Jedro

V odsotnosti tožbenih trditev, da je bila pomoč prijateljev v času daritve namenjena le tožniku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja pomoč pri gradnji, ki so jo pravdnima strankama nudili (tožnikovi) prijatelji in toženkin očim, darilo obema zakoncema, po enakih deležih. Pomoč tožnikovih prijateljev pri gradnji se torej ne more odraziti v višjem deležu (tožnika) na skupnem premoženju. Enako velja glede kredita, ki ga je za financiranje vlaganj najel tožnik (gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, za katero zakonca odgovarjata nerazdelno; (drugi odstavek 56. člena ZZZDR), odplačala pa (v korist obeh zakoncev) njegova mama.

Pri določitvi deležev na skupnem premoženju je treba prispevke strank pri nastanku skupnega premoženja ugotavljati za celotno obdobje zakonske (in ekonomske) skupnosti.

Toženkin delež na skupnem premoženju s tožnikovim izenačujejo okoliščine, da je bila pretežna skrb za varstvo in vzgojo otroka ter izključna skrb za gospodinjska dela v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze na toženki, da je toženka finančno prispevala h gradnji (vanjo je poleg dveh posojil, ki jih je sama odplačala, vložila tudi del podedovanih sredstev) in da je bilo na toženki v obdobju 1991 - 1994 celotno breme preživljanja družine. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede umaknjenega dela tožbe - glede razveljavitve darilne pogodbe z dne 3. 12. 1986 (točka I izreka) in ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja 26,5 % nepremičnine z ID znakom 000, pri čemer sta njuna deleža na njem enaka (do ½) (točka II izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju pri vseh postavkah (krediti, delo, dohodki, pomoč, skrb za družino) favoriziralo toženko. Vložke, ki jih je ugotovilo v tožnikovo korist, je upoštevalo kot skupen vložek. Vsi, ki so delali na objektu, so kot tožnikovi prijatelji delali v njegovo korist. Tožnik jim je uslugo vračal z delom pri njih. Da bi bila situacija lahko izenačena, bi morala imeti toženka sklop oseb, ki bi pomagale le njej. Toženki je pomagal le oče, ki pa je za opravljeno delo dobil plačilo. Tožnik je v obdobju največjega vložka zaslužil veliko več od toženke. Tudi v obdobju formalne brezposelnosti je imel dohodke (leta 1991 je bil lastnik in direktor firme na ..., v letu 1992 je imel klub na ..., v katerem se je dobro zaslužilo, v letu 1993 pa je imel firmo, ki je v enem letu zaslužila 12.000 DEM), tudi v tem obdobju je bil torej njegov finančni prispevek k skupnemu gospodinjstvu večji od toženkinega. Tudi pri skrbi za skupnega otroka oziroma družino je bila njegova udeležba večja, kot mu jo pripisuje sodišče prve stopnje. Po toženkini odselitvi je prevzel celotno skrb za otroka, poleg tega je celotno obdobje skrbel tudi za toženkinega sina iz prvega zakona. Podedovana sredstva (9.000 DEM) so bila vložena predvsem v nakup vozila, najeti krediti so bili vloženi drugam, toženkin vložek v delu in dohodkih pa je bil minimalen. Neobrazložena in nelogična je zato odločitev o enakih deležih. Glede na nadpolovični uspeh v pravdi je bil tožnik z odločitvijo o stroških oškodovan.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor med bivšima zakoncema se nanaša na vlaganja v nepremičnino z ID znakom 000, opravljena v času trajanja njune zakonske zveze. V pritožbenem postopku ni več sporen obseg njunega skupnega premoženja (skupno premoženje predstavlja 26,5 %1 te nepremičnine), sporna je le porazdelitev deležev na njem.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da sta pravdni stranki k nastanku skupnega premoženja prispevali po enakih delih (prim. 1. in 2. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)).2 Ta ugotovitev temelji na naslednjem dejanskem stanju: Pravdni stranki sta bili v zakonski zvezi 15 let (1986 - 2001). V njej se jima je rodil en otrok (leta 1986). Po razvezi sta tožnik in toženka v skupnem bivališču živela do leta 2005, ko se je toženka odselila. Tožnik je leta 1986 polovico svojega polovičnega deleža na sporni nepremičnini, ki je predstavljala hišo v 3. gradbeni fazi (brez oken, vrat in inštalacij), podaril toženki. Hiša je bila dejansko razdeljena - spodnji del je uporabljal tožnikov brat (lastnik nepremičnine z deležem do ½), zgornji del pa je bil v posesti pravdnih strank. Tožnik in toženka sta vlagala le v zgornji del hiše. Gradnjo sta financirala s krediti in s sredstvi toženkinega posebnega premoženja (podedovana sredstva)3. Kredit, ki ga je najel tožnik, je odplačala njegova mama, dve posojili (iz leta 1988 in 1991) pa je najela in odplačala toženka. Tožnikov fizični prispevek pri gradnji hiše je bil večji od toženkinega; tožnik je organiziral delo na hiši, nabavljal material in fizično sodeloval pri gradnji, toženka pa je skrbela za sina (takrat še dojenčka) in pripravljala hrano za prijatelje. Pri gradnji so pravdnima strankama pomagali prijatelji in toženkin očim, po poklicu zidar. Tožnik je imel v letu 1986 trikrat večjo plačo od toženke, v letih 1987 in 1988 pa je bila njegova plača za 45 % oziroma 20 % višja od toženkine. V obdobju med letoma 1991 in 1994 je bil tožnik brez zaposlitve in brez dohodkov. Toženka je imela v obdobju med letoma 1995 in 1998 višje dohodke od tožnika, do razveze v letu 2001 pa so bili njuni dohodki približno enaki. Za sina je skrbela skoraj izključno toženka sama (tožnikova skrb zanj je obsegala občasno vožnjo v šolo in na treninge), na njej je bilo tudi celotno breme gospodinjskih opravil. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikov prispevek h gradnji upoštevalo kot skupen prispevek bivših zakoncev. Po ustaljenem stališču sodne prakse4 je treba pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. V odsotnosti tožbenih trditev, da je bila pomoč prijateljev v času daritve namenjena le tožniku, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, temelječ na zgoraj navedenih dejanskih ugotovitvah, da predstavlja pomoč pri gradnji, ki so jo pravdnima strankama nudili (tožnikovi) prijatelji in toženkin očim, darilo obema zakoncema, po enakih deležih. Pomoč tožnikovih prijateljev pri gradnji se torej ne more odraziti v višjem deležu (tožnika) na skupnem premoženju. Enako velja glede kredita, ki ga je za financiranje vlaganj najel tožnik (gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem, za katero zakonca odgovarjata nerazdelno; prim. 2. odstavek 56. člena ZZZDR), odplačala pa (v korist obeh zakoncev) njegova mama.

8. Tožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine dohodkov pravdnih strank (razen za obdobje 1991 - 1994), poskuša pa doseči presojo, da je pri ugotavljanju razmerja dohodkov zakoncev pomembno predvsem obdobje gradnje. Njegovo stališče ni pravilno. Pri določitvi deležev na skupnem premoženju je treba prispevke strank pri nastanku skupnega premoženja (dohodki so ena od oblik teh prispevkov) ugotavljati za celotno obdobje zakonske (in ekonomske) skupnosti.5 To velja tudi za primer, kot je konkretni, ko se uveljavljajo lastninska upravičenja na temelju vlaganj zgolj na (eni) sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo razmerje dohodkov pravdnih strank za celotno obdobje 1986 - 2001, ne zgolj za obdobje gradnje.

9. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik ni trdil, da je imel v obdobju brezposelnosti (1991 - 1994) dohodke (v postopku pred sodiščem prve stopnje je trdil le, da je imel višjo plačo od toženke). Trditev, da je imel tudi v obdobju brezposelnosti dohodke, ki izvirajo iz njegovega lastništva v firmi/klubu, je prvič podal v pritožbi. Gre za pritožbeno novoto (kar tožnik v pritožbi priznava), ki bi jo pritožbeno sodišče smelo upoštevati le, v kolikor bi tožnik trdil in izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.6 Tožnik ni ponudil opravičljivega razloga za nenavajanje tega dejstva že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče torej kot pravilno sprejema po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik v obdobju 1991 - 1994 brez dohodkov.

10. Pritožnik neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila na toženki pretežna skrb za dom in družino. Dokazna ocena temelji tudi na tožnikovi izpovedbi, iz katere izhaja, da je za sina večinoma skrbela toženka, sam pa ga je vozil v šolo in na treninge, in da je toženka opravljala vsa gospodinjska dela. Navedba, da je skrbel tudi za toženkinega otroka (ne le za njunega skupnega otroka), je pritožbena novota, ki bi jo pritožbeno sodišče smelo upoštevati le ob pogojih iz citiranega 337. člena ZPP. Merila, ki vplivajo na višino deleža na skupnem premoženju, se upoštevajo do trenutka, do katerega nastaja skupno premoženje, torej do razpada življenjske skupnosti zakoncev. Pravno nepomembna je zato pritožbena navedba, da je tožnik po toženkini odselitvi v celoti prevzel materialno skrb za sina.

11. Pritožbena navedba, da so bili krediti, ki jih je najela toženka, vloženi drugam, je navržena pavšalno. Pritožnik ni podal navedb v smeri, za kakšen namen so bili dejansko porabljeni, oziroma, da so bili porabljeni za namen, ki ni povezan z nastajanjem oziroma ohranjanjem skupnega premoženja (torej ne za namen izgradnje stanovanjske hiše in adaptacije, kot izhaja iz predloženih posojilnih pogodb; prilogi B6 in B17), niti s tekočimi potrebami družine. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno glede porabe dela toženkinega posebnega premoženja. Dokazna ocena temelji tudi na tožnikovi izpovedbi, iz katere izhaja, da je šel del teh sredstev za hišo. 12. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema, torej za presojo vseh njunih prispevkov iz 2. odstavka 59. člena ZZZDR. Tožnik toženkine prispevke neutemeljeno minimalizira. Ugotovljene razlike v dohodkih, pa tudi večji fizični prispevek tožnika pri gradnji, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljujejo večjega deleža tožnika na skupnem premoženju. Višina dohodkov bivših zakoncev bi bila relevantna oziroma bi vplivala na višino deležev na skupnem premoženju le ob ugotovitvi, da je bil njun prispevek pri drugih opravilih izenačen.7 Velika razlika v dohodkih v korist tožnika je izkazana le za leto 1986, to pa je ravno obdobje, ko je izkazan tudi večji nematerialen prispevek toženke. V tem obdobju je bilo na toženki, ki je bila na porodniškem dopustu, celotno breme obveznosti, povezanih z domom in družino. Toženkin delež na skupnem premoženju s tožnikovim izenačujejo okoliščine, - da je bila pretežna skrb za varstvo in vzgojo otroka ter izključna skrb za gospodinjska dela v celotnem obdobju trajanja zakonske zveze na toženki, - da je toženka finančno prispevala h gradnji (vanjo je poleg dveh posojil, ki jih je sama odplačala, vložila tudi del podedovanih sredstev) in - da je bilo na toženki v obdobju 1991 - 1994 celotno breme preživljanja družine. V celoti je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju.

13. Pravilna je tudi stroškovna odločitev. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, mora temeljiti na predhodni ugotovitvi, da je uspeh strank v postopku primerljiv (enak) in da so njuni stroški po višini primerljivi (enaki). Oba pogoja sta v konkretnem primeru izpolnjena. Tožnik je uspel s približno polovico svojega zahtevka (toženki je priznaval lastninska upravičenja z deležem do 1/20, sodišče prve stopnje pa je odločilo, da ima toženka polovičen delež na 26,5 % nepremičnine). Pravdni stranki sta uveljavljali oziroma bi bili upravičeni do nagrade za postopek (544,70 EUR), nagrade za narok (502,80 EUR), materialnih stroškov (20,00 EUR) in 22 % DDV-ja (kar izhaja iz njunih stroškovnih zahtevkov na listovni številki 2248 in 225 v spisu), enakovredno pa sta si razdelili tudi breme stroškov za izvedenca (sklep o odmeri nagrade/potnih stroškov izvedencu z dne 24. 10. 2016 in 15.11. 2016).

14. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ugotovljeni delež temelji na ocenjeni vrednosti, potrebni za dokončanje objekta (66.840 EUR oziroma 53 % od celotne vrednosti - 26,5 % za zgornji del objekta), glede na celotno vrednost objekta (126.113 EUR) in vrednost objekta do 3. gradbene faze (59.273 EUR oziroma 47 % od celote). 2 Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (1. odstavek 59. člena ZZZDR). V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odstavek 59. člena ZZZDR). 3 Ne pa tudi s sredstvi kupnine, pridobljenimi s prodajo tožnikovega stanovanja v ..., kupnina je bila porabljena za nakup hiše (torej pred sklenitvijo darilne pogodbe med pravdnima strankama), ne za kasnejša vlaganja vanjo. 4 Gl. II Ips 257/2012, II Ips 976/2008, II Ips 977/2008, II Ips 1081/2007, II Ips 1087/2008, II Ips 701/2008 in druge. 5 Gl. II Ips 211/2003, II Ips 265/2008. 6 Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. 7 Po ustaljenem stališču sodne prakse se lahko opazno večji priliv denarja odrazi na višjem deležu le ob izenačitvi drugih obremenitev. Gl. II Ips 41/2012, II Ips 647/2008, II Ips 427/2010, II Ips 1142/2008 in druge. 8 Tožnik ni plačal sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je zato predmet izterjave (listovna številka 285 v spisu).