Jedro

Pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti actio confessoria - tožba za varstvo služnostne pravice - pogoji

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: 1. ugotovilo, da pripada v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 2216, stanovanjska stavba v izmeri 86 m2 in sadovnjak v izmeri 709 m2 in parc. št. 2217/4, sadovnjak v izmeri 219 m2, ki sta vpisani v vl. št. 1321, k.o. .... služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, razen s tovornimi motornimi vozili po severnem delu parcele št. 2217/7 k.o. ...., ki je vpisana v vl. št. 486 k.o. .... in sicer po tistem delu parc. št. 2217/7 k.o. ....., ki je označen kot dostopna pot v "situaciji dostopne poti z dne 8.6.1998, ki je sestavni del sodbe"; 2. odločilo, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje tako, da se pri vl. št. 486 k.o. ...... v breme parc. št. 2217/7, travnik, vknjiži služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, razen s tovornimi motornimi vozili v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 2216, stanovanjska stavba v izmeri 86 m2 in sadovnjak v izmeri 709 m2 in parc št. 2217/4, sadovnjak v izmeri 219 m2, vse k.o. ........ po severnem delu parc. št. 2217/7 iste k.o.; 3. naložilo tožencem, da so dolžni v petnajstih dneh odstraniti ovire s trase dostopne poti, ki vodi do nepremičnin tožeče stranke in sicer s parc. št. 2217/7 k.o. ...... en cvetlični lonec z zasajenimi rožami, s parc. št. 2217/5 k.o. ..... štiri cvetlične lonce z zasajenimi rožami in s parc. št. 2057/9 k.o. ........... en cvetlični lonec z zasajenimi rožami in dva zabita lesena kola; 4. tožencem prepovedalo na traso dostopne poti, ki poteka preko parc. št. 2217/7, parc. št. 2217/5 k.o. ....... in 2057/9 k.o. ........ postavljati kakršnekoli ovire, ki bi tožeči stranki oteževale, onemogočale ali preprečevale izvrševanje služnosti pravice hoje in vožnje v korist njenih nepremičnin; 5. naložilo tožencem, da so dolžni tožeči stranki v 15 dneh nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 228.822,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter 6. zavrnilo presežek tožbenega zahtevka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta obe stranki. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92). V obsežni pritožbi med drugim navaja, da sodišče ni upoštevalo njenih ugovorov; slike, ki jih je priložila ter geodetske posnetke, pa si je razlagalo po svoje. Tožeča stranka je zamudila rok za razširitev tožbenega zahtevka, zato le-te sodišče ne bi smelo upoštevati in bi moralo razširjen tožbeni zahtevek zavrniti. M.M. je 18.12.1993 vložil denacionalizacijski zahtevek pod št. N2/98, ki je v povezavi z obstoječim sporom. Vse trditve I. Š. so neresnične; iz njenih izjav pa je videti, da ne ve kakšno mora biti dejansko stanje, ne spominja se odtočnega kanala, niti betona pred hišo. M. T. je glede vprašanja, kje se je vozilo, povedala precej drugače od ostalih prič, saj je pojasnila, da je vozila koruznico in morala pri tem paziti na hišo. Koruznica pa je dolga dva do tri metre, torej se je vozilo toliko od hiše. Tožena stranka še navaja, da ne drži zaključek sodišče prve stopnje, da zaslišane priče niso zainteresirane v tej zadevi in pojasnjuje, da so iz različnih razlogov zainteresirane prav vse priče. Pojasnjuje tudi, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima poti do njiv v dolini, saj ima novo, vrezano pot po svojem zemljišču, ki jo je uporabljala za vožnjo do leta 1992 in jo lahko uporablja tudi v bodoče. Služnostne poti pa od leta 1983 do poskusov uporabe v letu 1993 ni uporabljal nihče, ker jo je P. K. zaprl z drvarnico. Zaradi tega je služnostna pot propadla. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo meritve geometra G. z dne 9.9.1969 iz katere je vidno, da se po parc. št. 2217/7 k.o. ...... ni vozilo. Tožeča stranka se s kmetijsko dejavnostjo ne ukvarja, zato ne more pridobiti takšne služnostne poti kot je bila nekoč. Po prepričanju tožene stranke je sodišče postopek vodilo enostransko in pošiljalo napačna vabila. Zaradi navedenega tožena stranka smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje pred drugim sodnikom, ki naj upošteva vse dokaze, ki jih je predložila, izloči priče, ker so krivo pričale in določi sodnega izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da pripada v korist nepremičnin tožeče stranke tudi služnostna pravica vožnje s tovornimi motornimi vozili. Pritožnica meni, da uporaba tovornih motornih vozil za potrebe stanovanjske hiše v današnjem času ne predstavlja širitve služnosti, ampak le nadomestitev prejšnjih prevoznih sredstev (vprežne živine in traktorja) s sodobnejšim prevoznim sredstvom. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da služnostna pravica voženj s tovornimi motornimi vozili ni pridobljena, pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti; podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 359. člena ZPP/77 sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, ki sta nanju odgovorili ter predlagali zavrnitev pritožb. Pritožbi nista utemeljeni. V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP/77 pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ni podan, saj je bilo toženi stranki obravnavanje pred sodiščem ves čas postopka pravilno zagotovljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 49. do 59. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; Ur. l. SFRJ št. 6/80 in 20/80). V skladu z določbo prvega odstavka 54. člena ZTLR se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je služnostna pot vedno potekala prav po trasi, ki jo je označila tožeča stranka, to je po trasi, ki jo je tožena stranka sedaj zaprla s cvetličnimi koriti in količki. Tudi tožena stranka priznava, da je mimo hiše potekala pot, vendar naj bi potekala po drugi trasi. Trditev tožene stranke, da je pot potekala tri metre od vogala hiše ni podprta z nobenim dokazom; prav tako ne zatrjevanje, da je pot potekala po zemljišču, na katerem sedaj stoji drvarnica. Nasprotno - vse zaslišane priče so potrdile, da se trasa poti ni nikdar spreminjala, da je pot potekala neposredno ob vogalu hiše, na severnem delu parcele tožene stranke ter da drvarnica ni na trasi služnostne poti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na izpovedi prič M. T., A. J., M. K.a in J.a B., da se je za potrebe gospodujočih zemljišč, ki so v lasti tožeče stranke, po obravnavani poti vozilo že najmanj dvajset let (torej za potrebe gospodujočega zemljišča tudi še v času bivših lastnikov S-ih ter T-ih). V oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti omenjenih prič pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov in sprejema tudi ugotovitev, da so priče za izid tega postopka (to je za ugotovitev, da obstoji služnostna pot za potrebe zemljišč tožeče stranke) popolnoma nezainteresirane. Odločitev sodišča prve stopnje jim namreč ne prinaša nobene koristi. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpovedi prič potrjene tudi s priloženimi fotografijami. Sodišče prve stopnje je predvsem iz izpovedi prič M, T. in prvotožnice tudi pravilno ugotovilo, da lastnik služne stvari vse do leta 1994 izvrševanju služnosti ni nasprotoval. Oba pogoja za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem (izvrševanje služnosti v dobi dvajsetih let ter nenasprotovanje lastnika služne stvari) sta torej izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena ZTLR pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Na takšno odločitev sodišča nimajo nikakršnega vpliva pritožbene navedbe v zvezi z denacionalizacijskim postopkom ter predelom, po katerem naj bi tekle meteorne vode, saj omenjeni dejstvi na priposestvovanje služnosti nimata nobenega vpliva. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je služnost prenehala, ker je tožeča stranka od leta 1983 do 1993 ni izvrševala. Priče so pojasnile, da druga pot do gospodujočoh zemljišč ni nikdar obstajala in tudi sedaj ne obstaja. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o konfiguraciji terena spornih zemljišč pa pritožbeno sodišče to dejstvo sprejema. Tudi M. M. je povedal, da sta prvotožnica in njen mož za potrebe gradnje hi še vozila po poti med "sedanjo njihovo stanovanjsko hišo in K. drvarnico", ki jo sicer imenuje "začasna pot", vendar pa gre nedvomno prav za obravnavano služnostno pot. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki verjame tožeči stranki, da sta prvotožnica in njen mož (pred njima pa že vrsto let njuni pravni predniki S-vi in T-evi) za potrebe gospodujočega zemljišča vozila po obravnavani poti, ne da bi se lastniki služečega zemljišča temu upirali vse do smrti moža prvotožnice M. Š., ki je umrl 16.7.1994. Glede na takšne ugotovitve pa služnost do vložitve tožbe ni mogla prenehati v smislu določbe prvega odstavka 58. člena ZTLR. Na odločitev o tožbenem zahtevku tudi v ničemer ne vpliva predložena skica meritve geometra G. z dne 9.9.1969 (priloga B 16 v spisu), iz katere naj bi bilo vidno, da se po parc. št. 2217/7 k.o. ................ ni vozilo. Iz skice namreč ne izhaja, da se po parc. št. 2217/7 k.o. .......... ne vozi; v pripisu pa je celo izrecno poudarjeno, da so podatki le približni. Glede odločitve sodišča prve stopnje iz 3. in 4. točke izreka izpodbijane sodbe tožena stranka v pritožbi navaja le, da predstavlja takšen zahtevek razširitev tožbe, za katero je tožeča stranka zamudila rok, kar ne drži. Po "razširitvi tožbe" z dne 16.9.1997 se je tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari po razširjeni tožbi, zato se šteje, da je v razširitev privolila. Sodišče prve stopnje pa je tudi glede tega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 57. člena ZTLR. V skladu z omenjeno določbo lahko lastnik gospodujoče stvari, če mu kdo neutemeljeno preprečuje ali ga moti pri izvrševanju služnosti, s tožbo (negatorna tožba) zahteva, da motenje preneha. Lahko zahteva tudi prepoved nadaljnih posegov. Tožnik mora v takšnem primeru dokazati, da je lastnik gospodujočega zemljišča, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeči stranki priznavala tudi tožena stranka. Dokazati mora tudi obstoj stvarne služnosti. Tožeča stranka je tudi ta element dokazala, kot je bilo zgoraj natančneje obrazloženo. Tretji element, ki ga mora dokazati tožnik, je sam poseg. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikdar zanikala posega, to je postavitve količkov in cvetličnih korit na služnostno pot (menila je le, da jih je upravičena postaviti) in je torej tožeča stranka dokazala vse zgoraj naštete elemente, je tudi odločitev sodišča prve stopnje v 3. in 4. odstavku izreka izpodbijane sodbe pravilna. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena. Ker se stvarna služnost pridobi v obsegu, kot se je dejansko izvrševala, pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da služnost voženj s tovornimi motornimi vozili ni bila pridobljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prvotožnica in njen mož za potrebe gradnje stanovanjske hiše oz. prevoza gradbenega materiala v letu 1990 res vozila po sporni poti tudi s tovornimi motornimi vozili, vendar nekajkratna vožnja s takšnimi vozili za priposestvovanje služnosti ne zadošča. Tožeča stranka sicer pravilno opozarja, da uporaba modernejših prometnih sredstev ne pomeni razširitve služnosti, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da vožnja s tovornimi motornimi vozili ne pomeni zgolj spremembe načina izvrševanja služnostne pravice zaradi tehničnega in družbenega napredka, ampak gre za nedovoljen poskus razširitve priposestvovane služnosti. Pritožba tožeče stranke je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila, kot je bilo že ugotovljeno, storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP/1977 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.