Jedro

Vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine za nepremoženjsko škodo je po stališču sodne prakse vprašanje pravilne uporabe materialnega prava ter je v zvezi s tem sprejeto stališče, da je treba zaradi uporabe enakega kriterija tudi akontacije plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo valorizirati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 1. točki izreka tako spremeni, da v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 7.863,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 65,81 EUR od 14.4.2005 dalje do prenehanja obveznosti - od zneska 23,57 EUR od 25.4.2005 dalje do prenehanja obveznosti - od zneska 4,00 EUR od 27.6.2005 dalje do prenehanja obveznosti - od zneska 4.565,42 EUR od 1.7.2005 dalje do prenehanja obveznosti - od zneska 728,33 EUR od 22.7.2005 dalje do prenehanja obveznosti - od zneska 2.476,15 EUR od 1.10.2005 dalje do prenehanja obveznosti." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem (1. in 4. točka izreka sodbe) nespremenjenem delu sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 18.11.2005 in z dne 28.5.2007 ter da se zaradi delnega umika tožbe v znesku 23.124,99 EUR postopek v tem delu ustavi. Z izpodbijano sodbo pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.390,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 65,81 EUR od 14.4.2005, 23,57 EUR od 25.4.2005, 4,00 EUR od 27.6.2005, 4.565,42 EUR od 1.7.2005, 728,33 EUR od 22.7.2005 in 4.003,00 EUR od 1.10.2005 dalje, vse do prenehanja obveznosti (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici, vse do morebitnih spremenjenih okoliščin, plačevati mesečno rento v višini 68,58 EUR, in sicer do vsakega 5. v mesecu, vse od 1.10.2005 dalje, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent pa v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska rente do plačila (2. točka izreka sodbe). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.875,85 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka po prejemu odločbe sodišča prve stopnje do plačila (3. in 4. točka izreka sodbe).

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožeči stranki prizna nižja odškodnina oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje. Navaja, da je tožeči stranki priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pretirana in odstopa od prisojenih odškodnin za podobne primere v sodni praksi. Pri tožnici gre za brazgotine, ki so vidne samo ob nošnji kratkih oblačil, samo od blizu, tako da ne vzbujajo posebne pozornosti. Za tožečo stranko ne morejo predstavljati posebej hude subjektivne prizadetosti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ni upoštevalo valorizacije delnih plačil do izdaje prvostopenjske odločbe. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper priznano odškodnino iz naslova premoženjske škode, in sicer potnih stroškov in tuje pomoči. Iz sodbe ni mogoče razbrati, kako je sodišče odmerilo odškodnino za potne stroške. Tožena stranka je natančno navajala, kolikšen del potnih stroškov je bil tožeči stranki nakazan s plačilom nespornega dela odškodnine ter podala pripombe glede števila dejansko prevoženih kilometrov. Do teh navedb tožene stranke se sodišče ni opredelilo in ni preciziralo priznane odškodnine. Znesek odškodnine iz naslova stroškov tuje pomoči je pretiran. Tožena stranka se sicer delno strinja z ugotovitvijo sodišča, da je pomoč, ki jo je tožeči stranki v konkretnem primeru nudil zakonec, presegala običajno pomoč zakonca, vendar pa se od zakonca pričakuje, da nudi določeno pomoč drugemu zakoncu pri domačih opravilih, tako da je potrebno razmejiti med običajno pomočjo in pomočjo, ki presega običajno. Sodišče je pri odmeri neutemeljeno upoštevalo 3 ure tuje pomoči dnevno, po mnenju tožene stranke pa je tudi pretirana urna postavka, saj se sodišče ob tem sklicuje na urno postavko zavodov, ki se profesionalno ukvarjajo z nudenjem tovrstne pomoči. Sodišče je napačno določilo uspeh tožeče stranke v pravdi, po mnenju tožene stranke je tožeča stranka uspela z manj kot 50 % zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ko je presojalo višino odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za to vrsto škode tožnici prisojena odškodnina ni pretirana, glede na ugotovitve sodišča, da je posledica poškodbe pri tožnici 8,5 cm dolga in 2 mm široka vzdolžna brazgotina na sprednji strani desnega zapestja ter brazgotinasto spremenjena koža na sprednji strani obeh kolen. Odškodnina za to vrsto škode ni odvisna samo od opaznosti in obsega spremenjenosti oziroma možnosti zakrivanja z oblačili. Pomembno je, da sodišče verjame tožnici, da ji videz veliko pomeni in da gre za del telesa, ki je vsakodnevno izpostavljen in viden, zaradi česar pri tožnici prihaja nedvomno do določene stopnje duševnih bolečin. Navedena odškodnina je pravilno umeščena v okvire odškodnine za podobne vrste škod in odškodnin zanje.

Kot potrebne stroške v zvezi z zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo potne stroške v višini 2.000,00 EUR, zmanjšane za že plačani znesek 1.271,67 EUR, kar predstavlja razliko v višini 728,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeno premoženjsko škodo tožena stranka sicer priznava, vendar zgolj v višini že plačanega zneska, pri čemer v pritožbi graja odločitev sodišča, češ da ni preciziralo priznane odškodnine. Ker pa je sodišče višino odškodnine ugotovilo na podlagi 216. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, torej po prostem preudarku, pritožba nima prav, ko zahteva od sodišča natančen izračun prevoženih kilometrov. Po mnenju pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni potrebni pogoji za uporabo prostega preudarka, saj je bil zahtevek tožnice za povrnitev potnih stroškov po temelju utemeljen, višino pa bi bilo mogoče ugotoviti matematično natančno le z nesorazmernimi težavami. Tudi pri odškodnini za tujo pomoč med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica potrebovala tujo pomoč tako pri prevozih, kot pri nudenju osnovne oskrbe ter da ji je le-to nudil njen mož, pri čemer gre v konkretnem primeru za pomoč, ki presega običajno vsakodnevno pomoč med zakoncema. Podlaga za izračun števila potrebnih ur tuje pomoči je v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, četudi sodišče uporabi pri izračunu zgornjo mejo izvedenčeve ocene (3 ure). Urna postavka pa je tudi na primeren način ugotovljena (10,00 EUR/h), pritožbene navedbe pa neprepričljive, ko navajajo, da zakonec tožnici ni nudil takšne strokovne pomoči, kot bi jo tisti, ki se z nudenjem pomoči profesionalno ukvarjajo.

Vendar pa je pritožba utemeljena v tistem delu, ko se sklicuje na valorizacijo delnega plačila odškodnine. Tožena stranka je namreč med postopkom izplačala del odškodnine v višini takratnih 5.541.673,00 SIT in pri tem, kot izhaja iz razlogov sodbe, tudi navedla, za katere vrste odškodnine in koliko je plačala. Kot izhaja iz podatkov spisa, je navedeni znesek plačala dne 7.6.2005, pri čemer tožeča stranka temu dejstvu ni oporekala. Sodišče prve stopnje je od prisojene odškodnine po posameznih postavkah odštelo že plačane zneske. Le-teh ni valoriziralo, tožena stranka v postopku tega ni niti zahtevala. Vendar pa je vprašanje valorizacije zneskov akontacij odškodnine za nepremoženjsko škodo po stališču sodne prakse vprašanje pravilne uporabe materialnega prava ter je v zvezi s tem sprejeto stališče, da je treba zaradi uporabe enakega kriterija tudi akontacije plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo valorizirati (tako odločbe VSRS II Ips 79/2007, 738/2007, 1152/2008, II Ips 597/2008). Izračun valoriziranih zneskov za posamezno obliko prisojene odškodnine je sodišče druge stopnje izdelalo upoštevaje gibanje indeksov cen v obdobju od plačila akontacije do odločitve sodišča prve stopnje, ki so bili merilo inflacije po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp). Na tej podlagi je pritožbeno sodišče izračunalo, da znaša valorizirani znesek plačane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti (plačano 2.000.000,00 SIT dne 7.6.2005) 9.455,85 EUR, zato je tožena stranka dolžna plačati tožnici še razliko v višini 976,15 EUR glede na prisojeni znesek odškodnine za to vrsto škode 10.432,00 EUR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa znaša valorizirani znesek delno plačane odškodnine (2.400.000,00 SIT dne 7.6.2005) 11.347,02 EUR, kar pomeni, da tožnica ni upravičena zahtevati od tožene stranke nobene odškodnine, saj ji je sodišče za to vrsto škode prisodilo 10.432,00 EUR. Izračun tako pokaže, da je tožnica upravičena zahtevati za nepremoženjsko škodo še razliko v višini 2.476,15 EUR (poleg razlike 976,15 EUR še 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti), medtem ko je treba v ostalem njen tožbeni zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo delno spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločalo o stroških postopka. Pri tem je upoštevalo tudi znesek, s katerim je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela (1.526,85 EUR). Tožena stranka je v celotnem postopku glede na vrednost spornega predmeta za plačilo odškodnine (44.263,00 EUR) uspela s 70 % svojega zahtevka (upoštevaje delno plačilo 23.124,99 EUR in prisojeno odškodnino 7.863,28 EUR). Ker je tudi sodišče prve stopnje upoštevalo takšen procentualni uspeh tožeče stranke, je odločitev o povrnitvi stroškov postopka (4. točka izreka) pravilna, pritožbene trditve pa neutemeljene. Kljub temu da je tožena stranka v pritožbenem postopku deloma uspela, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je tožnica deloma upravičena tudi do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo.