Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je enako razliki med plačo, ki jo zavarovanec prejema za dejansko opravljeno delo in plačo, ki bi jo dobil, če bi isto delo opravljal polni delovni čas, z omejitvijo, da to od uveljavitve spremembe in dopolnitve 131. člena ZPIZ-92 ne more biti višje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Novelirana zakonska ureditev ne posega v pridobljene pravice, saj velja od uveljavitve dalje, zato tožnik za obdobje po uveljavitvi novele v letu 1996 neutemeljeno zahteva priznanje nadomestila, ki presega omejitev iz 131. člena ZPIZ.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke I-742.283 z dne 22.5.1997 in iste opr. št. z dne 4.9.1997 ter priznanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v obsegu, kot ji je šlo pred spremembo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju leta 1996, z izplačili razlik skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila do 5. v mesecu za pretekli mesec. Umik tožbe zoper drugotoženo C. je vzelo na znanje in postopek s sklep ustavilo. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno spremembo v smeri ugoditve vsem zahtevkom, vključno s stroški postopka. Nadomestilo plače v obsegu, kot ob nastanku invalidnosti, naj bi ji zagotavljala kompleksna določbe 297. člena ZPIZ iz leta 1992. Meni, da ji pripada nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času tudi po 1.3.1996 v enaki višini, kot jo je pridobila leta 1992, torej v višini razlike med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobivala, če bi isto delo opravljala s polnim delovnim časom. Nevzdržna je argumentacija izpodbijane sodbe, po kateri je njena pravica do nadomestila ostala enaka, le da je odmera drugačna. Smisel zakonskih pravic ni samo v vrsti, pač pa zlasti v vsebini, kot razglabljajo teoretiki in tudi njeno stališče je takšno. Nadalje izraža presenečenje nad cit. odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki se ne nanašata na njen primer ter čuti za potrebno opozoriti na 155. člen Ustave, po katerem zakoni in drugi predpisi ter splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Sicer pa tudi fiktivni sistem obdavčevanja nadomestila s povprečno republiško stopnjo ni pravilen, niti pravičen, saj ima za posledico, da je nadomestilo plače dejansko nižje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Pritožba ni utemeljena. V obravnavani zadevi gre za spor o višini izplačevanega nadomestila delovnemu invalidu II. kategorije s pravico do dela v skrajšanem delovnem času na svojem delu po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) glede na to, da so bile pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti priznane od 24.4.1992 dalje. Nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom so v skladu z 2. odst. 139. člena v zvezi s 141. in 142. členom cit. zakona pooblaščene obračunavati ter izplačevati organizacije oz. delodajalci, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pa jih skladno z 2. odst. 142. člena istega zakona povrne na njihovo zahtevo. Že iz tega razloga je sporni predmet tega postopka vezan na obseg spora iz predsodnega upravnega postopka, torej na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih aktov tožene stranke. Gre torej le za vprašanje zakonitosti limitiranja obravnavanega denarnega nadomestila, ne pa vsakokratnega mesečnega obračuna in izplačila, kar ni bilo niti predmet predsodnega postopka. Že iz tega razloga navedbe, ki se nanašajo na povprečno stopnjo davkov in prispevkov, ne morejo biti upoštevne in pritožba v tej smeri ni utemeljena. Sicer pa je tudi v preostalem dejansko stanje glede dopustnosti uporabe noveliranega 131. člena cit. zakona v predsodnem postopku, kot v postopku pred prvostopenjskim sodiščem dovolj razčiščeno in materialno pravo pravilno uporabljeno tako, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Vsebinsko uveljavljanja protiustavnost cit. zakonske novele zaradi stališča tožnice o posegu v pridobljeno pravico ni podana, zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 156. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91; v nadaljevanju: ustava). Po 1. odst. 155. člena Ustave zakoni, drugi predpisi in splošni akti sicer ne morejo imeti učinka za nazaj, oz. imajo lahko izjemoma posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in s tem ni poseženo v pridobljene pravice. V okviru omenjene ustavne določbe, je tako mogoče spreminjati, tudi zmanjšati pravice iz socialne varnosti z veljavnostjo za naprej, saj ustava izrecno varuje le poseg v pravice z retroaktivnim učinkom. To pomeni, da se lahko tudi realna vrednost denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno s spornim nadomestilom plače zmanjša za naprej, ker gre za pričakovano pravico, saj zmanjšanje ne more učinkovati le na že izplačane zneske. Zakonodajalec je sicer omejen tudi pri poseganju v pravice za naprej s tem, da ne more ravnati samovoljno in brez utemeljenega razloga poslabševati pravnega položaja upravičencev. Nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, pa je tudi po noveliranem 131. členu ZPIZ (Ur. l. RS, št. 7/96) enako razliki med plačo za krajši delovni čas in plačo, ki bi jo zavarovanec dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom le, da od uveljavitve spremembe ne more biti višje od 50 % najvišje pokojninske osnove. Po stališču pritožbenega sodišča s to novelo ni poseženo v pridobljene pravice, niti ne pomeni nerazumnega ali samovoljnega zakonodajalčevega poseganja v položaj uživalcev navedenih denarnih nadomestil. Novela se uporablja le od njene uveljavitve dalje, torej nima retroaktivnega učinka, kot zmotno meni pritožnica. Limitiranje na največ 50 % zneska najvišje pokojninske osnove pa hkrati pomeni uskladitev ravni obravnavane dejanarne dajatve s sistemsko ureditivjo drugih dajatev iz tega zavarovanja, še zlasti s pravico do starostne, invalidske in družinske pokojnine, torej z dolgoročnimi dajatvami iz tega zavarovanja. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje namreč temelji na delu in plačanih prispevkih ter načelih vzajemnosti in solidarnosti, zato limitiranje obravnavane denarne dajatve, zlasti zaradi velikega razkoraka v razmerju med najnižjimi in najvišjimi plačami, v primerjavi s preteklim obdobjem, ko takšnih odstopanj ni bilo, ni nerazumno niti arbitrarno. Obravnavana ureditev ima tudi podlago v 50. členu ustave, ki državo med drugim zavezuje k urejanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ter ji hkrati nalaga, da skrbi za njegovo delovanje. Torej tudi na način, da glede na že navedene temelje sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, odpravlja nesorazmerja v ravneh dajatev, ki ob sprejemanju osnovne ureditve niso bila aktualna oz. do njih ni prihajalo. V zvezi z implicitno uveljavljano ustavno spornostjo noveliranega 131. člena ZPIZ, zaradi zatrjevanega posega v pridobljeno pravico, je sodišče prve stopnje res citiralo nekatera stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločb, ki se ne nanašajo na konkretno zadevo, niti niso v zvezi z abstraktno presojo sporne ureditve, saj takšna odločba doslej ni bila izdana. Takšno utemeljevanje pa samo po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodne odločbe, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso odločilne. Pravno irelevantno je tudi pritožničino sklicevanje na prehodno določbo 297. člena ZPIZ, ki ureja t.i. prevedbo nadomestil po uradni dolžnosti, uveljavljanih po predpisih, ki so se uporabljali do 31.3.1992, saj je pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, vključno s spornim nadomestilom, tožnica pridobila šele po 1.4.1992 Ker je z izpodbijano sodbo glede na obrazloženo utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na razveljavitev zavrnilnih odločb tožene stranke za nadaljnje izplačevanje nadomestila plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času v polnem znesku, saj je takšen zahtevek v nasprotju z limitirano višino do največ 50 % najvišje pokojninske osnove glede na spremenjeno in dopolnjeno zakonsko ureditev, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.