Jedro

Revizija v delovnih in socialnih socialnih sporih je dovoljena tudi v primeru, če jo dopusti sodišče (5. točka 31. člena ZDSS-1), na kar v tožbi pravilno opozarja tožnik. Pri tem iz 367.a člena ZPP, ki se uporablja za odločanje o dopustitvi revizije, ne izhajajo formalni razlogi, ki bi v tožnikovem primeru tako možnost že na prvi pogled izključevali. Ker je tožena stranka svojo odločitev oprla izključno na stališče, da tožnik ne more vložiti revizije, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji, bi glede na navedeno zakonsko podlago po presoji sodišča morala obrazložiti tudi, zakaj meni, da tožnik ne more uspeti z morebitnim predlogom za dopustitev revizije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba predsednice Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 34/2017 z dne 26. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije v socialnem sporu zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp ... z dne 15. 12. 2016. 2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku, v katerem je zahteval priznanje pravice do invalidnine za 60% telesno okvaro. Revizija v sporih zaradi priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro pa po določbi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo revizijsko sodišče zavrže na podlagi 392. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na navedeno tožnik nima možnosti za uspeh, saj bi sodišče, glede na izid v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, revizijo po vsej verjetnosti zavrnilo (pravilno: zavrglo).

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, podredno pa ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. V tožbi pojasnjuje, da je v socialnem sporu na prvi stopnji in nato v pritožbenem postopku uveljavljal neustavnost določbe 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Prejšnji zakon namreč ni razlikoval med telesnimi okvarami, ki so posledica poklicne bolezni oziroma poškodbe pri delu in tistimi, ki so posledica poškodbe ali bolezni izven dela. Novi zakon pa brez kakršnega koli razumnega razloga razlikuje med obema kategorijama, zaradi česar je določba 403. člena ZPIZ-2 arbitrarna in je podana kršitev 2. člena Ustave. Ustavno sodišče o ustavnosti navedene določbe še ni odločalo. Je pa Vrhovno sodišče v več socialnih sporih v zvezi s priznavanjem invalidnine za telesno okvaro dopustilo revizijo. Tožena stranka je namreč pri svoji odločitvi spregledala 5. točko 31. člena ZDSS-1, po kateri je revizija v socialnih sporih dovoljena, če jo sodišče dopusti. V sporih za priznanje invalidnine je torej mogoče vložiti predlog za dopustitev revizije. Tožena stranka je spregledala, da revizija kot pravno sredstvo zajema tudi institut dopuščene revizije in da torej ne gre za dve samostojni pravni sredstvi in bi zato morala ugoditi tožnikovi prošnji, v kateri je smiselno prosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. V kolikor bi bil organ v dvomih glede želene oblike brezplačne pravne pomoči, bi moral tožnika pozvati k dopolnitvi prošnje in pri tem ravnati v skladu z določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o varstvu pravic strank. Posledično je organ napačno ugotovil, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, kršil pa je tudi pravila upravnega postopka, ker tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Kolikor bi organ pravilno uporabil določbe ZUP, bi tožnik že v postopku pri toženi stranki izpostavil, da je v socialnem sporu uveljavljal neustavnost zakonske določbe, ki je bila podlaga za sprejem odločitve in natančneje pojasnil, da prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za predlog za dopustitev revizije.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da lahko Vrhovno sodišče na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1 dopusti revizijo. Tožena stranka ne v izpodbijani odločbi ne v odgovoru na tožbo ne navede razlogov, zaradi katerih bi bilo vlaganje predloga za dopustitev revizije v konkretni zadevi nerazumno.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pri presoji upravičenosti prosilca do brezplačne pravne pomoči je po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je (med drugim) pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

8. Navedena zakonska ureditev, na katero je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo, predpisuje zavrnitev brezplačne pravne pomoči le v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, kot npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Prav na tako oviro se sklicuje tožena stranka, ko navaja, da v obravnavani zadevi revizija ni dovoljena glede na vrsto zadeve (4. točka 31. člena ZDSS-1).

9. Navedeno stališče tožene stranke je pravilno, vendar je revizija v delovnih in socialnih socialnih sporih dovoljena tudi v primeru, če jo dopusti sodišče (5. točka 31. člena ZDSS-1), na kar v tožbi pravilno opozarja tožnik. Pri tem iz 367.a člena ZPP, ki se uporablja za odločanje o dopustitvi revizije, ne izhajajo formalni razlogi, ki bi v tožnikovem primeru tako možnost že na prvi pogled izključevali. Ker je tožena stranka svojo odločitev oprla izključno na stališče, da tožnik ne more vložiti revizije, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji, bi glede na navedeno zakonsko podlago po presoji sodišča morala obrazložiti tudi, zakaj meni, da tožnik ne more uspeti z morebitnim predlogom za dopustitev revizije (enako tudi sodba Upravnega sodišča I U 606/2015 z dne 28. 5. 2015).

10. Tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči se sicer res nanaša zgolj na "vložitev revizije", vendar sodišče meni, da od tožnika kot laične stranke ni mogoče pričakovati oziroma zahtevati, da bi v prošnji določno navedel vsa opravila ali predhodne postopke, ki se nanašajo na postopek z revizijo.

11. Iz navedenega izhaja, da so razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi v taki meri, da je ni mogoče preizkusiti glede okoliščine, ki je bistvenega pomena za odločitev, to pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku bo moral organ presoditi, ali tožnik glede na določbo 24. člena ZBPP izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev predloga za dopustitev revizije.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.