevku (I/1., I/2. in 1. odst. I/3 tč. izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je znak "Belokranjski oglasnik", ki ga uporablja v gospodarskem prometu tožeča stranka M.P. s.p. Trgovina v tranzitu, zastopanje in storitve, S. 6 b, Črnomelj za označevanje reklamnega glasila Belokranjski oglasnik istoveten znamki "Belokranjski oglasnik", ki jo tožena stranka T., podjetje za svetovanje, posredovanje, prodajo blaga, idej in storitev d.o.o., K. št. 22, Črnomelj, uporablja za označevanje svojega glasila.

2. Ugotovi se, da je bil znak "Belokranjski oglasnik" splošno znan kot oznaka za reklamne storitve, ki jih je tožeča stranka M.P. objavljala v glasilu Belokranjski oglasnik in za označevanje glasila Belokranjski oglasnik od oktobra 1994 dalje še preden je tožena stranka T. d.o.o. Črnomelj prijavila znamko Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino dne 26.9.1995. 3. Za imetnika blagovne znamke "Belokranjski oglasnik" registrirane pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9571157 v razredu 16 in 35 mednarodne klasifikacije se razglasi tožečo stranko M.P. s.p., Trgovina v tranzitu, zastopanje in storitve, S. št. 6 b, Črnomelj."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku (II. tč. izreka izpodbijane sodbe).

III. Stroškovni del izpodbijane sodbe (I/4. tč. izreka izpodbijane sodbe) se spremeni tako, da nosita vsaka stranka svoje stroške postopka.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

s k l e n i l o : Pritožba proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: -ugotovilo, da je znak "Belokranjski oglasnik", ki ga uporablja v gospodarskem prometu tožeča stranka istoveten znamki, ki jo tožena stranka uporablja za označevanje svojega glasila, -ugotovilo, da je bil znak "Belokranjski oglasnik" splošno znan kot oznaka za označevanje reklamnega glasila tožeče stranke od oktobra 1994 dalje, -za imetnika blagovne znamke "Belokranjski oglasnik", registrirane pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 9571157 v razredu 16 in 35 mednarodne klasifikacije, razglasilo tožečo stranko.

Nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je nasprotna tožeča stranka uveljavljala odstranitveni in prepovedni zahtevek, je zavrnilo.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti sodbi in sklepu o "dovolitvi spremembe tožbe". V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep spremeni njej v prid, ali pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba proti sklepu ni dovoljena.

Iz sklepa, razglašenega na naroku, ki je bil 10.12.2002 (zapisnik z glavne obravnave, l. št. 172), sledi, da je sodišče prve stopnje "dovolilo popravo" in ne spremembo tožbe. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na tem naroku popravila (ne pa spremenila) tožbo. Ugotovitveni del tožbenega predloga pred popravo ni bil določen in zato ni ustrezal zahtevi 1. odst. 180. čl. ZPP, da mora tožba obsegati določen zahtevek. V čem je razlog, da ugotovitveni del tožbenega predloga pred popravo ni bil dovolj določen, je pritožbeno sodišče v tem gospodarskem sporu že obrazložilo v sklepih opr. št. I Cpg 948/2000 z dne 23.11.2000 in I Cpg 463/2002 z dne 7.6.2002. Tako je v prvem sklepu obrazložilo, da ima: "vsak izmed elementov pravnega varstva" (eden izmed teh elementov je, da je postal znak splošno znan) "po 1. odst. 100. čl. ZIL svoj pomen v razmerju do izpodbijane pravice do blagovne znamke. Ti elementi namreč v pravnem in dejanskem pogledu opredeljujejo, kdaj ima pridobljeni tržni položaj imetnika določenega znaka prednost pred izključnostjo podeljene pravice do znamke. Le če je ugodeno tožbenemu zahtevku, katerega vsebino opredeljuje 1. odst. 100. čl. ZIL, bo sodba "izvršljiva" (101. čl. ZIL)." Enako je opredeljeno varstvo imetnika splošno znanega znaka po 116. čl. ZIL-1. O dovolitvi poprave tožbe sodišče ne odloča. Sodišče s sklepom le naloži popravo tožbe (108. čl. v zvezi s 1. odst. 180. čl. ZPP).

Poprava tožbe ni sprememba tožbe, ki jo obravnava 184. čl. ZPP.

Izpodbijani sklep, razglašen na naroku, je zato zmotno oblikovan in, upoštevaje vsebino, niti ne more imeti pomena sklepa, ker sodišče o dovolitvi poprave tožbe ne odloča. Zato je pritožbeno sodišče o pritožbi proti temu "sklepu" odločilo, kot je razvidno iz izreka (arg. a contrario 363. čl. ZPP in 1. tč. 365. čl. ZPP).

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena.

Odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe Ključno vprašanje za pravno varstvo po 116. čl. ZIL-1 (vsebinsko povsem enako je določal 100. čl. ZIL/92) je, ali je postal znak za označevanje nekega konkretnega blaga (oz. storitve) v gospodarskem prometu splošno znan kot oznaka za to blago še preden je bila vložena prijava istovetne ali podobne znamke za isto ali podobno vrsto blaga (oz. storitev). Ne ZIL/92 ne ZIL-1 ne opredeljujeta kriterijev za presojo, ali je določen znak v gospodarskem prometu postal "splošno znan". Tako v zakonu ni izhodišč za konkretizacijo tega nedoločenega pravnega pojma (pravnega standarda). Prav tako se doslej o tem vprašanju še ni izrekla domača sodna praksa. Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje te kriterije oblikovalo.

Pri opredelitvi omenjenih kriterijev je pritožbeno sodišče izhajalo iz besedne in sistematične razlage.

Z najrazličnejšimi znaki v gospodarskem prometu označujemo blago in storitve. Gre za obliko komercialnega komuniciranja s potencialnimi potrošniki z namenom doseči tržno identiteto določenega blaga oz.

storitev in s tem doseči v prvi vrsti razlikovalni učinek. In če naj bo takšen znak "splošno znan," mora biti kot znak razlikovanja uveljavljen in poznan pri širšem krogu zainteresiranih subjektov.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da bi moral biti znak splošno znan kot oznaka za blago oz. storitve točno določenega posameznika ali pravne osebe. Potem bi bila ta oseba (in ne znak) splošno znan. Pri znakih gre za vtis in zaupanje, da ima enako označeno blago (oz. storitve) isti ali skupen izvor. V primerih, kakršen je obravnavani, gre tako za kolizijo med znakom, uveljavljenim na trgu, in znamko, ki daje (pogojno) izključno pravico do uporabe določenega znaka (prim. 1. odst. 47. čl. ZIL-1 in 116. ter

119. čl. ZIL-1).

V primeru uspešnega izpodbijanja pravice do znamke po 116. čl. ZIL-1 je imetniku splošno znanega znaka podeljena močnejša pravica od pravice do znamke, pridobljene z registracijo. To pomeni, da naše pravo omogoča pridobitev izključne in subjektivne pravice do znamke tudi z uveljavitvijo znaka v gospodarskem prometu, če je znak postal splošno znan.

Pravica do znamke, pridobljena z registracijo pri Uradu za intelektualno lastnino, velja, upoštevaje teritorialni princip, na celotnem ozemlju naše države. Določilo 116. čl. ZIL-1 pa ne določa, da mora biti znak splošno znan na celotnem ozemlju RS. Zato bi bila takšna zahteva za obstoj močnejše pravice iz 116. čl. ZIL-1 po prepričanju pritožbenega sodišča prestroga. Kljub temu pa, upoštevaje zgoraj razloženo kolizijo med znakom in znamko, za pojem "splošno znanega" znaka ni nepomembno, ali je znak poznan v pretežnem, pomembnem delu države, ali pa le na ožjem območju. V slednjem primeru bi bilo namreč težko zagovarjati, da je znak splošno znan in da ima oseba, ki ga uporablja za označevanje blaga oz. storitev močnejšo pravico od osebe, ki je pridobila pravico do znamke (za območje cele države) z registracijo. Zato je kriterij za presojo "splošno znanega znaka" najprej njegova uveljavitev na pomembnem, to je znatnem, precejšnem delu območja države.

Tega kriterija sporni znak po prepričanju pritožbenega sodišča ne dosega. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč sledi, da se je sporni znak uveljavil (le) na območju Bele Krajine, kjer je bil edino tovrstno glasilo. Izpodbijane nadaljnje dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo o "splošni znanosti" tega znaka v Beli Krajini, za to presojo niso relevantne. Zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na tisti del pritožbenih trditev, ki sodišču prve stopnje očitajo procesne kršitve glede vpogleda v statistični letopis. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka ni konkretizirala, kaj razume s pojmom "precejšnji" tržni delež (trditve v vlogi z dne 12.3.2001, l. št. 119), niti ni v tej smeri predložila dokazov.

Tožeči stranki zato v okviru uveljavljanega tožbenega zahtevka ni moč priznati močnejše pravice, kot jo je pridobila tožena z registracijo.

Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da na drugačno presojo ne more vplivati specifično razmerje med pravdnima strankama v pogledu prijave sporne znamke. Za odločanje o močnejši pravici po 116. čl. ZIL-1 je edino relevanten tržni položaj znaka.

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno relevantno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (116. čl. ZIL-1). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč.

358. čl. ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o tožbenem zahtevku iz tožbe spremenilo in tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo.

Odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku Tožena stranka je med postopkom spreminjala trditve o dovoljenju tožeči stranki, da sporni znak uporablja za označevanje njenega časopisa. Tako je sprva trdila, da je tožeči stranki dovolila (brez pisne pogodbe) uporabo tega znaka (pripr. vloga z dne 5.11.1999, l.št. 14), v nasprotni tožbi pa, da ji takšnega dovoljenja ni dala ter da ji je uporabo prepovedala (l. št. 25). V pritožbi znova trdi, da je tožeči stranki dovolila uporabljati sporni znak.

Ne glede na razmerje med pravdnima strankama v pogledu (ne)dovolitve uporabe spornega znaka je tožena stranka ves čas izdajanja časopisa, to je od oktobra 1994, vedela, da tožeča stranka uporablja besedi, ki ju je sama registrirala in pridobila pravico do znamke. In ker je nasprotno tožbo zaradi zatrjevane kršitve znamke vložila šele

24.12.1999, je od pridobitve pravice do znamke z odločbo Urada za intelektualno lastnino 304-67/95-1157-MB-5 z dne 27.6.1996 (priloga B 4a; 1. odst. 60. čl. ZIL/92) potekel prekluzivni subjektivni rok (materialnega prava) iz 1. odst. 97. čl. takrat veljavnega ZIL/92. Več pravic v pogledu varstva pred kršitvijo, za katero je imetnik pravice vedel in jo očitno toleriral v daljšem časovnem obdobju, pa mu tudi ZIL-1 ne daje (prim. 3. odst. 121. čl. ZIL-1). Zato je odločitev sodišča prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku pravilna. Po preteku omenjenega roka imetnik pravice do znamke namreč izgubi pravovarstveni zahtevek proti kršitelju, za katerega je vedel. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da v celoti sprejema dejanske ugotovitve in presojo, da razmerje med pravdnima strankama ni temeljilo na družbeni pogodbi. Tako tožena stranka ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je tožena stranka tožeči stranki izdajala račun za opravljene storitve, kar ni značilnost družbene pogodbe (prim. pravno pravilo 1198. paragrafa ODZ). Res iz izpovedbe priče B.B. (na l. št. 64) najprej izhaja, da so se dogovarjali (skupaj s pravdnima strankama), kako naj izdajo časopisa speljejo, a iz nadaljevanja izpovedbe jasno sledi, da so vsak svoj del posla opravljali samostojno (l. št. 65). Že zato pritožbena izvajanja, da naj bi šlo med pravdnima strankama pri izdajanju spornega časopisa za družbeno pogodbo, ne morejo omajati presoje o preteku prekluzivnega roka iz 1. odst. 97. čl. ZIL/92, ki je veljal ob vložitvi nasprotne tožbe (oz. 3. odst. 121. čl. ZIL-1).

Stroškovni del Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela (2. odst. 165. čl. ZPP). O stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP, upoštevaje pri tem, da je vsaka izmed pravdnih strank deloma uspela v pravdi.