Jedro

Odškodnina za strah se prizna, če je strah dosegel določeno večjo stopnjo intenzivnosti in je tudi dalj časa trajal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki v drugi vrsti spremeni tako, da se znesek 1.250.000,00 SIT nadomesti z zneskom 950.000,00 SIT (devetstopetdeset tisoč); v 4. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 108.829,00 SIT v prvi vrsti nadomesti z zneskom 85.408,00 SIT (petinosemdesettisoč štiristoosem).

Sicer se pritožba zavrne in sodba v 1. in 4. točki potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku

1.250.000,00 SIT, in sicer 950.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 300.000,00 za strah, medtem ko je v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora toženec tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku

108.829,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v petnajstih dneh. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala, ko ga je toženec udaril. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče tožeči stranki glede na ugotovljene posledice priznalo bistveno previsoko odškodnino. Primerna odškodnina za telesne bolečine ne more biti

950.000,00 SIT, saj naj bi tožnik trpel hude telesne bolečine le en dan. Zakaj naj bi bil izražen primarni strah zaradi bolečin ter sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem, sodišče ne pojasni.

Odškodnine za strah ni mogoče vrednotiti s 300.000,00 SIT. Poleg tega sodišče samo ugotavlja, da je bil tožnik zaradi istovrstnih izkušenj že večkrat hospitaliziran, kar pomeni, da strah sploh ni mogel biti prisoten.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v okviru 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP je pokazal, da sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da pa je deloma napačno uporabilo materialno pravo, ko je določilo odškodnino za strah.

Glede na datum nastanka škode je treba za ta primer uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, ki se uporabljajo glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Iz 1. odstavka 200. člena ZOR izhaja, da ni pravno priznana vsaka škoda, temveč le tista, pri kateri je podana (poleg ostalega) tudi določena stopnja intenzivnosti in trajanja. V zvezi s strahom to pomeni, da za vsak strah ne gre odškodnina, ampak le za takega, ki je dosegel določeno večjo stopnjo intenzivnosti in je tudi dalj časa trajal. Če se torej upošteva gornje izhodišče, tedaj ugotovitve sodišča prve stopnje o tožnikovem strahu ne dajejo podlage za prisojo te vrste odškodnine. Ugotovitve sodišča prve stopnje so: primarni strah je bil le trenuten, pa še pri tem ni šlo za nepričakovan napad, saj je tožnik toženca izzival. O pravno priznani škodi v zvezi s strahom ob škodnem dogodku tako ni mogoče govoriti. Tudi strah zaradi izida zdravljenja je bil le srednje hud, intenzivnost pa se je manjšala (lahek sekundarni strah, srednje huda zaskrbljenost, lahka zaskrbljenost). Ne gre niti za intenziven niti za dalj časa trajajoč strah. Ugotovitve sodišča prve stopnje pa tudi ne kažejo, da bi tožnik glede na naravo poškodbe objektivno sploh imel razloge za strah. Torej tudi v zvezi s to vrsto strahu, torej v zvezi s strahom za izid zdravljenja, ni podlage za odškodnino. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za strah zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, ki je določilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 950.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v izpodbijani sodbi navedlo jasne popolne in prepričljive razloge o tem, zakaj šteje, da je določena odškodnina primerna. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ob upoštevanju istega člena, torej 1. odstavka 200. člena ZOR, ugotavlja, da je odškodnina za to vrsto škode dosojena v skladu s to določbo. Okoliščine primera ter stopnja bolečin in trajanja tako odškodnino utemeljujejo. Res je sicer, da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžnik trpel hude bolečine en dan. Pri tem pa je treba poudariti, da je bil tožnik kar osem dni v bolnišnici, podvreči pa se je moral tudi vrsti pregledov, tako da pritožbeno sodišče zlasti glede na obseg nevšečnosti med zdravljenjem nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje.

Odločitev je tudi v mejah odškodnin, ki jih sodišča dosojajo za podobne primere, kar je mogoče ugotoviti iz Pregleda sodne prakse, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001, mag. Dunja Jadek Pensa, poglavje Poškodbe glave in možganov).

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na 4. točki

358. člena ZPP, odločitev o potrditvi pa na 353. členu ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, mora po 2. odstavku

165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka.

Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče uporabilo izračun sodišča prve stopnje, ker ni našlo razlogov za drugačen način odmere stroškov. Pri tem je ugotovilo, da stroški tožnika znašajo skupaj

282.744,00 SIT (podrobneje odmera stroškov na list. št. 74). Stroški toženca znašajo 236.560,00 SIT (odmera podrobneje na list. št. 75 s tem, da je sodišče prve stopnje očitno napačno seštelo stroške in jih ugotovilo v znesku 232.560,00 SIT namesto 236.560,00 SIT). Na enak način kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa, upoštevaje, da je bil zahtevek za strah zavrnjen, le s 24% (zahtevek 4.000.000,00, uspeh 950.000,00). Njegov uspeh v pravdi torej znaša 62%, 38% pa je uspeh toženca. Toženec mora torej povrniti tožniku 62% stroškov, tožnik pa mora povrniti tožencu 38% stroškov. Upoštevaje zgoraj navedeno odmero stroškov enega in drugega, torej znaša razlika

85.408,00 SIT, to pa je znesek stroškov, ki jih mora toženec povrniti tožniku skupaj z obrestmi tako, kot je tožnik zahteval. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, kajti v pritožbenem postopku je vsaka od strank delno uspela (2. odstavek 154. člena ZPP).