Up-45/02

Datum: 3. 6. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. in drugih, ki jih zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji dne 3. junija 2004

odločilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 529/2000 z dne 3. 10. 2001 se zavrne.

2.C. C. & C., S.u.r.l., V., U., nosi sam svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Obrazložitev

A.

1.Pritožniki v ustavni pritožbi navajajo, da so bili družbeniki družbe, ki v zakonsko predpisanem roku, tj. do 31. 12. 1994, ni uskladila svojega osnovnega kapitala z določbami Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZGD). Družba je bila po opravljenem stečajnem postopku izbrisana iz sodnega registra. Zoper družbenike je bila vložena tožba zaradi plačila računov, ki so bili izdani leta 1991. Okrožno sodišče je tožbi ugodilo. Zoper takšno odločitev so pritožniki vložili pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi njihovo revizijo.

2.Pritožniki v ustavni pritožbi izpodbijajo odločitev Vrhovnega sodišča in menijo, da so vsa sodišča, ki so odločala o zadevi, napačno razlagala in uporabila določbo šestega odstavka 580. člena ZGD, ki določa neomejeno solidarno odgovornost družbenikov za obveznosti družbe, ki se do 31. 12. 1994 ne uskladi z določbami navedenega zakona. Ta določba se po mnenju pritožnikov nanaša le na odgovornost družbenikov za obveznosti, nastale po 31. 12. 1994, ne pa tudi na odgovornost za tiste obveznosti, ki so nastale pred tem datumom. Iz tega razloga nasprotujejo pravnemu stališču, zavzetemu v izpodbijani sodbi, po katerem družbeniki neomejeno solidarno odgovarjajo za vse obveznosti družbe, tj. tako za tiste obveznosti, ki so nastale do poteka roka za uskladitev, predpisanega z ZGD, kot tudi za tiste, ki so nastale po navedenem roku. Pritožniki so mnenja, da takšno stališče pomeni poseg v razmerja za nazaj, kar naj bi bilo v nasprotju z določbo 155. člena Ustave o prepovedi povratne veljave pravnih aktov. S temi navedbami pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-45/02 z dne 10. 12. 2002 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki v pravdi. Slednja je na ustavno pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da ustavni pritožniki zmotno razlagajo določbe materialnega prava, na katere je Vrhovno sodišče oprlo izpodbijano sodbo. Prereka navedbe pritožnikov, da ima v izpodbijani sodbi zavzeto stališče za posledico retroaktivno veljavnost določbe šestega odstavka 580. člena ZGD, in meni, da je zakonodajalec vnaprej določil pravno posledico neizpolnitve z zakonom določenih obveznosti, saj so lahko družbeniki v danem roku svobodno vplivali na okoliščino, ali bodo za obveznosti družbe odgovorni ali ne. Nasprotna stranka v pravdi meni, da pritožniki v zvezi s tem niso storili ničesar, zato jih je zadela z zakonom vnaprej določena sankcija. Za odgovor na ustavno pritožbo priglaša stroške.

B.

4.Pritožniki v ustavni pritožbi sicer zatrjujejo kršitev zgoraj navedenih ustavnih pravic, vendar večina njihovih navedb po vsebini predstavlja očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni še ena sodna instanca, zato ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče v obravnavani zadevi preizkusi, ali je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi z Ustavo neskladne razlage zakona, s katero bi bile lahko kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

Zatrjevana napačna uporaba materialnega prava sama po sebi še ne pomeni kršitve načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem tudi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V okviru zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave lahko Ustavno sodišče v obravnavani zadevi presoja kvečjemu, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, tako da bi jo bilo mogoče označiti kot samovoljno oziroma arbitrarno. Takšnih kršitev pritožniki predvsem s ponavljanjem argumentov, s katerimi v pritožbenem in revizijskem postopku niso uspeli, in z navedbami, s katerimi izražajo le svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišč, niso izkazali.

5.Bistveno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, je, da ZGD ne vsebuje posebne določbe, ki bi izrecno določala, da družbeniki družbe, ki se ni uskladila z določbami Zakona, odgovarjajo le za obveznosti, nastale po 31. 12. 1994, zato tudi ne drži revizijska teza pritožnikov, po kateri bi se določba šestega odstavka 580. člena ZGD nanašala zgolj na obveznosti, ki jih je družba prevzela po 31. 12. 1994. Pritožnikom je revizijsko sodišče pojasnilo, da pri navedeni zakonski določbi ne gre za vprašanje retroaktivne veljavnosti zakonskih določb, saj gre za jasno predpisano obveznost družbenikov kapitalske družbe v zasebni lastnini, ki se ni uskladila z določbami zakona. Revizijsko sodišče je tako svoje pravno stališče, na katerem temelji sprejeta odločitev, dovolj jasno in izčrpno obrazložilo z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti, ki jih v pravni znanosti dopuščajo uveljavljene metode razlage zakonov.

6.Tudi Ustavno sodišče je pri presoji določbe šestega odstavka 580. člena ZGD, ki je bila podlaga za odločitev v izpodbijani sodbi, zavzelo stališče, da zakonska ureditev, ki določa neomejeno solidarno odgovornost družbenikov za obveznosti obstoječih kapitalskih družb v zasebni lastnini, ki se niso uskladile z določbami ZGD do poteka zakonsko določenih rokov, sama po sebi ni v neskladju z Ustavo (odločba št. U-I- 135/00 z dne 17. 10. 2002, Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI/2, 211). V navedeni odločbi je v 32. točki obrazložitve tudi pojasnilo, da določba šestega odstavka 580. člena ZGD ne posega v 155. člen Ustave, ki prepoveduje povratno veljavnost pravnih aktov, temveč je zakon v tej določbi le določil sankcijo za neizpolnitev obveznosti - to pa je uskladitev z njegovimi kogentnimi določbami. Ustavno sodišče je v zvezi s tem izrecno poudarilo, da "so vse obveznosti - tako tiste, nastale pred uskladitvijo, kot tiste, ki so nastale po roku za uskladitev - podvržene enakemu riziku, zato vse potrebujejo enako varstvo. Zato se tudi odgovornost družbenikov nanaša na vse obveznosti družbe in ne le na tiste, ki so nastale po roku, določenem za uskladitev." (točka 35 obrazložitve odločbe)

7.Zgolj okoliščina, da pritožniki pravo razumejo drugače od sodišč, za ugotovitev, da so bile kršene človekove pravice in svoboščina, ne zadostuje. Zato takšna okoliščina sama po sebi tudi še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave. Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v neskladju z Ustavo. Za tak primer pa, kot že navedeno, v obravnavani zadevi ne gre.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov nasprotne stranke iz pravde sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednicadr. Dragica Wedam Lukić